423. člen ZOR

Iz pogodbenega dogovora izpolnitev pogodbe v delih ali po posameznih pogodbenikih ni mogoča, ker sta oba prevzemnika preužitkarske obveznosti prevzela nerazdelno. V razmerju do tožnice pa se pogodba izpolnjuje (tako je povedala sama tožnica), ker pogodbo v razmerju do tožnice izpolnjuje po letu 2014 dalje njen sin, to je drugi pogodbenik. Tožnica tako nima podlage na zahtevek za razvezo pogodbe zaradi neizpolnitve.

Vzrok za uzakonitev objektivne odgovornost KDD in njene članice – BPD za škodo, povzročeno imetniku pravic, ki so predmet vpisa v centralni register nematerializiranih vrednostnih papirjev, je enak, in sicer zagotovitev varnosti pravnega prometa pri trgovanju z vrednostnimi papirji. Profesionalna skrbnost ni združljiva z zanašanjem (zgolj) na to, da bo druga oseba ravnala (zadosti) skrbno. Zakon dopušča razporeditev deležev, če od enega solidarnega dolžnika dolga ni mogoče izterjati, to pa se ne nanaša zgolj na pogodbeno določene obveznosti.

Skladno s 1. odst. 424. čl. ZOR pa odpade na dolžnika enak del v primeru, če iz pravnih razmerij med udeleženci ne izhaja kaj drugega. V obravnavanem primeru pa bi po mnenju pritožbenega sodišča takšno pravno razmerje pomenilo vprašanje deleža odgovornosti vsakega od solidarnih dolžnikov za nastali carinski dolg.

Predmetno poslovno razmerje predstavlja špedijcijsko pogodbo. Po materialnem pravu špedicijska pogodba predstavlja specialno vrsto mandatne pogodbe, storitve po teh pogodbah pa predstavljajo obligacijo prizadevanja. Zato izvajalcu te storitve gre plačilo za njegovo prizadevanje, hkrati pa mu mora naročnik storitve povrniti stroške, ki jih imel v zvezi z opravo posla zanj (plačilo carinskega dolga).

Zmotne so navedbe, da tudi, če je bil dolg tožnici kot solidarni dolžnici s strani upnika odpuščen, lahko zahteva celotno plačilo od sodolžnika. Tožnica je plačala manj, kot je znašala terjatev, toženec ji je dolžan povrniti samo ustrezni del dejansko plačanega zneska.

Odmera odškodnine za nepremoženjsko škodo. Prva toženka se svoje objektivne odgovornosti v razmerju do oškodovanke ne more delno razbremeniti z golim sklicevanjem na krivdno odgovornost drugega toženca, temveč bi se jo lahko razbremenila samo popolnoma, in to samo s sklicevanjem na ekskulpacijski razlog iz 2. odstavka 177. člena ZOR, česar ni storila, saj nikoli ni postavila ustrezne trditvene podlage v smislu navedene določbe. Za navadne sospornike velja, da je odločitev sodišča glede vsakega sospornika lahko različna. Zmotno je stališče prve toženke, da bi odločitev v ponovljenem postopku o odgovornosti drugega toženca kakorkoli lahko vplivala na njeno odgovornost, saj se tudi sama odgovornost vsakega navadnega sospornika presoja ločeno.

Za obveznosti kreditne pogodbe jamčita obe stranki - če je ena poravnala obveznost, potem ima pravico od druge zahtevati vračilo deleža, ki pade nanjo bodisi kot soporok po 1018. čl. ZOR, bodisi kot sodolžnik po 432. čl. ZOR.

Tožeča stranka kot solidarni dolžnik namreč pridobi terjatev do sodolžnika le, ko izpolni obveznost upniku (prim. prvi odst. 423. čl. ZOR). Regresno pravico zoper prvotoženo stranko bi torej tožeča stranka pridobila šele, če bi upniku že kaj plačala. Pritožnica pa celo v pritožbi navaja, da bo morala v breme svoje stečajne mase plačati upnikoma denarne obveznosti prvotožene stranke, torej regresne pravice zoper prvotoženo stranko še ni pridobila.

Kadar objektivna odškodninska odgovornost imetnika nevarne stvari (pištole) ni izključena s katerim od razlogov po 177. členu ZOR, je lahko soodgovornost tretjega (neposrednega povzročitelja škode) le solidarna. V pravdi med oškodovancem in soodgovornimi osebami se deleži odgovornosti ne ugotavljajo. Hipotetične soodgovornosti neposrednega povzročitelja škode, ki ni več živ, ni treba ugotavljati, ker to glede na vsebino solidarnosti dolžnikov po 414. členu ZOR ne bi moglo vplivati na obseg odgovornosti tožene stranke nasproti tožnici.

Sporazum (program) o razdelitvi obveznosti (in pravic) bivše družbe je pomemben le za pravna razmerja med novoustanovljenimi družbami, ki izvirajo iz stare (lastninsko preoblikovane) družbe, ne pa za tretje osebe - upnike.

Tožeča stranka ne trdi, da je med pravdnimi strankami obstajal dogovor o deležu poplačila dolga osebi M., zato je svoj regresni zahtevek uperila zoper tožene stranke na podlagi 1. odstavka 424. člena ZOR po enakih delih. Na toženih strankah je bilo zato dokazno breme o drugačnem dogovoru med solidarnimi dolžniki. Ker torej tožene stranke niso uspele dokazati drugačnega notranjega razmerja pravdnih strank kot solidarnih dolžnikov, ima regresni zahtevek tožeče stranke zoper vse pritožnice podlago v 1. odstavku 423. člena in 1. odstavku 424. člena ZOR.