VSL sodba I Cp 2876/2009

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v 1., 2., in 4. točki spremeni tako, da se glasi:

„1.Tožena stranka je dolžna plačati tožeči stranki znesek 991,73 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30.10.2004 do plačila.

2. Tožbeni zahtevek se zavrne:

glede zneska 4.057,51 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19.10.2004 dalje do plačila,

za zakonske zamudne obresti od zneska 950,00 EUR od 19.10.2004 do 29.10.2004.

4. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti pravdne stroške v znesku 495,85 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude s plačilom z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka dalje.“

Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 66,28 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude s plačilom, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega naslednjega dne po izteku omenjenega roka dalje.

:

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki znesek 1.291,73 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30.10.2004 dalje. Hkrati je zavrnilo tožbeni zahtevek glede zneska 3.757,51 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19.10.2004 dalje do plačila ter za zakonske zamudne obresti od zneska 1.250,00 EUR od 19.10.2004 do 29.10.2004. Odločilo je še, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti njene pravdne stroške v znesku 599,66 EUR.

2Tožena stranka je proti takšni odločitvi vložila pravočasno pritožbo, s katero uveljavlja pritožbene razloge bistvenih kršitev določb postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je sodišče prve stopnje pri povzemanju trditvene podlage tožeče stranke bistveno kršilo določbe pravdnega postopka s tem, ko je tako navedbe priče kot tudi izpovedbe samega tožnika na obravnavi štelo za trditveno podlago tožbe. Tožnik v okviru trditvene podlage nikoli ni zatrjeval, kaj je delal oziroma so se njegove navedbe celo razlikovale. Ni zatrjeval za kakšno delo je šlo, kakšen je bil profil, ki ga je rezal, niti ni podrobno opisal v kakšnih okoliščinah je delal. Pričevanje priče se tudi razlikuje od izpovedbe tožnika, s kakšnim strojem je sploh prišlo do nesreče. Tožena stranka je tudi predlagala izvedbo dokaza z izvedencem iz varstva pri delu, ki bi glede na naravo nesreče pripomogel k razjasnitvi stvari. Izvedbo tega dokaza je sodišče prve stopnje neutemeljeno zavrnilo in je dejansko stanje v tej smeri ostalo nepopolno ugotovljeno. Sodišče se je po oceni tožeče stranke po nepotrebnem ukvarjalo s fizikalnimi zakoni. Meni, da je do predmetnega škodnega dogodka prišlo v pretežni meri zaradi razlogov na strani samega tožnika, saj dela ni opravljal z vso potrebno skrbnostjo. Najmanj, kar bi prvostopenjsko sodišče lahko ugotovilo, je soodgovornost samega tožnika, glede na to, da je tudi sam povedal, da se je poškodoval pri opravljanju težkega reza. Previsoko je tudi vrednotena denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo, saj je tožnik utrpel le manjšo vrezno rano kože na hrbtišču prve dlančnice. Šlo je dejansko za malenkostno poškodbo, ki ni zahtevala dolgotrajnega zdravljenja. Bolečine so bile lažje intenzitete, tako, da dejansko ni podlage za presojo tako visoke odškodnine. Glede na naravo poškodbe tudi ni mogoče verjeti, da je tožnik utrpel tako primarni kot tudi sekundarni strah. Posledično izpodbija tudi odločitev o pravdnih stroških. Pritožbenemu sodišču zato predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3Pritožba je delno utemeljena.

4Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnik zadobil poškodbo, iz katere izvira nastala škoda, pri delu na gradbišču s kotno brusilko. Pri rezanju pod kotom 60 do 70 kg težkega jeklenega profila z gladko površino, je jeklo stiskalo rezilo, nato pa ga je pod vplivom tožnikove potisne sile vrglo iz reza v tožnikovo roko, na kateri mu je povzročilo manjšo vrezno rano. Pravilna je presoja sodišča prve stopnje, da je tožnik zadobil omenjeno poškodbo pri opravljanju nevarne dejavnosti. Zakon pojma nevarne dejavnosti ne opredeljuje. Gre za pravni standard, katerega vsebino mora napolniti sodišče. Nevarna dejavnost je takšna človekova aktivnost, iz katere izvira povečana nevarnost. Biti mora takšna, da pomeni v okoliščinah, ki jih kdo ustvarja, posebno nevarnost, zlasti zato, ker jih kljub veliki skrbnosti ni mogoče vedno imeti pod kontrolo in tako pravočasno odvrniti grozečo škodo. Omenjeno delovno dejanje tožnika je takšno, da vseh okoliščin ni mogoče imeti pod kontrolo in jih popolno obvladovati. Kljub še tako veliki skrbnosti nastanka škode pri navedeni aktivnosti ni mogoče vsakokrat preprečiti. Če je tako, se šteje, da škoda, ki je nastala pri opravljanju takšne nevarne dejavnosti, izvira iz te dejavnosti (1. odst. 173. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih, ZOR). V takšnem primeru je treba tako nastalo škodo pripisati tistemu, ki ima od njenega opravljanja materialne ali imaterialne koristi. To je bil tožnikov delodajalec, ki je imel zavarovano svojo odgovornost pri toženi stranki. Tožnik je zato na podlagi določila 1. odst. 941. čl. ZOR utemeljeno terjal povračilo od toženke.

5Toženkine pritožbene trditve takšnega zaključka ne morejo izpodbiti. Tako ne drži pritožbeni očitek bistvene kršitve določb postopka, češ da dejanska podlaga sodbe temelji na izpovedi tožnika in priče M. J., ne pa na tožbenih trditvah. Tožnik je v sami tožbi res podal skromne dejanske trditve, ki pa jih je pravočasno dopolnil na prvem naroku za glavno obravnavo dne 4.12.2007. Izpoved tožnika je v tem smislu predstavljala le resničnostno konkretizacijo dejanskih tožbenih trditev.

6Neutemeljen je tudi očitek sodišču prve stopnje, da ni izvedlo dokaza z izvedencem iz varstva pri delu. Izvedba dokaza z izvedencem služi potrditvi resničnostne vrednosti dejanskih ugovornih trditev, ne pa njihovemu formiranju, kot je pravilno navedlo sodišče prve stopnje, ko je navedlo, da bi moral izvedenec kvečjemu pojasniti dejstva strokovne narave, ne pa ugotavljati potek škodnega dogodka ter kako je bilo določeno orodje uporabljeno in kako bi moralo biti. Ob neustreznem substanciranju tega dokaznega predloga, sodišče predlaganega dokaza tudi ni bilo dolžno izvesti.

7Tožena stranka tudi ni postavila trditev v čem naj bi bila nepravilnost tožnikovega delovnega postopanja. Tudi pavšalnega očitka tožene stranke, da se je tožnik dela lotil na neprimeren način, zato sodišče ni bilo dolžno presojati v smeri njegove soodgovornosti.

8Pritožbene navedbe tožene stranke glede denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo terjajo njen materialnopravni preizkus, saj ugotovljenega dejanskega stanja na podlagi katerega je bila tožniku prisojena denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo, tožena stranka ne izpodbija. Materialnopravna podlaga za odmero denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo so določila 200. čl. ZOR. Po navedenem določilu je treba pri določitvi pravične denarne odškodnine upoštevati intenzivnost (stopnjo) in trajanje telesnih in duševnih bolečin, glede na vse konkretne okoliščine, ki se odražajo pri posameznemu oškodovancu. Upoštevati pa je treba tudi objektivni kriterij, po katerem sodišče pri odmeri denarne odškodnine pazi na pomen prizadete dobrine in namen odškodnine, pa tudi na to, da ne bi šla na roko težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in namenom. Ob upoštevanju navedenih materialnopravnih izhodišč je treba pritrditi pritožbi, da je denarna odškodnina za telesne bolečine prisojena v previsokem znesku. Tožnik je zadobil le manjšo vrezno vrano na hrbtišču prve dlančnice v dolžini 2 centimetrov. Po mnenju pritožbenega sodišča bi glede na dolžino bolečinskega obdobja, glede na intenzivnost bolečin ter glede na ugotovljene nevšečnosti med zdravljenjem predstavljal pravično denarno odškodnino za to obliko škode znesek 800,00 EUR.

9Previsoko pa je odmerjena tudi odškodnina za strah. Pravno upošteven je le tisti strah, ki ga je tožnik zadobil ob sami poškodbi, saj skozi krvavečo delavno rokavico ni vedel, kako hudo poškodbo je zadobil, in do pregleda pri svojem zdravniku, ko ga je bilo strah, kot je sam izpovedal, da si ni morda prerezal kakšne kite. Kasnejši strah glede na postavljeno diagnozo oziroma majhnost poškodbe ne more biti pravno priznan. Morebitna nadaljnja zaskrbljenost tožnika ni takšne intenzitete, da bi imela negativni učinek na njegovo duševno ravnovesje. Po mnenju pritožbenega sodišča predstavlja pravično denarno odškodnino za to obliko škode znesek 150,00 EUR.

10Skupaj znaša znesek denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo 950,00 EUR oziroma eno mesečno povprečno plačo v Republiki Sloveniji. Takšna odškodnina je glede na ugotovljeno telesno poškodbo in iz nje izvirajočo škodo primerljiva z že prisojenimi denarnimi odškodninami za enako škodo.

11Na podlagi določila 5. alineje 358. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP) je bilo treba pritožbi ugoditi in znižati prisojeni znesek denarne odškodnine na 991,73 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

12Sprememba višine prisojene denarne odškodnine je pogojevala tudi spremembo stroškovne odločitve. Glede na spremenjeni uspeh (tožeča stranka 59,82 %, tožena stranka 40,18 %) pripada tožeči stranki od odmerjenih stroškov 1.900,45 EUR znesek 1.136,85 EUR. Toženi stranki pa od odmerjenih stroškov 1.595,36 EUR znesek 641,00 EUR. Na podlagi določila 2. odst. 154. čl. ZPP in po medsebojnem pobotanju stroškov, je sodišče odločilo, da mora tožena stranka povrniti tožeči stranki pravdne stroške v znesku 495,85 EUR.

13Tožena stranka je s pritožbo delno uspela. Glede na njen delni uspeh (23,22 %) ji je tožeča stranka dolžna od pritožbenih stroškov, ki jih je pritožbeno sodišče odmerilo v znesku 285,48 EUR (300 točk z 20 % DDV in takso za pritožbo), plačati 66,28 EUR (2. odst. 154. čl. v zvezi z 2. odst. 165. čl. ZPP).