VSL sodba II Cp 3245/2009

1. Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se ugodi tožbenemu zahtevku, ki se glasi:

„Ugotovi se, da je izvršba, dovoljena s sklepom o izvršbi Temeljnega sodišča v Ljubljani, Enote v Ljubljani, opr. št. In 193/91, z dne 16.12.1991 nedopustna.“

2. Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki 750,96 EUR (sedemstopetdeset 96/100 EUR) pravdnih stroškov na prvi stopnji in 283,48 EUR (dvestotriinosemdeset 48/100 EUR) pritožbenih stroškov, vse v 15 dneh od prejema sodbe sodišča druge stopnje, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik zahteval ugotovitev, da je nedopustna izvršba, ki je bila dovoljena s sklepom o izvršbi Temeljnega sodišča v Ljubljani, Enote v Ljubljani, opr. štev. In 193/91, z dne 16.12.1991. Tako je odločilo, potem ko je ugotovilo, da tožnik ni opravil dejanj po izvršilnem naslovu, sodni poravnavi I P 1092/79 z dne 15.11.1982.

Zoper sodbo se pritožuje tožeča stranka. Uveljavlja vse pritožbene razloge po 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP. Navaja, da je tožnik dolžan zagotoviti le neposipanje parcele toženke, ne pa tudi svoje parcele. To je zagotovil. Potek meje med pravdnima strankama je namreč sporen. Tožnik je 13.3.2009 spet predlagal prekinitev postopka, pa sodišče o tem ni odločilo. Zato je sodba nepopolna. Tožnik je dokazal, da je utrditev zadostna in v skladu s sodno poravnavo. Izvedenec M. tega v mnenju ne izpodbija. Konstrukcija je res narejena le provizorično in nestrokovno, kljub temu pa glede na geološko sestavo tal v smislu varnosti povsem zadostna. Namen toženke je šikanozni, saj je toženka uveljavljala neizpolnitev obveznosti šele tik pred iztekom 10-letnega roka za uveljavitev judikatnih terjatev. Pred tem pa je izpolnitev tožnika zadoščala. Če se v izvršilnem naslovu določeno dejanje izkaže za nezadostno, to ne pomeni neizvršitve naloženega dejanja.

Na pritožbo je tožena stranka odgovorila in predlagala, da jo pritožbeno sodišče zavrne.

Pritožba je utemeljena.

Sodišče prve stopnje ni napravilo nobene bistvene kršitve določb pravdnega postopka. To, kar pritožba uveljavlja, ni odločilno glede na razloge, o katerih bo govor v nadaljevanju. Tudi dejansko stanje je v zadostni meri razčiščeno. Sodišče prve stopnje pa je napačno uporabilo materialno pravo. Tožbenemu zahtevku na ugotovitev, da je izvršba nedopustna, bi moralo ugoditi. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi ugodilo in sodbo spremenilo tako, da je zahtevku ugodilo. To torej pomeni, da je izvršba nedopustna. Odločitev o spremembi sodbe temelji na 5. alineji 358. člena ZPP.

Sodna poravnava, ki je izvršilni naslov, je z dne 15.11.1982 (priloga A 5). Tožnik kot dolžnik se je zavezal opraviti dela po poravnavi v 30 dneh, drevje pa naj bi zasadil pomladi 1983. Toženka kot upnica je vložila predlog za izvršbo po preteku devetih let. Ni spora o tem, da je tožnik utrditev opravil. Sama toženka kot upnica je v postopku izpovedala (list. št. 44), da ne ve, ali je naredil tako, kot je bilo dogovorjeno, da pa se je sčasoma pokazalo, da dela ni opravil dobro. Torej je tožnik utrditev opravil, vendar utrditev ni zadostna, kot je ugotovilo tudi sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi, kajti zemlja se še vedno posipa.

Vendar po prepričanju sodišča druge stopnje ni odločilno, ali se zemlja v času odločanja še vedno posipa. Odločilno je namreč, ali je na dan vložitve izvršilnega predloga (leto 1991) tožnik kot dolžnik izpolnil svojo obveznost. Tožnica je bila zaslišana 11.4.1994. Iz njene izpovedbe, pa tudi iz neprerekanih trditev (na primer glede tožnikove pripravljalne vloge na red. št. 6, list. št. 10-12) izhaja, da se je tožnik ravnal po poravnavi, da je utrditev opravil, zasadil je tudi drevesa oziroma grmovje, sčasoma pa naj bi se bilo pokazalo, da to ni zadostno. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je bila z njegovim dejanjem obveznost po poravnavi izpolnjena in je izvršilni naslov ugasnil, čeprav se je z leti pokazalo, da utrditev ni bila zadostna. Glede na izpovedbo toženke kot upnice se je po šestih ali sedmih letih pokazalo, da delo ni bilo pravilno opravljeno (zaslišanje 1994, pet ali šest let pred tem je leta 1988 ali 1989). Četudi se je torej nezadostnost izkazala v roku 10 let od nastanka izvršilnega naslova (1. odstavek 379. člen Zakona o obligacijskih razmerjih – ZOR, enako 1. odstavek 356. člena Obligacijskega zakonika - OZ), izvršilni naslov ni oživel potem, ko je bila utrditev opravljena in je nekaj let zadostovala. Seveda pa ima toženka kot upnica možnost, da v zvezi s tem vloži novo tožbo, če bo štela za potrebno. Izvršba po navedeni poravnavi pa je nedopustna, ker je terjatev prenehala (8. točka 55. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju – ZIZ).

Ker je tožeča stranka uspela, je pritožbeno sodišče odločilo na novo tudi o stroških postopka, ki jih mora tožena stranka povrniti tožeči po 1. odstavku 154. člena ZPP. V skladu s predlogom tožeče stranke in Odvetniško tarifo je stroške odmerilo v skupnem znesku 750,96 EUR, pritožbene stroške pa v znesku 283,48 EUR. Oba zneska mora tožena stranka plačati tožeči stranki v 15 dneh od vročitve sodbe sodišča druge stopnje, ker bodo sicer tekle zahtevane zakonske zamudne obresti. Tožeča stranka je stroške prijavila na naroku 17.3.2009 (list. št. 256 in 257). Pritožbeno sodišče je odmerilo samo tiste stroške, ki so bili specificirani in potrebni. Tožeča stranka je pretežno stroške prijavila tako, da je zahtevala stroške za določene naroke, vendar zneskov ni navedla; zahtevala je izvedenine in sodne takse kot v spisu, zneskov pa ni navedla. Enako velja glede pripravljalnih spisov. Če v zahtevi ni bila navedena višina zneska, je pritožbeno sodišče ni upoštevalo. Stranka mora namreč opredeljeno navesti stroške, za katere zahteva povračilo (2. odstavek 163. člena ZPP). Sodišče prve stopnje je sicer 20.3.2009, torej tri dni po naroku, ki je bil 17.3.2009, po faksu prejelo specificiran stroškovnik, vendar ga ni bilo mogoče upoštevati glede na določbo 3. odstavka 163. člena ZPP, po katerem mora stranka povrnitev stroškov zahtevati najpozneje do konca obravnave, ki je bila pred odločitvijo o stroških. Kateri stroški so bili priznani in v kakšni višini, je razvidno iz spisa na list. št. 256 in 257, glede pritožbenih stroškov pa na list. št. 273.