VSL sklep II Cp 296/2010

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi ter vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

O pritožbenih stroških bo odločeno s končno odločbo.

O b r a z l o ž i t e v:

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine za znesek 11.300,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21.9.2005 dalje do plačila. Tožeči stranki je naložilo, da plača toženi stranki pravdne stroške v znesku 56,50 EUR v 15 dneh, v primeru zamude z zakonsko določenimi obrestmi.

Zoper navedeno sodbo vlaga pritožbo tožeča stranka, ki uveljavlja pritožbena razloga zmotne uporabe materialnega prava in relativne procesne kršitve določb pravdnega postopka. Predlaga, naj se pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da z vmesno sodbo ugotovi obstoj odškodninske odgovornosti zavarovanca tožene stranke in zadevo v delu, ki se nanaša na višino odškodnine, vrne sodišču prve stopnje v nadaljnje odločanje oz. podredno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje prvostopnemu sodišču. Poudarja, da gre za sodbo presenečenja. Odgovornost delodajalca mora biti zaostrena. V pravni teoriji se za takšne primere uporablja izraz teorije rizika. Zavrnitev navedbe tožeče stranke v pripravljalni vlogi z dne 8.9.2009, da je šlo za neustrezno zagotavljanje varnih delovnih razmer, kot prepozne, se izkaže za nepravilno, saj je tožeča stranka zgolj ponovila navedbo iz prvega naroka, utrdila pa jo je s sklicevanjem na določila ZVZD. Tako o prekluziji ne more biti govora. V tem delu je podana relativna bistvena kršitev določb postopka. Tožnik je opravljal delo, ki je bilo v primerjavi z ostalimi delavci bolj zahtevno in tvegano in zato ni mogoče zaključevati, da je šlo za vsakdanji delovni proces in v tem okviru nevarnosti, ki niso neobičajne. Graja stališče prvostopnega sodišča, da niti prenašanja 25-kilogramskega bremena po prašnih in s filcem pokritih stopnicah ni mogoče šteti kot dela s povečano nevarnostjo. Očitek sodišča, da so si delavci s takšnim načinom prenašanja bremen zgolj olajšali delo, je nerazumljiv in ga z vidika življenjske logike ni mogoče sprejeti. Opozarja na absurdnost stališča, da je delavec sam odgovoren za padec na filcu. To, da je bil na stopnišču položen filc, še dodatno zaostruje odgovornost delodajalca. Dejavnost zavarovanca tožene stranke je bila v konkretnem primeru takšna, da je za tožnika predstavljala nevarnost, ki je bila znatno večja od tiste, ki so ji bili delavci sicer vsakodnevno izpostavljeni. Nevarno delo je postala konkretna dejavnost tožnika, ki je bila sestavljena iz vseh navedenih okoliščin. Glede odločitve v zvezi z zatrjevano krivdno odgovornostjo, da je treba njene trditve šteti za nesporne, se je sodišče ukvarjalo z dejstvi glede te oblike odškodninske odgovornosti in ugotovilo, da tožniku ni uspel dokaz, da je prav zavarovancu pripisati krivdo za ravnanje, ki bi imelo za posledico nastop okoliščin, zaradi katerih so stopnice postale nevarne in prenašanje bremen po takih stopnicah nevarna stvar. Tožeča stranka pa je krivdno odgovornost pravočasno uveljavljala dne 8.7.2009, da je zavarovancu tožene stranke še dodatno očitati, da ni poskrbel za pripravo gradbišča, konkretneje stopnic, po katerih je moral tožnik prenašati vreče, kar bi pomenilo vsaj to, da bi poskrbel za ustreznejše zavarovanje pohodnih ploskev in vsaj za redno čiščenje prahu. V pripravljalni vlogi z dne 8.9. 2009 je tožeča stranka navedla, da se krivdna odgovornost zavarovanca tožene stranke kaže v neustrezni pripravi gradbišča. Konkretneje to pomeni, da bi moral zavezanec poskrbeti za ustrezno zavarovanje pohodnih ploskev na stopnicah in vsaj za redno čiščenje prahu. Od delodajalca bi bilo vsekakor že glede na določila prvega odstavka 43. člena ZDR in 5. člena Zakona o varnosti in zdravju pri delu (ZVZD) pričakovati, da bi poskrbel za varne in ustrezne delovne razmere. To pomeni, da bi moral izvesti ukrepe, ki bi preprečili opravljanje dela na prašnih stopnicah, na katere je bil položen filc. Sodišče je slednje navedbe neutemeljeno štelo kot prepovedano novoto, glede katere naj bi bila tožeča stranka prekludirana. Vendar pa je tožeča stranka s temi navedbami le utrdila že na prvem naroku izpostavljena dejstva, ki utemeljujejo očitano krivdno odgovornost zavarovanca tožene stranke. S sklicevanjem na materialnopravna določila ZVZD pa tožeča stranka sploh ne more biti prekludirana. Podana je relativna bistvena kršitev določb ZPP glede vprašanj prekluzij, ki je vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe. Dokazno breme pri krivdni odgovornosti je obrnjeno. Zato tožena stranka ni bila dolžna dokazati, da je zavarovancu tožene stranke pripisati krivdo za ravnanje, pač pa bi morala ta dokaz v skladu s pravilom obrnjenega dokaznega bremena ponuditi tožena stranka. Priča S bremena tožene stranke ni opravičila. Ugotovitev, da je bil filc nameščen s strani predhodnih izvajalcev ob dejstvu, da je bil namenjen zaščiti stopnic in ne morebiti delavcev, ekskulpacije delodajalca ne more utemeljiti. Priča je povedala, da so tedaj delali le delavci zavarovanca tožene stranke. To pomeni, da je bil delodajalec še toliko bolj samostojen pri določitvi, na kakšen način bo delavcem omogočil varno delo. Priča je tudi povedala, da je prišlo do zdrsa zato, ker je bil filc položen na gladko površino in je drsel, kar pomeni, da je delodajalec poznal te okoliščine in ni ukrenil ničesar. Na tožnika ni mogoče nasloviti nobenega očitka. Očitno je tudi, da padec ni bil posledica naključja in zato dokazno breme v celoti ostaja na strani tožene stranke. Delodajalec bi moral poskrbeti, da bi se prah sproti sesal in čistil ali da bi filc pritrdil tako, da ta ne bi več drsel, filc pa bi lahko tudi močil. Prenašanje vreč pa ni bilo problematično, po zagotovilih nadrejenega S. je bilo najbolj primerno.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče najprej soglaša s stališčem pritožnika, da je lahko predstavljala konkretna filc podloga, slabo pritrjena na stopnišče, na kateri in pod katero se je nahajal prah ter je zato postala zdrsna, nevarno stvar, delo na takšni podlagi, predvsem sporno prenašanje težkih bremen, pa nevarna dejavnost, čigar imetnik oziroma obratovalec je zavarovanec tožene stranke. Pritožnik ima prav, ko poudarja, da neka dejavnost, kot je v konkretnem primeru sporna gradbena dejavnost, lahko postane nevarna, ko se določene okoliščine in opravila, izvrševana v takšnih okoliščinah, združijo v enovit delovni proces in ta predstavlja sam po sebi povečano nevarnost za nastanek škode. Ali še drugače povedano: več dejavnikov oziroma objektivnih okoliščin, povezanih v vzročno-posledično mrežo, lahko izkazujejo dejansko situacijo, ki ustreza pravnemu standardu nevarne dejavnosti. Podana bi bila torej lahko objektivna odgovornost zavarovanca tožene stranke, ki je v konkretnem primeru predstavljal izvajalca gradbenih del ter tožnikovega delodajalca in zato odgovarja na podlagi 149. in 150. člena OZ, če takšne odgovornosti ne bi nadomestila morebitna krivdna odgovornost zavarovanca tožene stranke, kolikor je ta ustvaril s svojo aktivnostjo ali pa tudi pasivnostjo (opustitvijo dolžne skrbnosti) okoliščine, da je sicer sama po sebi lahko nenevarna stvar – stopnišče po predpisih pokrito s filcem, ki ne zdrsi s površine stopnišča oziroma ne predstavlja drseče površine – postala nevarna stvar in posledično s svojim neskrbnim ravnanjem spremenilo sicer nenevarno gradbeno dejavnost oziroma posamezna opravila takšne dejavnosti (nošenje sicer težkih vreč po vendarle ustrezno zaščitenem in nedrsečem stopnišču s strani izurjenih gradbenih delavcev) za nevarno. V tem primeru pa bi bila vsekakor izkazana krivdna odgovornost zavarovanca tožene stranke.

Zavarovancu tožene stranke je torej lahko očitati tudi protipravnost in krivdno odgovornost, če ni poskrbel za ustrezne ukrepe, ki bi morebiti preprečili zdrsnost podloge na stopnišču, kjer je tožnik opravljal delo, ko je moral po stopnicah prenašati vreče z izravnalno maso s težo, ki je znašala 25 kg. V zvezi s presojo krivdne odgovornosti pa je sodišče prve stopnje zagrešilo dve tudi v pritožbi očitani bistveni kršitvi določb pravdnega postopka, in sicer najprej, ko je spregledalo, da je tožnik zatrjeval krivdno odgovornost pravočasno na prvem naroku za glavno obravnavo dne 8.7.2009 s trditvami, da zavarovanec tožene stranke ni poskrbel za pripravo gradbišča oziroma stopnic, po katerih je moral tožnik prenašati vreče, in sicer poskrbeti vsaj za ustreznejše zavarovanje pohodnih ploskev na stopnicah in za redno čiščenje prahu, in ko je nepravilno s trditvenim in dokaznim – materialno pravnim bremenom glede tega elementa odškodninske odgovornosti obremenilo tožnika namesto toženo stranko (glej določbo 149. člena OZ). Gre torej za storjeni bistveni kršitvi določb pravdnega postopka iz 1. odstavka 339. člena ZPP v zvezi z določbama 286. člena ZPP in 215. člena ZPP, kar je lahko vplivalo na pravilnost in zakonitost sodbe, v primeru slednje pa je izkazana tudi zmotna uporaba navedene materialnopravne določbe OZ in torej tudi zmotno uporabljeno materialno pravo. Zato se sodišče prve stopnje ni ukvarjalo z vsemi tudi pravno relevantnimi očitki tožnika, ki se je skliceval in natančneje pojasnjeval subjektivno odgovornost tudi s sklicevanjem na Zakon o delovnih razmerjih in Zakon o varnosti in zdravju pri delu (v tem delu sicer res šele v vlogi z dne 8.9.2009 po prvem naroku za glavno obravnavo, vendar pa je, kot omenjeno, sam temelj tovrstne odgovornosti zatrjeval pravočasno – na prvem naroku za glavno obravnavo, v vlogi pa v bistvenem navajal le pravno podlago, katero pa bi sicer moralo sodišče prve stopnje poiskati in uporabiti samo po uradni dolžnosti, tudi če se pritožnik nanjo ne bi skliceval).

Sodišče prve stopnje se je sicer v omejenem obsegu ukvarjalo tudi z vprašanjem krivdne odgovornosti zavarovanca tožene stranke, vendar pa jo izključi, ker v celoti naprti odgovornost tožniku, češ, da ga ni obvestil, da bi ta lahko ustrezno ukrepal. Po presoji pritožbenega sodišča pa predstavlja primarno dolžnost izvajalca gradbenih del, da sam brez kakršnegakoli opozorila po svojih nadzornih oziroma pristojnih delavcih pregleda oziroma preveri ali so zagotovljene varne razmere za delo (glej določbi 43. člena ZDR in 5. člena ZVZD, na kateri se sklicuje tožnik). Vnaprejšnje pričakovanje delodajalca, da ga bodo delavci, ki zgolj izvršujejo gradbena dela, sami obvestili o zanje nevarnih okoliščinah, tako nima podlage v zakonski ureditvi in torej ne izključuje protipravnosti ravnanja, kot pravno zmotno izhaja iz razlogov izpodbijane sodbe. Zavestna ali iz razlogov malomarnosti opuščena aktivnost delavcev, da sami opozarjajo na nevarne okoliščine, bi kvečjemu lahko predstavljala manjši delež deljene odgovornosti oškodovanca, predvsem v primeru, če bi do istovrstnih poškodb že prej prihajalo ali če bi bilo na primer že na prvi pogled evidentno, da obstajajo neustrezne okoliščine za delo. Prav tako niso pravno pravilni razlogi prvostopnega sodišča, da zavarovanec tožene stranke ni bil lastnik filca, položenega na stopnišče in da takšne podloge tudi ni namestil on temveč glavni izvajalec in da zato ne odgovarja za škodo. V razmerju do delavca odgovarja za škodo, ki jo ta utrpi delodajalec, in mora ob nanizanih zakonskih določbah storiti vse, da svojim delavcem omogoči varne pogoje za delo (če ne drugače tudi s prepovedjo opravljanja del vse dotlej, ko so z njegove strani ali s strani drugega zagotovljene varne delovne razmere, v konkretnem primeru na primer: očiščenje podloge, da ta ne bi drsela, nanos ustrezne snovi, ki bi morebiti preprečila zdrsnost in podobno). Šele, če bi se morebiti ugotovilo, da z nobenim ukrepom zdrsnosti ne bi bilo mogoče preprečiti in tudi ne dela opraviti drugače kot z uporabo tako drsečega stopnišča, bi bila lahko izključena krivdna odgovornost zavarovanca tožene stranke, vendar pa v tem primeru lahko vzpostavljena njegova objektivna odgovornost kot obratovalca nevarne dejavnosti (glej gornje razloge v zvezi z opredelitvijo tovrstne odgovornosti).

Zato je moralo sodišče druge stopnje ugoditi pritožbi ter razveljaviti izpodbijano sodbo ter vrniti zadevo v novo sojenje (1. odstavek 354. člena ZPP in 355. člen člena ZPP). Sodišče druge stopnje je tudi ocenilo, da samo ne bi moglo odločati na podlagi pritožbene obravnave, saj je zaradi navedenih procesnih kršitev in zmotne uporabe materialnega prava v omenjenih smereh ostal nepojasnjen oziroma nepravilno presojan precejšen dejansko-pravni sklop odločilnih spornih vprašanj in je zato potrebno presojati oziroma ugotavljati cel sklop dejstev ter izvesti ali vsaj ponoviti ter na novo oceniti vse tiste dokaze, ki pojasnjujejo okoliščine v opisani smeri. S pritožbeno obravnavo bi pritožbeno sodišče zato onemogočilo presojo teh vprašanj in okoliščin, oziroma samostojne in sklenjene pravne celote na obeh sodnih stopnjah in bi s tem poseglo v ustavno zagotovljeno pravico do pritožbe iz 33. člena Ustave RS (1) .

V novem postopku bo moralo sodišče prve stopnje ponovno presojati odgovornost zavarovanca tožene stranke v omenjenih smereh pa tudi morebitni krivdni soprispevek tožnika k nastali mu škodi, izvesti oziroma dopolniti potreben dokazni postopek in obrazložiti vse pravno pomembne okoliščine za svojo odločitev.

- - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - -

(1) Glej o tej izjemni izpustitvi pritožbene obravnave v: dr. Lojze Ude in drugi: „Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 3. knjiga (305.a -503.člen), Uradni list in GV založba, Ljubljana 2009, stran 390 in 391; v tem delu avtor komentarja: Jan Zobec.