424. člen ZOR

Izbira metode za ugotavljanje upravičenčeve koristi je odvisna od okoliščin posameznega primera. V obravnavani zadevi so ključne ugotovitve, da je toženka celotno vtoževano obdobje nepremičnino oddajala v najem s konkretnimi pogodbami za znano ceno, toženka pa ni zatrjevala, da tožnica najemnine v takšni višini ne bi mogla doseči. V takih okoliščinah je sodišče pri ugotavljanju nadomestila iz drugega odstavka 72. člena ZDen imelo podlago, da je tožničino korist izračunalo na podlagi najemnine, za katero je toženka nepremičnino oddajala v zadnjem mesecu pred njeno vrnitvijo tožnici. Tudi stroški, zgrajeni na hipotezi, da bi jih upravičenec imel, če bi z nepremičnino sam razpolagal že od začetka veljavnosti ZDen, morajo temeljiti na dejanskih okoliščinah, ki izkazujejo, da bi upravičenec konkretno opredeljene in določene stroške dejansko tudi imel, če bi nepremično sam oddajal v najem. Dejstva, ki so za izgradnjo take hipoteze potrebna (to je, kateri stroški in dejstvo, da bi jih nosil upravičenec), pa je dolžan zatrjevati in izkazati zavezanec. Zato (zlasti tudi glede na v sodbi sodišča prve stopnje ugotovljene dejanske okoliščine, da je bilo breme stroškov upravljanja in

Porok, ki plača del dolga glavnega dolžnika, ima pravico terjati ustrezen del od drugih porokov, četudi se je ta (za isti dolg) kot porok zavezal posebej (kasneje).

Skladno s 1. odst. 424. čl. ZOR pa odpade na dolžnika enak del v primeru, če iz pravnih razmerij med udeleženci ne izhaja kaj drugega. V obravnavanem primeru pa bi po mnenju pritožbenega sodišča takšno pravno razmerje pomenilo vprašanje deleža odgovornosti vsakega od solidarnih dolžnikov za nastali carinski dolg.

Predmetno poslovno razmerje predstavlja špedijcijsko pogodbo. Po materialnem pravu špedicijska pogodba predstavlja specialno vrsto mandatne pogodbe, storitve po teh pogodbah pa predstavljajo obligacijo prizadevanja. Zato izvajalcu te storitve gre plačilo za njegovo prizadevanje, hkrati pa mu mora naročnik storitve povrniti stroške, ki jih imel v zvezi z opravo posla zanj (plačilo carinskega dolga).

Dopusten je ugovor iz osebnega razmerja, če takšen ugovor pripada toženi stranki prav zoper tožečo stranko. Če uveljavlja prvi menični porok menično terjatev zoper drugega poroka, lahko drugi porok uveljavlja ugovor delne združitve terjatve in obveznosti v osebi prvega poroka (419. člen ZOR). Za koliko se je zmanjšala obveznost prvega poroka, se ugotovi na temelju 424. člena ZOR. Če so bili poroki trije, in ni bilo posebnega dogovora, potem se je obveznost drugega poroka znižala za 1/3.

Tožeča stranka ne trdi, da je med pravdnimi strankami obstajal dogovor o deležu poplačila dolga osebi M., zato je svoj regresni zahtevek uperila zoper tožene stranke na podlagi 1. odstavka 424. člena ZOR po enakih delih. Na toženih strankah je bilo zato dokazno breme o drugačnem dogovoru med solidarnimi dolžniki. Ker torej tožene stranke niso uspele dokazati drugačnega notranjega razmerja pravdnih strank kot solidarnih dolžnikov, ima regresni zahtevek tožeče stranke zoper vse pritožnice podlago v 1. odstavku 423. člena in 1. odstavku 424. člena ZOR.

Ker se je upnica poplačala od prve tožnice kot od solidarne dolžnice, je treba za presojo razmerja med strankami uporabiti določbe ZOR o solidarnih dolžnikih.