VSL sklep II Kp 487/2009

Pritožbi okrožne državne tožilke se ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

:

Okrajno sodišče v Krškem je z izpodbijano sodbo obdolženega T. P. na podlagi 1. tč. 358. člena ZKP oprostilo obtožbe za kaznivo dejanje grdega ravnanja po 1. odst. 146. člena KZ. Na podlagi določbe 1. odst. 96. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je odločilo, da obremenjujejo stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. tč. 2. odst. 92. člena ZKP ter potrebni izdatki obdolženca, proračun. Na podlagi določbe 3. odst. 105. člena ZKP je oškodovanko s premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo.

Zoper sodbo se je pravočasno pritožila okrožna državna tožilka zaradi kršitve kazenskega zakona ter predlagala, naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obdolženčev zagovornik je odgovoril na pritožbo okrožne državne tožilke in predlagal njeno zavrnitev.

Višja državna tožilka M. K. je v pisnem mnenju, podanem na podlagi določbe 2. odst. 445. člena ZKP, predlagala, naj se pritožbi okrožne državne tožilke ugodi.

Pritožba je utemeljena.

Po presoji izpodbijane sodbe in pritožbenih navedb pritožbeno sodišče ugotavlja, da se pritožnica utemeljeno zavzema za razveljavitev sodbe.

Po obtožbi naj bi obdolženec z grdim ravnanjem prizadel telesno in duševno celovitost oškodovanke s tem, da jo je dne 9.4.2007 pred stanovanjsko hišo na naslovu L. št. 2 potem, ko je prijela oba otroka, tako prijel za roko, da je hčerko zaradi bolečine izpustila, nato pa jo je še s pestjo dvakrat udaril po čelu, da se ji je zvrtelo in je padla na tla, s čimer vse ji je prizadejal oteklino hrbtišča nosu in medialnega dela čela ter lisasto rdečino, dolžine 3 cm na volarni strani desne nadlahti, zaradi česar je čutila bolečine in bila razburjena.

Sodišče prve stopnje je obdolženca oprostilo obtožbe iz razloga po 1. točki 358. člena ZKP, torej, ker dejanje, za katero je obtožen, po KZ-1 ni kaznivo dejanje. Navedlo je, da se glede na to, da je KZ-1 popolnoma nov zakon in je prejšnji zakon v celoti prenehal veljati, šteje, da so vsa dejanja iz prejšnjega kazenskega zakona, ki jih novi kazenski zakon ne določa več, dekriminirana (kar je povsem napačno stališče). Zato je štelo, da je KZ-1 za obdolženca milejši zakon, saj kaznivo dejanje grdega ravnanja dekriminira. Nadalje je še navedlo, da kaznivo dejanje grdega ravnanja po 146. členu KZ s takšnimi zakonskimi znaki ni več zaobseženo v novem zakonu niti v opisu kaznivega dejanja ogrožanja varnosti po 1. odst. 135. člena KZ-1 niti v opisu kaznivega dejanja nasilništva po 1. odst. 296. člena KZ-1.

S takšno presojo se utemeljeno ne strinja pritožnica, ki opozarja, da je sicer kaznivo dejanje grdega ravnanja po 146. členu KZ v novem zakonu res črtano, vendar da ne gre za dekriminacijo. Grdo ravnanje je namreč še vedno inkriminirano kot ena od izvršitvenih oblik kaznivega dejanja nasilništva po 296. členu KZ-1 in kaznivega dejanja nasilja v družini po 191. členu KZ-1. Ker pa je zagrožena kazen za navedeni kaznivi dejanji višja kot za kaznivo dejanje grdega ravnanja, je KZ-1 strožji zakon.

Časovna veljavnost KZ-1 je urejena v 7. členu tega zakona. Po 1. odst. tega člena se za storilce kaznivega dejanja uporablja zakon, ki je veljal ob storitvi kaznivega dejanja, torej bi načeloma storilec kaznivega dejanja po 1. odst. 146. člena odgovarjal za to kaznivo dejanje, ker je ta določba veljala v času storitve kaznivega dejanja. Veljavnost določbe 1. odst. 146. člena KZ pa je podvržena pogojem iz 2. odst. 7. člena KZ-1, ki določa, da če se po storitvi kaznivega dejanja zakon spremeni, se uporablja zakon, ki je milejši za storilca. Odgovoriti je torej treba na vprašanje, ali sprememba kazenske zakonodaje pomeni, da je ravnanje, kot ga je storil obdolženec, dekriminirano, in je torej nov zakon milejši za storilca.

KZ-1 ne pozna več kaznivega dejanja grdega ravnanja kot samostojnega kaznivega dejanja, temveč je grdo ravnanje ena od izvršitvenih oblik (zakonskih znakov) kaznivega dejanja ogrožanja varnosti po 1. odst. 135. člena KZ-1 (prav tako pa tudi kaznivega dejanja nasilništva po 296. členu KZ-1 in kaznivega dejanja nasilja v družini po 191. členu KZ-1). Navedeno pomeni, da črtanje kaznivega dejanja grdega ravnanja kot samostojnega kaznivega dejanja ne predstavlja dekriminacije takšnega ravnanja, temveč je prišlo do združitve kaznivih dejanj v eno, pri kaznivem dejanju ogrožanja varnosti do združitve ogrožanja in grdega ravnanja. Ugotoviti je torej potrebno, ali je obdolženec s svojim ravnanjem, kot mu ga očita obtožba, izpolnil zakonske znake tudi kaznivega dejanja ogrožanja varnosti po 1. odst. 135. člena KZ-1, torej z grdim ravnanjem ogrozil varnost drugega.

Kaznivo dejanje ogrožanja varnosti stori kdor: 1) ogrozi varnost kakšne osebe z grdim ravnanjem ali 2) z resno grožnjo, da bo napadel njeno življenje ali telo. Kadar je to dejanje storjeno z grdim ravnanjem, to je z uporabo sile določene intenzitete proti oškodovancu oziroma s fizičnim napadom na oškodovanca, je ogrožanje varnosti oškodovanca v objektivnem pogledu nujno vključeno in tudi že konzumirano v napadu oziroma v protipravni uporabi sile zoper oškodovanca. Čeprav se za grdo ravnanje kot izvršitveno dejanje ogrožanja varnosti po 135. členu KZ-1 posebej ne zahteva, da prizadene telesno ali duševno celovitost oškodovanca, si ni mogoče predstavljati ravnanja, ki bi ga sicer lahko označili kot grdo (protipraven fizičen napad oziroma protipravna uporaba sile določene intenzitete), ki pa ne bi imelo nobenih posledic za oškodovanca, ki bi jih bilo mogoče opredeliti kot prizadetost telesne in duševne integritete. Ravnanja, ki sicer pomenijo uporabo fizične sile zoper oškodovanca, pa ne povzročijo takšne posledice, bodo lahko realna razžalitev (odrinjenje in druga ravnanja, ki kažejo na podcenjevanje drugega), ne bo pa jih mogoče opredeliti kot grdo ravnanje.

V primeru, ko je varnost kakšne osebe ogrožena z resno grožnjo z napadom na njeno življenje in telo, ni pomembno samo, da je grožnja resna v objektivnem pogledu, to je, da je sposobna doseči ogroženost tistega, ki mu je namenjena, ampak tudi, da se je oškodovanec seznanil s takšno grožnjo, saj drugače pri njem občutek ogroženosti sploh ne more nastati. Drugače pa je takrat, ko je varnost ogrožena z grdim ravnanjem. Kadar je grdo ravnanje na primer udarec (z roko, s palico in podobno), je grožnja vsebovana v samem napadu, na primer v zamahu s palico. Ko palica zadane oškodovančevo telo, je grožnja, ki jo predstavlja dvignjena palica in zamah, konzumirana v njeni realizaciji (udarcu), ne glede na to, ali je oškodovanec že zaznal napad (ali je videl zamah s palico), ali pa je udarec dobil izza hrbta in je zaznal šele udarec. Dejanska posledica ravnanja seveda ni več le občutek ogroženosti oškodovanca oziroma ne bo poseženo le v njegovo pravico do osebne varnosti, kot jo zagotavlja 34. člen Ustave RS, ampak bo hkrati poseženo tudi v njegovo pravico telesne oziroma duševne nedotakljivosti, kot jo zagotavlja 35. člen Ustave RS, čeprav ta poseg ni znak oziroma neposredna posledica kaznivega dejanja ogrožanja varnosti in se njegova uresničitev ne zahteva za obstoj dejanja.

Historični dogodek iz opisa dejanja v obtožbi torej lahko prestavlja podlago za inkriminacijo tako po KZ, kot po KZ-1. Primerjava predpisanih kazni pa pokaže, da kasnejši zakon ni milejši od zakona, ki je veljal v času storitve kaznivega dejanja, saj je bila za kaznivo dejanje grdega ravnanja po 146. členu KZ predpisana denarna kazen ali kazen zapora do šestih mesecev, medtem ko je pri kaznivem dejanju ogrožanja varnosti po 135. členu KZ-1 poleg denarne kazni predpisana kazen zapora do enega leta.

Glede na navedeno je zmotna presoja sodišča prve stopnje, da navedeno ravnanje obdolženca ni več kaznivo dejanje. Sodišče prve stopnje je tako kršilo zakon o vprašanju, ali je dejanje, zaradi katerega se obdolženec preganja, kaznivo dejanje, in sicer določbo 1. odst. 146. člena KZ, to je zakona, ki je veljal v času storitve kaznivega dejanja, saj novi zakon za obdolženca ni milejši. Ker je sodišče prve stopnje zaradi kršitve kazenskega zakona dejansko stanje nepopolno ugotovilo, oziroma ga sploh ni ugotavljalo, je pritožbeno sodišče pritožbi okrožne državne tožilke ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (1. odst. 392. člena ZKP).

V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje na glavni obravnavi izvesti vse za razsojo v tej kazenski zadevi potrebne dokaze, ki jih bo moralo vestno pretehtati, in sicer vsak dokaz posebej in v zvezi z drugimi dokazi ter presoditi, ali je obdolženi storil očitano mu kaznivo dejanje. Oceno vsakega dokaza posebej in vseh skupaj ter svoje zaključke bo sodišče prve stopnje moralo v sodbi prepričljivo obrazložiti. Sodišče prve stopnje bo moralo ugotoviti, ali je obdolženec z ravnanji, opisanimi v obtožbi, z oškodovanko grdo ravnal, nato pa presoditi, ali so udarci obdolženca, ki jih je zadal oškodovanki in s katerimi je prizadel njeno telesno in duševno celovitost, pomenili (tudi) ogrožanje njene varnosti v smislu 1. odst. 135. člena KZ-1. Če bo sodišče sprejelo takšno ugotovitev, potem bo moralo nadalje zaključiti, da ravnanje iz obtožbe z novim zakonom ni dekriminirano niti ni novi zakon milejši, saj navedeno ravnanje predstavlja kaznivo dejanje ogrožanja varnosti po 135. členu, za katerega pa je predpisana strožja kazen kot za grdo ravnanje po prejšnjem kazenskem zakoniku, zato bo moralo uporabiti zakon, ki je veljal v času storitve dejanja (primerjaj odločbi Vrhovnega sodišča RS, opr. št. I Ips 56/2009 in I Ips 117/2009).