VSL sodba II Cp 167/2010

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

OBRAZLOŽITEV:

Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek na ugotovitev, da je tožnik lastnik parcele št. 1512/5, k.o. S, ter na izstavitev ustrezne listine za vknjižbo lastninske pravice v korist tožnika. Tožniku je naložilo, da tožencu povrne njegove pravdne stroške.

Tožnik vlaga pritožbo zaradi zmotno ugotovljenega dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava, pritožbenemu sodišču pa predlaga, da sodbo razveljavi oziroma ustrezno spremeni. Toženec je že v odgovoru na tožbo tožniku priznal lastninsko pravico na delu novo nastale parcele 1512/5, k.o. S, v izmeri 103,83 m², zato ni razumljivo, da mu sodišče ni priznalo lastninske pravice vsaj v tolikšni površini. Tožnik in toženec sta se dogovorila, da parcela 1512/5, k.o. S, po geodetski odmeri v velikosti 196 m², postane last tožnika. Ker je parcela nastala potem, ko je toženec tožniku z dogovorom 30. 8. 2005 priznal lastninsko pravico na delu te parcele, je s tem potrjeno, da mu je ob sami parcelaciji priznal lastninsko pravico na celotni parceli 1512/5, k.o. S. S parcelacijo bi sicer oblikovali parcelo le v izmeri 103,83 m² in ne 196 m². V kolikor tožnik lastninske pravice ni priposestvoval, pa jo je pridobil na podlagi teorije realizacije. Parcelo je prevzel v posest, na njej uredil nadzemno in podzemno parkirišče, česar mu toženec ni branil. Priča ATJ je prepričljivo povedala, da je toženec ob parcelaciji izjavil tožniku, naj si vzame, kolikor hoče, zato je tožnik ob soglasju toženca geodetu pokazal zemljišče 1512/5, k.o. S. Tedaj ni bilo nobenega govora, da bo tožnik za povečano zemljišče karkoli plačal. Toženec je zemljišče dobil neodplačno z darilno pogodbo od tete tožnika ATJ, zato ni logično, da bi zahtevala plačilo kupnine.

Pritožba ni utemeljena.

Odločitev sodišča prve stopnje, ki je zahtevek zavrnilo, je pravilna v dejanskem in materialnopravnem pogledu. Pritožbeno sodišče pri preizkusu izpodbijane sodbe ni ugotovilo procesnih kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. čl. Zakona o pravdnem postopku (1)).

Iz ugotovitev sodišča prve stopnje, ki jih pritožbeno sodišče povzema zaradi lažjega razumevanja zadeve, izhaja, da je parcela 1512/5, k.o. S, v izmeri 196 m² nastala iz nekdanje parcele 1511/2, k.o. S. Del te parcele tožnik uporablja na podlagi darilne pogodbe, sklenjene med ATJ in tožencem z dne 16.1.2003 (priloga B2), v kateri je določeno, da 40 m² tega zemljišča (parkirišča) spada k nižje ležeči zidanici na parceli 1511/3, k.o. S. Tožnik je zidanico na parceli 1511/3, k.o. S od ATJ kupil 25. 11. 2004 (priloga B6). Med pravdnima strankama je bil 30. 8. 2005 sklenjen dogovor (priloga B3), v katerem toženec tožniku priznava lastništvo parcele 1511/2, k.o. S v obsegu 103,83 m² in dovoljuje predhodno odmero pri geodetu ter naknadno vknjižbo tožnika na novo nastali parceli. Glede novo nastale parcele 1512/5 k.o. S v izmeri 196 m² po ugotovitvah sodišča prve stopnje prodajna pogodba med pravdnima strankama ni bila sklenjena.

Pritožba pravilno ugotavlja, da je toženec tožniku priznal lastninsko pravico na delu parcele 1512/5, k.o. S v površini 103,83 m² (glej 4. točko odgovora na list. št. 6), vendar tožbenemu zahtevku kljub temu ni mogoče niti delno ugoditi. Izrek sodbe, v katerem ni opredeljeno, na katerem delu parcele se nahaja spornih 103,83 m², je nedoločen in nerazumljiv ter zato tudi neizvršljiv. Sodišče bi s takšno odločitvijo storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka (14. točka drugega odstavka 339. čl. ZPP). Med pravdnima strankama za navedeno površino že pred vložitvijo tožbe ni bilo spora o lastništvu, kar dokazuje dogovor z dne 30.8.2005, zato tožnik za takšen zahtevek nima pravnega interesa.

Pritožbeno sodišče ne dvomi, da pravdni stranki glede parcele 1512/5, k.o. S nista sklenili (kupoprodajne oziroma v pritožbi zatrjevane darilne) pogodbe. Pritožnik svoje trditve o nasprotnem izvaja iz ravnanja toženca, ki je v geodetskem postopku soglašal, da novo nastala parcela 1512/5, k.o. S, meri 196 m² in ne zgolj 103,83 m². Glede na to, da je pogodba lahko sklenjena tudi s konkludentnim ravnanjem (18. čl. Obligacijskega zakonika (2)), bi sodelovanje toženca lahko imelo tudi takšen pomen, kot mu ga pripisuje pritožba, vendar le, če bi bilo mogoče iz tega zanesljivo sklepati, da gre za darilo tožniku. Ugotovljene okoliščine pa takšnega zaključka gotovo ne omogočajo. Toženec je prepričljivo pojasnil, da je bila opravljena parcelacija v izmeri 196 m² in ne le 103 m² zato, ker sta se s tožnikom dogovarjala, da bi preostali del parcele odkupil, vendar se nista uspela dogovoriti o ceni (glej izpoved na list. št. 22).

Materialnopravno zmotno je pritožbeno stališče, da je tožnik postal lastnik parcele 1512/5, k.o. S, na podlagi teorije realizacije. Če bi tožnik že uspel dokazati, da je bila med njima sklenjena (ustrezna) pogodba, s tem še ne bi postal lastnik. Lastninska pravica na nepremičnini se na podlagi pravnega posla namreč pridobi šele z vpisom v zemljiško knjigo (49. čl. Stvarnopravnega zakonika (3)). Realizacija pogodbe pa ima pomen le za presojo veljavnosti pogodbe, ki ji manjka pisna oblika (58. čl. OZ). Glede na to, da (zatrjevana, pa nedokazana) darilna pogodba ni bila sklenjena v pisni obliki, toženec s tožbo na izpolnitev (t.j. izstavitev zemljiškoknjižne listine) ne bi mogel uspeti (drugi odstavek 538. čl. OZ).

Ob pritožbeno neizpodbijanih ugotovitvah, da priposestvovalna doba 10 let, ki je začela teči leta 2004 z nakupom zidanice, še ni potekla, po presoji pritožbenega sodišča pa ni podan niti pogoj dobrovernosti, tožnik ni postal lastnik parcele 1512/5, k.o. S, niti na podlagi priposestvovanja (43. čl. SPZ).

Ker pritožba ni utemeljena, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. čl. ZPP).

S tem, ko je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo tožnika, je zavrnjena tudi njegova zahteva za povrnitev pritožbenih stroškov.

- - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - -

(1) Ur. list RS, št. 73/2007 s spremembami, ZPP.

(2) Ur. list RS, št. 83/2001 s spremembami, v nadaljevanju OZ.

(3) Ur. list RS, št. 87/2002, SPZ.