UPRS sodba U 687/2006

Tožba se zavrne.

:

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila tožnikovo pritožbo zoper sklep Upravne enote Murska Sobota, Oddelka za občo upravo, druge upravne naloge in skupne zadeve, št. ... z dne 24. 12. 2004. S tem sklepom je navedeni prvostopni organ zavrgel tožnikov odškodninski zahtevek, vložen dne 9. 1. 2004, s katerim je zahteval plačilo odškodnine za povračilo potnih stroškov zaradi zdravljenja, ki je bilo potrebno zaradi bolezni pridobljene v času služenja vojaškega roka, zahteval pa je tudi plačilo odškodnine za izgubo časa in izgubo na zaslužku zaradi prikrajšanja pri plači, plačilo dnevnic in povrnitev stroškov zdravstvenih storitev, vse v skupni višini 922.000,00 SIT. Iz obrazložitve izhaja, da se odškodninski zahtevek kot premoženjski oziroma civilnopravni zahtevek lahko uveljavlja v sodnem postopku. Ker stvar, na katero se tožnikova vloga nanaša, ni upravna stvar, jo je upravni organ prve stopnje na podlagi 1. točke prvega odstavka 129. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP, Uradni list RS, št. 80/1999 s spremembami) zavrgel. Tožena stranka v izpodbijani drugostopni odločbi ugotavlja, da je odločitev prvostopnega organa pravilna. Če stranka postavi zahtevo za plačilo odškodnine pri upravnem organu namesto pri sodišču, jo je upravni organ na podlagi 1. točke prvega odstavka 129. člena ZUP dolžan zavreči, sicer se odločba, ki je bila izdana v upravnem postopku v stvari iz sodne pristojnosti ali v stvari, v kateri sploh ni mogoče odločati v upravnem postopku, izreče za nično na podlagi 1. točke prvega odstavka 279. člena ZUP. Prvi odstavek 89. člena Zakona o vojnih invalidih, na katerega se sklicuje tožnik, sicer določa, da o pravicah po tem zakonu odloča na prvi stopnji upravna enota, pristojna za vojne invalide, vendar pa to ne pomeni, da upravna enota odloča o odškodninskih zahtevkih, ki so premoženjskopravni oziroma civilnopravni in za odločitev o katerih je pristojno sodišče.

Tožnik v tožbi navaja, da je služil vojaški rok v A. kot voznik motornih vozil od 10. 1. 1979 do 21. 12. 1979. Pri opravljanju vojaške službe je zbolel zaradi centralne pareze živca na obrazu na levi strani. V bolnišnici v B. je ležal 34 dni na ušesnem oddelku, potem je začel s terapijo v Zdravilišču C., kamor je šel 80 krat, kar pomeni, da je naredil v tem roku 8000 km z avtobusom ter vsak dan 14 km od doma peš na avtobusno postajo. Po končani terapiji so ga na Vojaški komisiji v D. ocenili kot 30% trajnega vojnega invalida. Sedaj so še vidne posledice kot solzenje levega očesa, kratkovidnost, težka izgovorjava, delno mravljinčenje leve zgornje in spodnje ustnice. Kljub dosedanjim prošnjam in zahtevam do sedaj še ni prejel „nobenega denarnega nadomestila in tudi ne invalidnosti“. Zato meni, da mu „pripada primerna invalidnost in odškodnina za vse takratne prevoze, dnevnice, duševno prizadetost v takratnem zimskem času“. Smiselno predlaga odpravo izpodbijane odločbe.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi in predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne iz v izpodbijani odločbi navedenih razlogov.

Državno pravobranilstvo Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa ni prijavilo udeležbe v tem upravnem sporu.

Tožba ni utemeljena.

Iz upravnega spisa izhaja, da je tožnik po svojem takratnem pooblaščencu dne 9. 1. 2004 na Upravno enoto Murska Sobota naslovil odškodninski zahtevek. V njem navaja, da ga naslavlja na navedeni organ na podlagi 89. člena Zakona o vojnih invalidih (v nadaljevanju ZVojI, Uradni list RS, ŠT. 63/1995 s spremembami) in zahteva plačilo odškodnine za materialno škodo nastalo zaradi zdravljenja, ki je bilo potrebno zaradi bolezni, pridobljene v času služenja vojaškega roka, v skupni višini 922.000,00 SIT.

Pritrditi je izpodbijani odločbi, da odločanje o tako postavljenem zahtevku ni upravna zadeva v smislu 2. člena ZUP. Upravna zadeva je namreč odločanje o pravici, obveznosti ali pravni koristi fizične ali pravne osebe oziroma druge stranke na področju upravnega prava. Šteje se, da gre za upravno zadevo, če je s predpisom določeno, da organ v neki stvari vodi upravni postopek, odloča v upravnem postopku ali izda upravno odločbo oziroma, če to zaradi varstva javnega interesa izhaja iz narave stvari. Če stvar, na katero se vloga nanaša, ni upravna zadeva, jo organ s sklepom zavrže (1. točka prvega odstavka 129. člena ZUP). Dne 9. 1. 2004 je tožnik na Upravno enoto Murska Sobota vložil vlogo, ki jo je naslovil odškodninski zahtevek, iz nje pa izhaja, da tožnik zahteva povrnitev škode, za katero zatrjuje, da mu je nastala kot posledica zdravljenja v času služenja vojaškega roka nastale bolezni. To pa pomeni, da je zahteval, naj se v upravnem postopku odloči o zahtevku iz njegovega premoženjskega oziroma civilnopravnega razmerja do tožene stranke. Za takšne zahtevke pa je pristojno redno sodišče (1. člen Zakona o pravdnem postopku – ZPP, UPB2, Uradni list RS št. 36/2004). Ker je upravna zadeva odločanje o pravici, obveznosti ali pravni koristi fizične osebe na področju upravnega prava, kar pa zahtevek za plačilo odškodnine ni, je pravilen zaključek v izpodbijani odločbi, da stvar, na katero se vloga nanaša, ni upravna zadeva, zato je treba takšno vlogo zavreči.

Izpodbijani upravni akt je torej pravilen in na zakonu utemeljen, zato je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena v zvezi z drugim odstavkom 105. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/2006), ki določa, da se v postopkih, v katerih do uveljavitve tega zakona še ni bilo odločeno, uporabljajo določbe tega zakona, ki se nanašajo na odločanje na glavni obravnavi in seji ter na pooblastila sodišč glede odločanja (51. do 72. člen ZUS-1).

Sodišče k zgoraj navedenemu še dodaja, da tožena stranka tudi s sklicevanjem na ZVojI ne more biti uspešna. ZVojI ureja status in pravice vojnih invalidov, zahtevek za priznanje statusa vojaškega mirnodobnega invalida pa je bilo mogoče vložiti v dveh letih od uveljavitve tega zakona, to je do 1. 1. 1998 (tretji odstavek 121. člena ZVojI).