835. člen ZOR

Predmetno poslovno razmerje predstavlja špedijcijsko pogodbo. Po materialnem pravu špedicijska pogodba predstavlja specialno vrsto mandatne pogodbe, storitve po teh pogodbah pa predstavljajo obligacijo prizadevanja. Zato izvajalcu te storitve gre plačilo za njegovo prizadevanje, hkrati pa mu mora naročnik storitve povrniti stroške, ki jih imel v zvezi z opravo posla zanj (plačilo carinskega dolga).

Družbeno pravobranilstvo RS je s tožbo zahtevalo, da sta drugo in tretje tožena stranka dolžni pvotoženi stranki nerazdelno plačati 4.409.391,00 SIT s pripadki. Iz tožbene naracije izhaja, da naj bi bila tretje toženka odškodninsko odgovorna za zmanjšanje družbenega premoženja prvotoženke, ker kot špediter carinski upravi ni dala pravih podatkov za odmero carinskih dajatev, drugotoženka pa naj bi bila neupravičeno obogatena, ker je v posledici nižjih carinskih stroškov plačala manj, kot bi za nakup avtomobilov morala. Že iz navedenega izhaja, da ni šlo za posla, ki bi bila sklenjena v zvezi z lastninskim preoblikovanjem. Družbeni pravobranilec je torej s tožbenim zahtevkom posegel v razmerje med subjektom, pri katerem naj bi v postopku lastninskega preoblikovanja prišlo do zmanjšanja družbenega premoženja (glej 1. odst. 48. člena ZLPP in revizijsko poročilo z dne 4.5.1998 - priloga A2) s tretjima osebama. A priori bi šlo za upravičenje na podlagi 2. odst. 50. člena ZLPP in 2. odst. 8. člena ZDRUP, vendar pod pogojem, da bi tak zahtevek imel družbeni pravobranilec, torej varuh družbene lastnine, že pred uveljavitvijo ZLPP. Imel bi ga pa le, če bi šlo v pogodbenih razmerji

Stojnina pa ni del prevoznih stroškov (ki jih sicer špediter poravna prevozniku v svojem imenu a na račun svojega naročitelja - prim. 827. čl. ZOR), pač pa škoda, ki jo s plačilom stojnine utrpi prevoznik, bremeni pa tistega, ki je zanjo, torej za zastoj v prevozu, odgovoren (o tem se je sodna praksa že večkrat izrekla). Tožeča stranka v postopku pred sodiščem prve stopnje ni zatrjevala pravnorelevantnih dejstev za odškodninsko odgovornost tožene stranke glede prevoznikovih izdatkov za stojnino, saj ni navajala, da bi glede oprave carinskih dejanj slednja dala napačna navodila (prim. 835. čl. v zvezi s 1. odst. 833. čl. ZOR) oziroma, da je sama storila vse v skladu s koristmi naročitelja in s svojo profesionalno skrbnostjo.

Pri špedicijskem poslu je možen dogovor, da špediter zaračuna svoje storitve prejemniku stvari.

Špediterja, ki je opravil carinska dejanja v skladu z veljavnimi predpisi, ni mogoče šteti, da ni ravnal v skladu z naročiteljevimi interesi in kot dober gospodarstvenik zato, ker ni s posebno vlogo zahteval, da se uvoženo blago carini po nižji carinski stopnji.

Špediter, ki je bil tudi prevoznik, nima pravice do povračila prometnega davka, katerega je plačal za uvoženo blago, ker je sam odgovoren za to, da ni prišlo do carinjenja blaga, kjer bi bilo mogoče uveljavljati eventuelno oprostitev plačila prometnega davka.

Pri opravljanju carinskih dejanj in plačilu carine mora špediter ravnati tako, kot to nalagajo naročiteljevi interesi. Pred začetkom carinjenja blaga je dolžan od naročitelja zahtevati vse potrebne podatke in dokazila, od katerih je odvisen znesek carine in drugih dajatev, ki se plačujejo za uvoženo blago.