VSL sklep II Cp 1426/2010

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

:

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim tožnik uveljavlja posestno varstvo zaradi parkiranja toženkinega osebnega avtomobila v pasaži hiše M. 24 v L.. Pravdne stroške tožene stranke v višini 445,85 EUR je naložilo v plačilo tožeči stranki.

Iz vseh treh, v Zakonu o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) predvidenih pritožbenih razlogov, se pritožuje tožeča stranka. Predlaga, da pritožbeno sodišče sklep spremni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, podredno pa, da sklep razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Priglaša stroške pritožbenega postopka. Trdi, da izvedeni dokazni postopek ne utemeljuje ugotovitve sodišča prve stopnje, da do spremembe načina izvrševanja soposesti v pasaži ni prišlo. Opozarja na tožnikovo izpoved, da je tožena stranka le občasno zapeljala vozilo v pasažo, ki predstavlja skupen prostor za dohod do stanovanj in prehod na vrt. Ponavlja svojo tožbeno trditev, da je prehod mimo parkiranega vozila nemogoč. Splošno znano je dejstvo, da nihče ne more parkirati vozila v pasaži, to je na hodniku stanovanjske hiše, in da ne more pridobiti nikakršne pravice do parkiranja na skupnih prostorih. Meni, da po Stvarnopravnem zakoniku (v nadaljevanju SPZ) na ta način posesti na dostopu do stanovanja ni mogoče pridobiti. Opozarja, da je tožnik vložil tožbo na prenehanje vznemirjanja solastninske pravice, v kateri je navedel, da je toženka v predmetno vežo namestila kavč, zelenjavo in prikolico. Toženka je v odgovor na to tožbo zanikala, da bi v pasaži parkirala, sedaj pa parkiranje v pasaži zatrjuje tudi za leto 2002. Toženkina izpoved je potrjena z izpovedjo njene hčerke, ki je smiselno povedala, da je mama vedno parkirala v garaži, razen ko so ji na ulici ukradli avto. Ob označbi toženke za resnicoljubno poudarja, da je resnicoljuben tudi tožnik, ki je izpovedal, da je v preteklosti v veži opazil toženkin avto, vendar se to ni dogajalo redno, od lanskega leta pa je toženkin avto konstantno v veži. Meni, da toženka ni izkazala utemeljenosti ugovorov: da posest ni (bila) motena, da ne gre za neupravičeno poseganje v posest, da tožnik ni posestnik stvari, da je šlo za dovoljeno

samopomoč, ali da je bila tožba vložena prepozno. Trdi, da toženka nima pravice do posesti, tožeča stranka pa ima pravico do preprečitve motenja posesti skupne veže.

Pritožba ni utemeljena.

Pravno podlago za odločanje v tej zadevi predstavlja določilo 33. člena SPZ, na osnovi katerega daje sodišče varstvo glede na zadnje stanje posesti in nastalo motenje; pri tem se ne upoštevata pravica do posesti in dobrovernost posestnika. V razmerju med več posestniki iste stvari šteje za motilno vsako ravnanje, ki samovoljno spreminja ali ovira dotedanji način izvrševanja posesti (35. čl. SPZ). Sodišče prve stopnje toženkinega parkiranja v pasaži na naslovu M. 24 ne šteje za motilno ravnanje, ker s parkiranjem v januarju 2009, ko naj bi tožnik spremembo opazil, toženka ni spremenila intenzivnosti parkiranja oz. ni spremenila načina izvrševanja soposesti pasaže. Ker je objektivni rok za zahtevo za sodno varstvo eno leto (32. čl. SPZ) in je možno, da tožnik spremenjenega načina uporabe pasaže ne bi opazil takoj (avto ni stalno v pasaži), je pomembna tudi ugotovitev, da sedanji način izvrševanja soposesti pasaže traja že pet let. Ugotovitve sodišča prve stopnje temeljijo na

skrbni in celoviti dokazni oceni, ki jo pritožbeno sodišče sprejema in se z njo strinja.

Pritožbeno sodišče soglaša, da izvedeni dokazi, predvsem skladne izpovedbe toženke in prič, potrjujejo, da je toženka v obdobju najmanj zadnjih petih let, kadarkoli je bila doma, skoraj brez izjeme parkirala svoje vozilo, tako podnevi kot tudi ponoči, v pasaži hiše M. 24. Že sodišče prve stopnje je pojasnilo, da toženkin zapis v odgovoru na tožbo leta 2002 (v zadevi V P 2240/2002) na odločitev nima vpliva, ker se nanaša na stanje pred več kot petimi leti. Nasprotje med toženkino trditvijo v odgovoru na tožbo in njeno izpovedbo v tem postopku pa bi bilo lahko pomembno pri oceni verodostojnosti toženkine izpovedbe. Pritožbena trditev, da je toženka glede parkiranja v letu 2002 v tem postopku izpovedala drugače, kot je navedla v odgovoru na tožbo, je točna. V izpovedbi toženka zatrjuje parkiranje v pasaži tudi v letu 2002, v odgovoru na tožbo pa je tako parkiranje zanikala. To neskladje terja previdnost pri upoštevanju toženkine izpovedbe. Vendar pa je le-ta potrjena z drugimi dokazi, zato ji ni ni mogoče odreči vsakršne dokazne vrednosti. Razen tega ni nepomembno, da se je z izjavo v odgovoru na tožbo toženka branila pred tožbenim zahtevkom, medtem ko je bila v tem postopku pred zaslišanjem opozorjena na dolžnost govoriti resnico. Sicer pa je tudi tožnik nedosleden. V tožbi je zatrjeval redno garažiranje toženkinega avtomobila in prikolice v zimskem času, v tem postopku pa kakršnokoli redno garažiranje zanika. Pritožbeno sodišče soglaša, da zaradi navedene neskladnosti med toženkinimi navedbami iz odgovora na tožbo v pravdi in izpovedjo v tem postopku, toženkini izpovedbi v tem postopku ni mogoče odreči verodostojnosti.

Tudi tožniku sodišče prve stopnje ni odreklo resnicoljubnosti. Verjelo mu je, da je v zadnjem obdobju toženkin avto večkrat opazil v pasaži. Prepričljivo je pojasnilo, da lahko verjame obema strankama – toženki, da ni spremenila načina parkiranja v pasaži in tožniku, da je zaznal spremembo v parkiranju. Zaradi večje intenzivnosti prihodov v hišo po 23. 1. 2009 je tožnik avtomobil v pasaži opazil večkrat kot pred

tem, ko je v hišo prihajal le enkrat mesečno in še to predvsem ob vikendih, ko je toženka z avtomobilom odpotovala. Pritožbeno sodišče pritrjuje prvostopenjskemu, da je vzrok za tožnikovo zaznavo sprememb pri zasedenosti pasaže z vozilom pripisati tožnikovemu spremenjenemu načina obiskovanja hiše (pogostost, čas prihoda), objektivno gledano pa do spremembe pri izvrševanju toženkine soposesti ni prišlo. Spremenilo se je torej izvrševanje soposesti na tožnikovi strani, posledica česar je tožnikov subjektivni občutek o spremembi objektivno nespremenjenega dejstva.

Izpovedi toženkine hčere pritožba pripisuje vsebino, ki iz zapisnika ne izhaja. Ta priča je izpovedala, da mama (toženka) že od nekdaj parkira v veži, tako podnevi kot ponoči, pri čemer pa je včasih res pustila avto zunaj – če je vedela, da ga bo še potrebovala ali pa, če je pričakovala zaparkiranost vhoda. Dejstvo, da je potrdila krajo toženkinega avtomobila, ni v nasprotju z ostalim delom pričine izpovedbe.

Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, s katerimi pritožba meri na nepravilno uporabo materialnega prava. SPZ ne definira objektov posestnega varstva, niti posameznih stvari ne izvzema iz posestnega varstva. Varstvo posesti med več posestniki zakon z natančnejšo opredelitvijo motilnega ravnanja celo podrobneje definira (35. čl. SPZ). Neargumentirani pritožbeni trditvi, da varstvo posesti na skupnih prostorih ni predvideno, zato ni mogoče slediti. Pravice do posesti sodišče ne upošteva (33. čl. SPZ, 426. čl. ZPP), zato je tudi ugotavljati ni treba. Dokazno breme posesti in nastalega motenja je na tožnikovi strani

Ker pritožbeno sodišče tudi pri preizkusu, ki ga opravi po uradni dolžnosti, nepravilnosti ni ugotovilo (2. odstavek 350. čl. ZPP), je pritožba zavrnjena (2. odstavek 365. člena ZPP v zvezi s 424. členom ZPP).

Tožnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje stroške pritožbenega postopka (1. odstavek 154. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 165. člena ZPP).