VSRS Sodba I Ips 87/2009

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.
II. Obsojeni M.Ž. je dolžan plačati sodno takso.

A.

1Okrajno sodišče v Novi Gorici je obsojenega M.Ž. spoznalo za krivega kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po prvem odstavku 133. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ) in mu po 50. in 51. členu istega zakonika izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je po prvem odstavku 133. člena KZ določilo kazen pet mesecev zapora, ki ne bo izrečena, če obsojenec v preizkusni dobi enega leta ne bo storil novega kaznivega dejanja. Po prvem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je obdolžencu naložilo v plačilo stroške kazenskega postopka v znesku 404,60 EUR, ki jih je dolžan nerazdelno plačati z obsojenim V.J., ter povprečnino v višini 400,00 EUR. Višje sodišče v Kopru je pritožbo zagovornikov obsojenega M.Ž. zavrnilo kot neutemeljeno in v delu, ki se nanaša nanj, potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, naložilo pa mu je tudi v plačilo stroške pritožbenega postopka.

2Zoper to pravnomočno sodbo so zagovorniki obsojenega M.Ž. zaradi kršitve kazenskega zakona vložili zahtevo za varstvo zakonitosti. V njej podrobno analizirajo izpovedbe obsojencev in prič ter druge dokaze, nato pa postavijo trditev, da je obsojeni M.Ž. ravnal v silobranu, da bi preprečil istočasni protipravni napad obsojenega V.J. na oškodovanko B.B., katere življenje in telo, kot najbolj varovani pravni vrednoti, sta bili ogroženi. Tudi če bi bila obramba obsojenega M.Ž. dejansko neustrezna, kot je to ugotovilo sodišče druge stopnje, bi bilo po navedbah vložnikov treba njegovo dejanje presojati v okviru instituta prekoračenega silobrana, kar pa je sodišče druge stopnje povsem spregledalo. Navedbe v izpodbijani pravnomočni sodbi, da bi obsojenec lahko napad na B. preprečil na drugačen način in ne z lesenim kolom, dolgim 125 cm in debelim 4 cm, ki ga je imel v rokah, so po presoji vložnikov življenjsko in pravno popolnoma zgrešene ter v nasprotju z določbo 11. člena KZ. Vrhovnemu sodišču predlagajo, da zahtevi ugodi in izpodbijani sodbi spremeni tako, da obsojenega M.Ž. oprosti obtožbe.

3Vrhovni državni tožilec svetnik dr. Z.F. v odgovoru na zahtevo navaja, da je obramba v postopku na prvi stopnji zastopala tezo, da je bilo dejanje obsojenca storjeno v skrajni sili in da zato ni kaznivo dejanje, do česar se je prvostopenjsko sodišče opredelilo odklonilno in svojo odločitev ustrezno obrazložilo. V pritožbi pa je obramba tezo spremenila in postavila trditev, da je šlo pri stvari za silobran. Ne glede na veljavno procesnopravno ureditev za takšno taktiko obrambe ni mogoče imeti razumevanja. Zato predlaga, da se zahteva za varstvo zakonitosti zavrne.

4V izjavi na odgovor vrhovnega državnega tožilca obsojenčevi zagovorniki navajajo, da taktika obrambe ni stvar presoje zahteve za varstvo zakonitosti, sicer pa v celoti vztrajajo pri navedbah in predlogu iz zahteve ter se zavzemajo, da Vrhovno sodišče predloga vrhovnega državnega tožilca ne bi upoštevalo.

B.

5Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi ugotovilo, da je obsojeni V.J. grdo ravnal z oškodovanko B.B., s tem, da ji je cukal aparat iz rok in jo pritiskal ob zid ter da bi obsojeni M.Ž. napad nanjo lahko preprečil tudi drugače, tako da bi ga potegnil stran sam ali s pomočjo S.D., ki je bil v bližini, ne pa z udarcem z lesenim kolom že navedenih dimenzij po glavi, to je po najobčutljivejšem delu človeškega telesa. Glede na to, da je obramba pred sodiščem prve stopnje zatrjevala, da je obsojeni M.Ž. ravnal v skrajni sili, se je prvostopenjsko sodišče glede teh navedb opredelilo tudi tako, da je zapisalo, da so prav prizadejane poškodbe, ki jih je utrpel obsojeni V.J., govorile v prid sklepu, da je bilo prizadejano zlo neprimerno večje kot zlo, ki ga je utrpela oziroma je grozilo oškodovani B.B. To nesorazmerje je bilo po presoji prvostopenjskega sodišča podano v tolikšni meri, da je izključevalo skrajno silo, zato je obsojenčevo ravnanje opredelilo kot kaznivo dejanje lahke telesne poškodbe po prvem odstavku 133. člena KZ.

6Višje sodišče v Kopru ni sprejelo pritožbenih navedb obrambe, da je obsojeni M.Ž. ravnal v silobranu in da je zato protipravnost njegovega ravnanja izključena. Takšno presojo je obrazložilo z navedbami, da napad obsojenega M.Ž. na obsojenega V.J. z lesenim kolom prav gotovo ni bila neizogibno potrebna obramba, saj da tudi v takem primeru velja, da bi storilec lahko preprečil napad na B. na drugačen način, tako, kakor je sodišče (prve stopnje) že razlogovalo v izpodbijani sodbi.

7Zagovorniki v zahtevi podrobno analizirajo izpovedbe obdolžencev in zaslišanih prič, ki po njihovem mnenju kažejo, da je bil napad V.J. tako intenziven, da je bilo ogroženo življenje in telo B.B. ter da ni mogoče napovedati, kakšne bi bile končne posledice tega napada, če se v dogajanje obrambe ne bi vmešal obsojeni M.Ž. Vložniki tudi izpostavljajo, da je treba upoštevati dejstvo, ki ga sodišče eksplicitno ni ugotavljalo, da je bil napadalec V.J. fizično močnejši od M.Ž., ki je bistveno nižji in lažji, pri čemer ne kaže spregledati tega, da je J. po prejetem udarcu s kolom Ž. napadel in ga s pestjo udaril v čelo, kar nedvomno kaže na njegovo fizično prevlado.

8Z vložniki se je mogoče strinjati, ko navajajo, da je bil napad V.J. na oškodovanko protipraven, da je bila obramba M.Ž. naperjena zoper napadalca ter da sta bila napad in obramba istočasna, vendar pa svojo oceno glede neizogibne potrebnosti obrambe za odvrnitev napada in sorazmernosti med intenzivnostjo napada in obrambe vložniki gradijo na podlagi lastne dokazne presoje, ki pa se razlikuje od tiste, ki jo je v izpodbijani pravnomočni sodbi sprejelo sodišče. To zadeva predvsem tiste navedbe vložnikov, s katerimi zatrjujejo, da je bilo z napadom obsojenega V.J. ogroženo življenje in telo B.B. in opisujejo razliko v moči med obema obsojencema, pri čemer je bil obsojeni M.Ž. v tem pogledu v izrazito podrejenem položaju. Čeprav vložniki v zahtevi navajajo, da pravnomočno sodbo izpodbijajo zaradi kršitve kazenskega zakona, pa s tem po vsebini uveljavljajo razlog zmotne in glede razlike v moči med obsojencema tudi nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kar pa po drugem odstavku 420. člena ZKP ni razlog za vložitev tega izrednega pravnega sredstva. Glede na dejansko stanje, ki ga je v izpodbijani pravnomočni sodbi ugotovilo sodišče, je razumno stališče, ki ga je mogoče razbrati iz sicer skope obrazložitve drugostopenjske sodbe, da je med intenzivnostjo napada in vrednot, ki so bile z njim ogrožene na eni in intenziteto uporabljene obrambe na drugi strani, podano tolikšno nesorazmerje, da izključuje uporabo instituta (tudi prekoračenega) silobrana.

9Vrhovno sodišče je ugotovilo, da kršitev zakona, ki jo v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljajo zagovorniki obsojenega M.Ž., ni podana, zato je zahtevo na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo.

10Glede na tak izid postopka je obsojeni M.Ž. na podlagi 98.a člena v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP dolžan plačati sodno takso kot strošek, ki je nastal s tem izrednim pravnim sredstvom, in bo odmerjena s posebnim plačilnim nalogom sodišča, pred katerim je tekel postopek na prvi stopnji.