841. člen ZOR

Po določbi 155. člena hrvaškega ZObvO – ki je vsebinsko enaka kot določba 155. člena ZOR - je škoda zmanjšanje nekega premoženja (navadna škoda) in preprečitev njegovega povečanja (izgubljeni dobiček). Pojem premoženja ne obsega samo stvari, temveč tudi druge premoženjske pravice. O zmanjšanju premoženja (torej pravno priznani škodi) govorimo, če se aktivna stran zmanjša, kakor tudi, če se pasivna poveča. Takšno zmanjšanje premoženja tožeče stranke pomeni njena s pravnomočnimi in izvršljivimi upravnimi odločbami ugotovljena obveznost plačila carinskih in davčnih dajatev.

Skladno s 1. odst. 424. čl. ZOR pa odpade na dolžnika enak del v primeru, če iz pravnih razmerij med udeleženci ne izhaja kaj drugega. V obravnavanem primeru pa bi po mnenju pritožbenega sodišča takšno pravno razmerje pomenilo vprašanje deleža odgovornosti vsakega od solidarnih dolžnikov za nastali carinski dolg.

Predmetno poslovno razmerje predstavlja špedijcijsko pogodbo. Po materialnem pravu špedicijska pogodba predstavlja specialno vrsto mandatne pogodbe, storitve po teh pogodbah pa predstavljajo obligacijo prizadevanja. Zato izvajalcu te storitve gre plačilo za njegovo prizadevanje, hkrati pa mu mora naročnik storitve povrniti stroške, ki jih imel v zvezi z opravo posla zanj (plačilo carinskega dolga).

Špediter lahko zahteva plačilo provizije (plačilo provizije torej dospe), ko izpolni svoje obveznosti iz špedicijske pogodbe (840. člen ZOR). Drugače je pri povrnitvi potrebnih stroškov: špediter njihovo plačilo lahko zahteva takoj (drugi odstavek 841. člena ZOR). Zakonska norma, ki v tem primeru ne odstopa od splošne ureditve dospelosti obveznosti iz 314. člena ZOR, torej glede povračila stroškov špediterju določa, da dospejo takoj, ko nastanejo. Čeprav je špediter, ki sklepa posle v svojem imenu na račun naročitelja, nasproti tretjim osebam sam zavezan za plačilo obveznosti, ni dolžan kreditirati naročitelja. Ni dvoma, da je špediterjeva carinska obveznost v konkretnem primeru nastala in s tem dospela vsaj 28.6.1997, ko je postala izvršljiva odločba carinskega organa z dne 21.11.1995. Začetka zastaranja ni mogoče vezati na datum dejanskega plačila carine s strani tožeče stranke, saj bi bilo to v nasprotju z dispozitivnim pravilom iz drugega odstavka 841. člena ZOR o dospelosti obveznosti naročitelja za povračilo stroškov.

Ni mogoče torej govoriti o potrebnih stroških špediterja, v kolikor do njih ne bi prišlo ob njegovem potrebnem skrbnem ravnanju. Če pa je do povečanja stroškov prišlo tudi v posledici vzroka, ki ga ni mogoče pripisati samo špediterju, se naročnik plačilu teh stroškov ne more razbremeniti zgolj s sklicevanjem na neskrbno ravnanje špediterja, v kolikor bi ti stroški nastali tudi, če ne bi bilo neskrbnega ravnanja špediterja.

Presoja o vprašanju, ali so stroški analize "potrebni stroški", ki jih mora naročnik po 1. odst. 841. čl. ZOR povrniti špediterju, je odvisna od odgovora na vprašanje, ali je bil špediter pri sestavljanju ECL dovolj skrben. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je na podlagi spremljajočih listin tožeča stranka pravilno sestavila ECL in da je pri tem uporabila vse podatke. Hkrati pa je ugotovilo, da bi špediter lahko podvomil v pravilnost navedene tarifne številke carinske tarife, ker da je že večkrat carinil "enako blago". Ti dve bistveni dejanski ugotovitvi pa se izključujeta.

Špediter, ki je za naročnika opravil carinske storitve skladno z naknadno dobljenim dovoljenjem, pri tem pa ni ravnal malomarno, je upravičen do plačila za delo in do povrnitve stroškov.

Špediter, ki je bil tudi prevoznik, nima pravice do povračila prometnega davka, katerega je plačal za uvoženo blago, ker je sam odgovoren za to, da ni prišlo do carinjenja blaga, kjer bi bilo mogoče uveljavljati eventuelno oprostitev plačila prometnega davka.