VSL sklep II Kp 925/2009

Pritožbi zagovornika obsojenega A.K. se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v nadaljnji postopek.

:

Okrajno sodišče na Vrhniki je z izpodbijanim sklepom na podlagi določila 1. odstavka 413. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) zavrglo zahtevo zagovornika obsojenega A.K. za obnovo kazenskega postopka.

Zoper sklep se je pritožil obsojenčev zagovornik iz vseh pritožbenih razlogov ter predlagal, da višje sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Pritožba je bila skupaj s spisom predložena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki pa o zadevi svojega predloga ni podalo.

Pritožba je utemeljena.

Kazenski postopek, ki je končan s pravnomočno sodbo, se sme med drugim obnoviti v korist obsojenca, če se navedejo nova dejstva ali predložijo novi dokazi, ki utegnejo sami zase ali v zvezi s prejšnjimi dokazi povzročiti oprostitev tistega, ki je obsojen ali njegovo obsodbo po milejšem kazenskem zakonu (3. točka 1. odstavka 410. člena ZKP). Odločanje v postopku za obnovo kazenskega postopka se deli na dva dela, in sicer na postopek, v katerem se dovoli (ali ne dovoli) obnova in na samo ponavljanje kazenskega postopka. Postopek, s katerim se dovoli obnova, pa se deli na dve fazi, in sicer na formalni preizkus ter na meritorno odločanje. Pri formalnem preizkusu sodišče presoja le dovoljenost zahteve oziroma ugotavlja, ali so za to izredno pravno sredstvo podani zakonski pogoji.

1odstavek 413. člena ZKP določa, da sodišče zavrže zahtevo s sklepom, če ugotovi na podlagi same zahteve in spisa prejšnjega postopka, da jo je podala neupravičena oseba, ali da ni zakonskih pogojev za obnovo postopka, ali da so bila dejstva in dokazi, na katere se opira, navedeni že v kakšni prejšnji zahtevi za obnovo postopka, ki je bila s pravnomočnim sklepom sodišča zavrnjena, ali da dejstva in dokazi očitno niso taki, da bi se mogla na podlagi njih dovoliti obnova, ali da tisti, ki zahteva obnovo, ni ravnal po 2. odstavku 412. člena ZKP. Razlogi za zavrženje so torej povsem jasno in določno navedeni v zakonu, razen razloga, da je dokaz „očitno neprimeren“. Temu razlogu mora sodišče podati vsebino. Tako bo štelo, da je dokaz očitno neprimeren, da bi se lahko dovolila obnova tedaj, če se ne nanaša na odločilna dejstva, če potrjuje nekaj, kar je sodišče v pravnomočni odločbi že upoštevalo ali tedaj, ko bi bili predlagani dokazi takšni, da bi potrjevali navedbe vložnika zahteve, vendar to ne bi nasprotovalo dejstvom, ki so v sodbi nedvoumno ugotovljena. Drugače povedano, dokaz bo očitno neprimeren tudi, če bi šteli, da je to, kar navaja vložnik zahteve za obnovo, resnično, pa to ne bi pripeljalo do drugačne odločitve glede na druge dokaze, na podlagi katerih je bilo ugotovljeno dejansko stanje. Neprimernost dokazov mora biti očitna. Sodišče se v tej fazi ne spušča v dokazno oceno posameznega dokaznega sredstva (npr. verodostojnost priče), ker dokazna ocena vedno zahteva izvedbo dokaza, temveč oceni le pomen teh dejstev (ne pa ocene nosilcev sporočila oziroma dokaznih sredstev). Sodišče sicer ni dolžno izvesti vseh predlaganih dokazov (načelo iskanja materialne resnice), oziroma se samo odloča o tem, katere dokaze bo izvedlo. Pri odločanju, katere dokaze bo izvedlo, pa veljajo za sodišče enaka načela kot v predhodnih fazah oziroma kot v rednem postopku. Sodišče bo torej dokaz izvedlo (oziroma ga ne bo zavrglo), če so predlagani dokazi takšni, da bi utegnili postaviti pod vprašaj zaključke, ugotovljene v pravnomočni sodbi, obramba pa obstoj in pravno relevantnost predlaganega dokaza utemelji s potrebno stopnjo verjetnosti. V dvomu se mora vsak dokaz izvesti. Za dokaz se namreč zahteva bistveno manj kot gotovost, vendar več kot golo zatrjevanje. Sodišče je torej dolžno ugoditi dokaznim predlogom, ki naj bi po sklepčnih navedbah potrdili oziroma zanikali obstoj pravno-relevantnih dejstev, to je dejstev, na katerih temelji neposredna uporaba kazenskega prava v določeni zadevi.

Upoštevaje navedene kriterije je po oceni pritožbenega sodišča zaključek v izpodbijanem sklepu, da predlagana priča D.G. in njegova izjava, podana dne 23.1.2008 nista takšna dokaza, da bi se na podlagi njih lahko dovolila obnova kazenskega postopka, saj gre za pričo, ki je bila že ob sojenju na prvi in drugi stopnji znana, ni pa bila dosegljiva, ter da samo dejstvo, da priča D.G. ni bil zaslišan, ne more omajati dokazne ocene pravnomočne sodbe, nepravilen.

V konkretnem primeru naj bi D.G., katerega zaslišanje se predlaga v zahtevi za obnovo kazenskega postopka kot nov dokaz, povedal, da obsojencu nikoli ni izročil kakršnegakoli denarja, ki naj bi ga prejel kot zavarovanje blaga IUV Vrhnika. V zvezi s tem je D.G. tudi podal pisno izjavo, overjeno pri notarju dne 23.1.2008 v Republiki Srbiji. Glede na doslej navedeno pa tudi po oceni sodišča druge stopnje takšnih dokazov ni mogoče v naprej označiti kot očitno neprimernih za dovolitev obnove postopka, dokler niso izvedeni. Gre namreč za dokaza, ki se nanašata na odločilna dejstva, saj naj bi predlagana priča D.G. potrdil obsojenčev zagovor, da denarja, ki je predmet očitanega kaznivega dejanja zatajitve, ni prejel, prav tako pa postavil tudi pod vprašaj verodostojnost ročno napisanega potrdila o izročitvi predmetnega denarja D.G., na katerega je sodišče med drugim tudi oprlo svojo dokazno oceno, ki pa temelji izključno na podlagi indicev, saj neposrednega dokaza, da je obsojenec od D.G. prejel predmetnih 23.000,00 EUR, ni bilo. Zato se sodišče druge stopnje pridružuje predlogu zagovornika, da mora sodišče prve stopnje D.G. zaslišati kot pričo. To bo sodišče prve stopnje v nadaljnjem postopku storilo na podlagi določbe 2. in 3. odstavka 413. člena ZKP, nato pa na podlagi uspeha poizvedb bodisi ugodilo zahtevi in dovolilo obnovo kazenskega postopka ali pa zahtevo zavrnilo (1. odstavek 414. člena ZKP).