VSL sklep II Cp 3503/2009

Pritožbi se ugodi, sodba se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

:

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, da ji je tožena stranka dolžna plačati 57.993,66 EUR (prej 13.897.600,00 SIT) s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 4.172,93 EUR (prej 1.000.000,00 SIT) od 11.12.2003 dalje do plačila, od 47.561,34 EUR (prej 11.397.600,00 SIT) od 11.6.2003 dalje do plačila in od 6.259,39 EUR (prej 1.500.000,00 SIT) od 16.12.2005 dalje do plačila. Tožeči stranki je naložilo, da je dolžna toženi stranki plačati 4.868,22 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku roka 15 dni dalje do plačila.

Tožeča stranka se zoper sodbo pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP in predlaga spremembo oziroma razveljavitev sodbe. Navaja, da sodišče v obrazložitvi sodbe zmotno ugotavlja, da pri projektu NAPAN ne gre za izvajanje nacionalnega programa visokega šolstva, za katerega zagotavlja sredstva RS. Pri izvajanju nacionalnega programa visokega šolstva in nacionalnega in razvojnega programa nastopa članica v imenu in za račun univerze. Res je, da iz nekaterih priloženih listin izhaja, da naj bi bila stranka pogodbe na projektu NAPAN članica UL, to je Fakulteta .... Vendar je potrebno odgovornost tožene stranke presojati v okviru celotne vsebine projekta NAPAN, še zlasti glede na način financiranja projekta kot izhaja iz pogodbe. Ni sporno, da del stroškov projekta po priloženi pogodbi pokriva Evropska skupnost. Pri projektu NAPAN je šlo za projekt v okviru petega okvirnega programa EU, to pa pomeni direktno povezavo z nacionalnim programom transportna logistika in rizični sistemi. Tožeča stranka je večkrat obširno pojasnila, da je v primeru, če gre za projekt v okviru okvirnih programov Evropske skupnosti, le tožena stranka tista, ki je sposobna garantirati za izvedbo in nikakor ne posamezna članica. Če bi se projekt NAPAN dejansko izvajal v skladu s 16. členom Statuta UL, bi Evropska komisija zahtevala bančno garancijo v višini sredstev predvidenega sofinanciranja projekta, kar sta potrdili obe zaslišani priči. Ni dvoma, da je evropska komisija kot pogodbenega partnerja štela toženo stranko in nikakor ne posamezno članico. Iz same pogodbe je nesporno, da EU prispeva le del sredstev, preostanek pa tožena stranka, saj Fakulteta ... drugih virov za ta namen sploh ni imela. Za ta del sredstev so bila vnaprej predvidena sredstva programske skupine, saj drugih virov ni bilo na voljo. Iz teh razlogov je nedvomno šlo za sofinanciranje iz nacionalnega programa, ki ga financira država in za katerega nesporno odgovarja tožena stranka. Projekt NAPAN je bil projekt okvirnega programa, ki ga vedno podpisujejo rektorji univerz in je vključen v nacionalni program z odločitvijo vodje programske skupine. Rektor je nesporno odgovoren za evropske projekte in nacionalni program. Rektor je pooblastil tožečo stranko, da podpiše pogodbo. Ni mogoče spregledati tudi izjav zaslišanih prič, do katerih se sodišče sploh ni opredelilo. Nekdanja dekanja Fakultete … M. B. je pojasnila, da za projekt 5., 6., 7. okvirnega programa Evropske unije pogodbo vedno podpiše rektor ter kako bi se projekt financiral iz nacionalnega programa transportna logistika in rizični sistemi. Zato ne more biti dvoma, da gre za sofinanciranje s strani RS. Po njeni izjavi lahko Fakulteta … sklepa tudi pogodbe za izvajanje raziskovalnih projektov s svojimi viri in za svoj račun, nikoli pa za projekte okvirnega programa Evropske unije. Ni mogoče spregledati tudi zaslišanja priče B. C. o tem, da je bila tudi za Evropsko komisijo kot pogodbeni partner tožena stranka in ne posamezna fakulteta. Katera fakulteta je navedena kot izvajalec za Evropsko komisijo, ni bilo pomembno vprašanje. Sodišče se do teh dokazov niti z besedo ni opredelilo, zato v tem delu sodba nima razlogov in je podana kršitev postopka. Da je bil rektor o težavah pri projektu zelo dobro obveščen, so izpovedale vse priče in tožnik, to dokazujejo številni uradno izdani dokumenti. Zato ne morejo vzdržati zaključki, da tožena stranka s projektom sploh ni bila seznanjena. Tožena stranka kot krovna organizacija skrbi za zakonitost dela univerze in njenih članic ter skrbi za izvrševanje obveznosti univerze, določene z zakonom in drugimi predpisi ter splošnimi akti univerze, ki se nanašajo na članico. Dejstvo je, da bi rektor moral podpisati letno poročilo o nacionalnem programu transportna logistika in rizični sistemi, ki je vključevalo poročilo o delu na projektu NAPAN. Ta opustitev je povzročila ukinitev financiranja celotnega nacionalnega programa transportna logistika in rizični sistemi. Tožena stranka se od ravnanj dekana ene od članic ne more preprosto distancirati, če nezakonito ravna ali celo krni ugled v mednarodnih krogih. V okviru svojih pristojnosti bi morala ukrepati, pa ni storila ničesar. Rektor je imel vse možnosti, da bi odvzel vsa pooblastila, ki jih je dne 28.2.2003 prenesel na dekana FPP, pa tega ni storil. Ker evidentno ni bilo storjeno (niti poskušano) nobeno dejanje, ki bi preprečilo nastanek škode zaradi nerazumljive odpovedi že pridobljenega projekta, sklicevanje na dejstvo, da tako ali tako ni mogel storiti ničesar, ne more omajati zaključkov, da je tožena stranka odgovorna.

Tožena stranka je vložila odgovor na pritožbo, v katerem zavrača kot neutemeljene vse pritožbene trditve ter predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev sodbe.

Pritožba je utemeljena.

Sodišče prve stopnje je odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka tožnika za povrnitev škode, ki mu je nastala zaradi odpovedi raziskovalnega projekta NAPAN po pogodbi štev. GMA 2-2001-52024-S07.17074, sklenjeni dne 19.12.2002, oprlo na ugotovitev, da toženi stranki oziroma rektorju kot njenemu zakonitemu zastopniku ni mogoče očitati nedopustnega ravnanja oziroma takšnih konkretnih ravnanj ali opustitev, ki bi imele za posledico njeno odškodninsko odgovornost do tožnika. Ugotovilo je namreč, da raziskovalni projekt NAPAN glede na predloženo listinsko dokumentacijo ne sodi v okvir izvajanja Nacionalnega programa visokega šolstva, za katerega zagotavlja sredstva Republika Slovenija, nadalje da je pri tem projektu nastopala Fakulteta ... ves čas v svojem imenu in za svoj račun in ne v imenu in za račun toženke, da je šlo pri projektu NAPAN za mednarodno znanstveno sodelovanje, pri katerem je sredstva za izvedbo projekta deloma zagotovila EU, da se je jedro dogodkov in sporov odvijalo med tožnikom in dekanom Univerze v Ljubljani, Fakultete … prof. dr. J. K. ter da rektor sam brez sklepa senata članice ni mogel razrešiti dekana članice, razen z razrešitvijo pa ni bilo mogoče preprečiti delovanja dekana. Tožena stranka se tudi ni mogla vmešavati v avtonomne odnose med članicami in njeno soglasje za prenos projekta na drugo članico sploh ni bilo potrebno. Odločitev je sodišče oprlo na določila Zakona o visokem šolstvu (ZViS, Ur. l. RS št. 67/93 s kasnejšimi spremembami), ki se nanašajo na pravno subjektiviteto univerze in članic (10. člen) ter Statuta Univerze v Ljubljani (16. in 30. člen).

Tožeča stranka v tožbi in kasnejših obširnih navedbah trdi, da je bil evropski projekt NAPAN v okviru petega okvirnega programa EU neposredno povezan z Nacionalnim programom programske skupine transportna logistika in rizični sistemi, iz česar naj bi sledil zaključek, da izvajanje tega programa ni bila stvar članic univerze, ampak tožene stranke. Kot pomembno izpostavlja tudi dejstvo, da projekt NAPAN ni v celoti financirala EU, ampak naj bi ga deloma financirala tudi tožena stranka ter da je bila zgolj tožena stranka tista, ki je bila sposobna dati garancijo za izvedbo tega programa, ravno zato, ker je šlo za projekt v okviru petega okvirnega programa EU. Hkrati pa tožeča stranka toženi očita, da bi morala v okviru svojih nalog, opredeljenih v 23. členu ZViS tudi sicer skrbeti za zakonitost delovanja svojih članic (torej tudi Fakultete ...) in izvrševanje njenih obveznosti, določenih z zakonom in drugimi predpisi ter splošnimi akti Univerze v Ljubljani. Glede na navedeno se kot bistveno najprej postavi vprašanje, ali je šlo pri projektu NAPAN res za projekt, ki sodi v Nacionalni program visokega šolstva RS (Uradni list RS, št. 20/2002 z dne 8.3.2002). Pri izvajanju Nacionalnega programa visokega šolstva, za katerega zagotavlja sredstva Republika Slovenija, namreč članice univerze nastopajo v pravnem prometu v imenu in za račun univerze, v drugih primerih pa članice univerze nastopajo v pravnem prometu v svojem imenu in za svoj račun v skladu z aktom o ustanovitvi in statutom univerze (4. odstavek 10. člena ZViS). Zaključek sodbe o tem, da pogodba oziroma projekt NAPAN ne sodi v okvir Nacionalnega programa visokega šolstva, je sodišče sprejelo samo na podlagi listinske dokumentacije, ko je ugotavljalo, kdo je podpisnik pogodbe, kako je potekala korespondenca med partnerji projekta, itd.. Tožeča stranka pa se, ko trdi, da je Fakulteta ...pri projektu NAPAN nastopala v imenu in za račun tožene stranke, sklicuje na vsebino in način izvajanja programa, predvsem pa na njegovo povezavo oziroma vključenost v Nacionalni program transportna logistika in rizični sistemi ter na delno sofinanciranje s strani tožene stranke. Za te trditve je tožeča stranka predlagala dokaze, ki jih je sodišče prve stopnje tudi izvedlo (poleg zaslišanja tožnika tudi prič dr. M. B. in B. C.). Ker se sodišče prve stopnje do teh izvedenih dokazov ni opredelilo, niti ni navedlo, zakaj šteje zgoraj navedene trditve tožeče stranke za pravno nepomembne, je s tem zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ki jo tožeča stranka v pritožbi izrecno očita sodbi. Iz navedenih razlogov je pritožbeno sodišče ugodilo pritožbi in v skladu z določbo 354. člena ZPP sodbo razveljavilo ter zadevo vrača sodišču prve stopnje v ponovno sojenje (ponovno izdelavo sodbe), ker kršitve postopka glede na njeno naravo ne more samo odpraviti. Če bo sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku ponovno ugotovilo, da pri raziskovalnem projektu NAPAN ne gre za izvajanje Nacionalnega programa visokega šolstva, bo potrebna celovita presoja, ali je tožena stranka delovala v skladu z nalogami in pristojnostmi, ki jih ima po ZViS in Statuta ali pa je kršila določila z opustitvami svojih dolžnosti, kot ji jih očita tožnik.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.