VSL Sodba II Cp 1111/2017

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

1Sodišče prve stopnje je vzdržalo v veljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 164101/2015 z dne 29. 12. 2015 v prvem in tretjem odstavku, tako da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati 85,51 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, navedenimi v izreku prvostopenjske sodbe in 100,00 EUR izvršilnih stroškov, poleg tega pa še 91,93 EUR nadaljnjih pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka dalje.

2V laični pritožbi toženka navaja, da je mož imel prijavljeno samo eno začasno prebivališče in ne "novo" začasno prebivališče. Opozarja, da je v točki 4 sodbe navedeno, da je njen mož "resnično" od 2. 12. 2012 do 14. 1. 2015 prebival na začasnem naslovu. Zaslišanih pet prič predstavlja samo 24,60 % lastniškega deleža vseh etažnih lastnikov in samo 40,07 % lastniškega deleža v prilogi A 16 podpisanih etažnih lastnikov. Predložila je ustrezna dokazila in so njeni podatki verodostojni. Iz zapisnika o poravnalnem in prvem naroku izhaja, da nekatere priče niso vedele, zakaj so vabljene, nekatere niso vedele, kaj in kdaj so podpisale; torej so pričale po verjetnostnem spominu. Zmotno je navedeno v sodbi, da priče niso v sporu z njenim možem in posledično z njo. Iz zapisnika v kazenski zadevi zoper g. A. A., ki ga prilaga, je razvidno, da so tudi tam pričali ga. B. B., ga. C. C. in g. D. D. V kazenski zadevi so izpovedovali, da mož ni prijavljen in ne stanuje na naslovu F. Ni trdila, da se je mož izselil, le za določen čas se je preselil v začasno prebivališče, k njej, hčeri, sorodnikom in določeni osebi pa je hodil na obisk. Trditve nekaterih prič, da so moža vsakodnevno in celodnevno videvali v bloku, ne vzdržijo. Nekatere priče navajajo, da ga včasih niso videle nekaj dni ali celo tudi mesec dni. Ker se mož ni izselil, je imel svoje stvari tudi v kleti, kar je razlog, da je hodil v klet. Smatra, da se ni zadostno upoštevalo listinske dokaze in njene navedbe o dejanskosti obiskov moža. V sodbi se preveč naslanja na subjektivno pričanje le manjšega števila etažnih lastnikov.

3Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

4Pritožba ni utemeljena.

5Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku in na podlagi 8. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP) skladne, to je celostne dokazne ocene zaključilo, da je toženkin mož tudi v obdobju od julija 2014 do januarja 2015 živel v njenem stanovanju. Zato je glede na merila iz 27. člena Pravilnika o upravljanju večstanovanjskih stavb (v nadaljevanju Pravilnik), skladno s katerim se stroški v zvezi z dobavami in storitvami, potrebnimi za zagotavljanje pogojev za bivanje v posameznem delu in v stavbi kot celoti, obračunavajo glede na število uporabnikov posameznega stanovanja, materialnopravno pravilno presodilo, da mora toženka tožeči stranki, ki je upravnik stavbe, plačati stroške v višini, kot se je plačevala za dva uporabnika posamezne stanovanjske enote. Odločitev je sodišče prve stopnje jasno in pravilno obrazložilo, zato se višje sodišče v celoti sklicuje na razloge izpodbijane sodbe in bo v nadaljevanju le še kratko odgovorilo na pritožbene navedbe (prvi odstavek 360. člena ZPP).

6V točki 4. obrazložitve izpodbijane sodbe so povzete navedbe toženke, ne pa zaključki sodišča. Pritožnica torej opozarja na svoje navedbe, ki pa jih sodišče prve stopnje po izvedenem dokaznem postopku ni sprejelo. Ali gre za "novo" prebivališče, za razsojo ni relevantno. Pomembno je le, ali je toženkin mož dejansko bival v njenem stanovanju. Da je, je potrdilo pet zaslišanih stanovalcev bloka. Verodostojnosti njihovih izpovedb toženka na prvi stopnji ni izpodbijala, na drugi stopnji pa jih ne more več. Gre namreč za postopek v sporih majhne vrednosti, za katere ZPP predpisuje poseben postopek (členi 442-458). Poudarjeni sta načeli pospešitve in ekonomičnosti postopka, omejeno pa načelo materialne resnice, kar se med drugim odraža v tem, da prvostopenjske sodbe ni mogoče izpodbijati zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter relativnih bistvenih kršitev določb postopka (prvi odstavek 458. člena ZPP). S pritožbenimi navedbami, da so priče v drugem postopku izpovedovale drugače in da so vsaj nekatere priče bile v sporu z možem in njo, pa toženka izpodbija na prvi stopnji ugotovljeno dejansko stanje. Razen tega gre za nedopustne pritožbene novote (337. člen ZPP), saj pritožnica ne opraviči, zakaj navedb o pričanjih v drugem postopku ni podala že na prvi stopnji. Dejstvo, da niso pričali vsi ali vsaj večina etažnih lastnikov, ni odločilno. Določena večina se zahteva za sprejem sklepov etažnih lastnikov, za dokazno oceno pa samo število zaslišanih prič ni pomembno. Katera dejstva šteje za dokazana, odloči sodišče po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka (8. člen ZPP). Izpovedbe prič so bile tudi po mnenju višjega sodišča prepričljive in so ovrgle toženkine listinske dokaze - potrdila o prijavi začasnega prebivališča njenega moža.

7V pritožbi uveljavljani razlogi torej niso utemeljeni. Ker višje sodišče tudi nobene uradoma upoštevne kršitve iz drugega odstavka 350. člena ZPP ni našlo, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

8Izreka o stroških pritožbenega postopka ni, ker niso bili priglašeni (163. člen ZPP).