VSL sodba I Cpg 1158/2009

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje .

Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki njene stroške odgovora na pritožbo v višini 134,40 EUR v 15 dneh, za primer zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od šestnajstega dne od vročitve te sodbe, do plačila.

:

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da ostane v veljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. VL 3797/2008 z dne 19.2.2008 v 1. in 3. točki izreka za znesek 26.281,44 EUR z zamudnimi in za izvršilne stroške v višini 45,50 EUR ter toženi stranki naložilo, da mora povrniti tožeči stranki njene pravdne stroške v višini 226,80 EUR.

Zoper sodbo se je tožena stranka pravočasno pritožila. V pritožbi je uveljavljala vse pritožbene razloge iz 1. odst. 338. člena ZPP, hkrati je v pritožbi še trdila, da so ji bile z izpodbijano sodbo kršene njene ustavne pravice. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba je bila vročena tožeči stranki, ki je odgovorila, da pritožba ni utemeljena in predlagala, naj jo pritožbeno sodišče zavrne in potrdi izpodbijano sodbo.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je na podlagi trditev, ki sta jih podali pravdni stranki v postopku na prvi stopnji in po izvedenem dokaznem postopku pravilno ugotovilo, da sta bili pravdni stranki v poslovnem odnosu, saj je tožeča stranka po naročilu tožene stranke zanjo opravljala storitve, ki po materialnem pravu predstavljajo storitve iz špediterske pogodbe. Pri tem je pravilno ugotovilo, da je bila pogodba med strankama sklenjena dne 28.11.2000, na podlagi katere je tožena stranka naročala posamezne storitve. Zato je pravilno njuno poslovno razmerje presojalo po določbah ZOR.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožeča stranka po naročilu tožene stranke z dne 12.10.2006 zanjo uvozila določeno blago (cevi casing), v zvezi s katerim je potem, ko je bilo blago že sproščeno v prosti promet, prišlo do naknadne carinske inšpekcije, v kateri je bil ugotovljen naknadni carinski dolg, ki je bil naložen v plačilo obema pravdnima strankama kot solidarnima zavezancema. Med strankama ni sporno, da je le-tega tožeča stranka v celoti plačala sama. S tožbo pa je uveljavljala od tožene stranke povrnitev tega stroška.

Kot rečeno predmetno poslovno razmerje predstavlja špeditersko pogodbo. Po materialnem pravu špediterska pogodba predstavlja specialno vrsto mandatne pogodbe. Storitve po teh pogodbah pa predstavljajo obligacijo prizadevanja. Zato izvajalcu te storitve gre plačilo za njegovo prizadevanje hkrati pa mu mora naročnik storitve povrniti stroške, ki jih je imel v zvezi z opravo posla zanj. Po določbi 835. člena ZOR naročilo za odpravo stvari čez mejo vsebuje za špediterja tudi obveznost, da plača za naročitelja carinske davščine. Naročitelj pa mora povrniti špediterju potrebne stroške, ki jih je imel z izpolnitvijo naročila (1. odst. 841. člena ZOR). Glede na navedeno je sodišče prve stopnje materialnopravno pravilno zaključilo, da je bilo plačilo naknadnega carinskega dolga s strani tožeče stranke kot špediterja strošek v zvezi z izpolnitvijo naročila tožene stranke za uvoz blaga. Zato je nastopila dolžnost tožene stranke kot naročnice te storitve, da ta strošek povrne tožeči stranki.

Sodišče prve stopnje je pravilno kot neizkazano zavrnilo nasprotovanje tožene stranke, da je tožeča stranka zaradi nepravilne uvrstitve predmetnega blaga v carinsko tarifo povzročila, da je prišlo do naknadnega carinskega dolga, zaradi česar naj ta strošek ne bi bil potreben. Kot nepomembno je pravilno zavrnilo zatrjevanje tožene stranke, da je bila tožeča stranka zaradi nepravilne uvrstitve blaga v carinsko tarifo kaznovana za carinski prekršek. Prav tako je pravilno ocenilo kot nepomembno njeno zatrjevanje, da je pri tožeči stranki v času trajanja pogodbe prišlo do statusnih sprememb, zaradi česar naj pogodba ne bi več veljala. Sodišče prve stopnje je o tem navedlo jasne in logične razloge v obrazložitvi sodbe, s katerimi pritožbeno sodišče soglaša in se na njih sklicuje. Pravilnih razlogov sodišča prve stopnje pa tožena stranka s pritožbenim ponavljanjem trditev, ki jih je podala v postopku na prvi stopnji, ni uspela izpodbiti.

Pritožbeno sodišče nadalje ugotavlja, da je zmotno pritožbeno stališče, da je tožena stranka ob dejstvu, da sta bili obe pravdni stranki napram carinski upravi solidarni zavezanki za plačilo carinskega dolga, ob uporabi določb 423. člena in 424. člena ZOR dolžna le delno povrniti tožeči stranki carinski dolg, ki ga je tožeča stranka v celoti plačala. Iz ugotovljenega pravnega razmerja pravdnih strank kot rečeno izhaja dogovor, da mora tožena stranka kot naročnica storitve povrniti tožeči stranki stroške plačane carine. Zato je tudi po določbi 1. odst. 424. člena ZOR tožena stranka dolžna povrniti tožeči stroške carine v celoti. Pritožbeno sodišče pri tem opozarja, da stroški carine predstavljajo davščino, povezano z uvozom blaga. Zato stroški carinjenja v odnosu med pravdnima strankama bremenijo toženo stranko kot naročnika uvoza. Dejstvo, da je zaradi prvotne nepravilne uvrstitve predmetnega blaga v carinsko tarifo s strani tožeče stranke prišlo do naknadne odmere carinskega dolga v ničemer ne vpliva na to obveznost tožene stranke. Ugotovljeno je namreč bilo, da bi carinski dolg v vtoževani višini nastal tudi v primeru, da če bi bilo že na začetku carinskega postopka uvrščeno v pravilno carinsko tarifo.

Solidarno odgovornost različnih dolžnikov napram carinski upravi kot upniku za carinski dolg predpisujejo carinski predpisi, ki predvidevajo, da se carinskega postopka glede odmere posameznega carinskega dolga lahko udeležujejo različne osebe. Zato je pritožbeno sklicevanje na sodbo Višjega sodišča v Kopru opr. št. Cp 861/2008 z dne 17.3.2009, s katero je odločilo, da sta solidarna zavezanca za plačilo carinskega dolga v medsebojnem razmerju dolžna nositi vsak enak delež, neupoštevno. Zmotno je namreč stališče, da je v tej zadevi šlo za primerljivo dejansko stanje s predmetno zadevo. V navedeni zadevi je namreč bilo ugotovljeno, da sta bila solidarna carinska zavezanca oba izvajalca storitve uvoza blaga. Zato ne drži, da odločitev v predmetni zadevi pomeni odstop od ustaljene sodne prakse, saj kot rečeno ne gre za vsebinsko podoben ali enak primer. Zato so preostale pritožbene trditve to smer nepomembne in pritožbeno sodišče nanje ni posebej odgovarjalo. Nepomembne so tudi pritožbene trditve o vlogi špediterja v carinskem postopku, saj tudi te trditve ne vplivajo na obveznost tožene stranke povrniti tožeči stranki stroške, ki jih je imela v zvezi storitvijo uvoza blaga po njenem naročilu.

Sodišče prve stopnje tudi ni zagrešilo očitane bistvene kršitve pravdnega postopka iz 14. točke 2. odst. 339. člena ZPP, saj izpodbijana sodba nima nobenih pomanjkljivosti in jo je bilo mogoče preizkusiti. Zato drugačne nekonkretizirane pritožbene trditve ne držijo.

Pritožba pravilno opozarja na to, da se je sodišče prve stopnje nepravilno sklicevalo na Carinski zakon Republike Slovenije, saj je le-ta prenehal veljati 1.5.2004. Vendar to dejstvo ni vplivalo na pravilnost odločitve v tej zadevi, niti kaj takšnega ne zatrjuje tožena stranka v pritožbi. Nepomembne so tudi pritožbene trditve, da bi moralo sodišče prve stopnje glede na čas, ko je tožeča stranka opravila predmetno storitev upoštevati, da je takrat veljal OZ, saj določbe le-tega vsebinsko enako urejajo špedicijsko pogodbo kot pa ZOR špeditersko pogodbo. Ob dejstvu, da je tožeča stranka izpolnila pogodbo, tožena stranka pa prejela izpolnitev, je brezpredmetna pritožbena dilema o pravici tožeče stranke zastopati toženo stranko v carinskem postopku in o njenih pooblastilih v njem.

Zatrjevana malomarnost tožeče stranke pri izvedbi posla kot rečeno ni vplivala na višino carinskega dolga, ki ga je bilo potrebno plačati carinskemu organu za uvoz predmetnega blaga. Zato sodišču prve stopnje ni bilo potrebno še posebej raziskovati vsebino in obseg zatrjevane malomarnosti, saj ne gre za pravnorelevantno dejstvo. Drugačne pritožbene trditve ne držijo, zato tudi ne drži, da je sodišče prve stopnje zagrešilo v pritožbi zatrjevane kršitve ustavnih pravic tožene stranke. Sicer pa tožena stranka v postopku na prvi stopnji ni podala konkretnih trditev o tem, da bi ji zaradi malomarnega ravnanja tožeče stranke nastala kakšna škoda.

Na preostale pritožbene trditve pritožbeno sodišče ni odgovorilo, saj ocenjuje, da za predmetni spor niso pomembne.

Pritožbeno sodišče je zaradi navedenega in ker je ugotovilo, da v postopku na prvi stopnji ni prišlo do bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi sodišče po uradni dolžnosti (2. odst. 350. člena ZPP), pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato nosi sama svoje pritožbene stroške, tožeči stranki pa mora povrniti stroške odgovora na pritožbo (1. odst. 154. člena ZPP). Pritožbeno sodišče je priznalo tožeči stranki stroške za sodno takso za odgovor na pritožbo v višini 131,40 EUR in stroške poštnine v višini 3,00 EUR.