VSL sodba II Cp 3818/2009

Pritožba se zavrne in se potrdi vmesna sodba sodišča prve stopnje.

Sodišče prve stopnje je z vmesno sodbo razsodilo, da je tožbeni zahtevek tožeče stranke utemeljen glede pravne podlage in je tožena stranka tožeči dolžna plačati odškodnino (zavarovalnino), o katere višini bo odločeno v končni sodbi.

Tožena stranka vmesno sodbo izpodbija v celoti in iz vseh pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da jo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne in tožeči stranki naloži plačilo pravdnih stroškov z obrestmi, podrejeno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne v ponovno sojenje. Meni, da je sodišče prve stopnje s tem, ko je štelo, da sta bili pravdni stranki do meseca maja 2005 še vedno v veljavnem pogodbenem razmerju, napačno ugotovilo dejansko stanje in posledično napačno uporabilo materialno pravo. Nepopolno je ugotovilo dejansko stanje s tem, ko ni upoštevalo nespornega dejstva, izhajajočega iz listin, da je zavarovalna pogodba prenehala veljati 31.12.2004. Meni, da se izpodbijane sodbe zaradi nejasne in nerazumljive obrazložitve ne da preizkusiti v delu, kjer je zapisano, da zavarovalnico veže ponudba oziroma ta niti ni bila potrebna, ker naj bi bila pogodba še sklenjena. Napačno je stališče, da naj bi bila pogodba še sklenjena, ker tožena stranka ni napravila zaznamka, iz katerega bi bilo razvidno, da bo polica 31.12.2004 prenehala veljati. V nasprotju z ugotovitvijo sodišča je iz priložene odpovedi zavarovalne pogodbe z dne 17.6.2004 razvidno, da je bila pogodba veljavno odpovedana. Napačno je sodišče uporabilo materialno pravo s tem, ko je pošiljanje dopisov v zvezi z dolgom premije enačilo s pošiljanjem ponudbe za sklenitev novega zavarovanja, bodisi ohranitev že sklenjenega zavarovanja. Po prenehanju zavarovanja nista ne tožena ne tožeča stranka poslali ponudb za sklenitev nove pogodbe. Napačno je uporabljeno materialno pravo tudi s tem, ko je sodišče štelo, da odtegnitev še nezapadlih premij izraža voljo za podaljšanje veljavnosti pogodbe, in da tako voljo predstavlja vljudnostna fraza o nadaljnjem sodelovanju v dopisu.

Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila. Opozarja, da je prav vprašanje, ali je zavarovalna pogodba prenehala veljati 31.12.2004 ali ne, bistvo spora. Pritrjuje dejanskim ugotovitvam in materialnopravnim zaključkom prvostopenjskega sodišča ter predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrne in potrdi vmesno sodbo sodišča prve stopnje, toženi stranki pa naloži stroške tožeče stranke v pritožbenem postopku, katerih pa ne specificira.

Pritožba ni utemeljena.

Odločitev o temelju tožbenega zahtevka je odvisna prav od vprašanja, kdaj je prenehala veljati med pravdnima strankama sklenjena pogodba o nezgodnem zavarovanju tožnika (v nadaljevanju zavarovalna pogodba). Že iz same vsebine spora je tako razvidno, da pritožbena graja o neupoštevanju po mnenju tožene stranke nespornega dejstva, da je zavarovalna pogodba prenehala veljati 31.12.2004, ni utemeljena. Sicer pa v konkretnem primeru ugotovitev, kdaj je zavarovalna pogodba prenehala veljati, ni dejanska; gre za materialnopravni zaključek.

Ob preizkusu izpodbijane odločitve z vidika uradoma upoštevane pravilne uporabe materialnega prava, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je za odločitev odločilno nesporno dejstvo, da je bila zavarovalna pogodba sklenjena maja leta 2004. Glede na določilo 1060. člena Obligacijskega zakonika (OZ) je potrebno pri razsoji kot materialno pravo uporabiti določila Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR), ki je veljal ob nastanku obligacijskega razmerja med pravdnima strankama. ZOR pa je v 3. odstavku 922. člena določal, da lahko pri zavarovanjih, sklenjenih za več kot pet let, vsaka pogodbena stranka brez krivdnih razlogov razdre pogodbo šele po preteku petih let. Zavarovalna pogodba je bila sklenjena za čas od 5.5.2000 do 5.5.2010, in je z dnem 31.12.2004, ob pravilni uporabi materialnega prava, brez krivdnih razlogov na eni ali drugi strani, sploh še ni bilo moč razdreti. To bi bilo v nasprotju s prej navedeno materialnopravno določbo, ki je kogentna, pa tudi v nasprotju s Splošnimi pogoji tožene stranke za nezgodno zavarovanje oseb NE-2000 NM, ki so sestavni del zavarovalne pogodbe. Tudi ti namreč v 17. členu, ki ureja odpoved zavarovalne pogodbe, za zavarovanja, sklenjena za več kot pet let, predvidevajo možnost razdrtja pogodbe brez krivdnih razlogov šele po petih letih. Zato je izpodbijana odločitev prvostopenjskega sodišča, ki temelji na zaključku, da sta bili pravdni stranki na dan 19.1.2005, ko je prišlo do zavarovalnega primera, v pogodbenem razmerju, materialnopravno pravilna.

Glede na obrazloženo ostala dejstva in zaključki prvostopenjskega sodišča, ki jih pritožba izpodbija, za odločitev niso relevantna. Zato drugostopenjsko sodišče na pritožbeno grajo v zvezi z njimi (glede pravnih učinkov pošiljanja dopisov, glede ponudbe za sklenitev zavarovanja oziroma ohranitve zavarovalne pogodbe v veljavi, glede morebitnih nejasnosti pri obrazložitvi v zvezi s ponudbo, o volji pravdnih strank) ne odgovarja (1. odstavek 360. člena ZPP).

Dodaja pa, da je odločitev prvostopenjskega sodišča materialnopravno pravilna tudi ob uporabi določb OZ, ki v 3. odst. 946. člena, v primerjavi z ZOR, skrajšuje dobo, po kateri je moč razdreti dolgoročno zavarovalno pogodbo, iz pet na tri leta. Možnost odpovedi zavarovalne pogodbe se veže na zapadlost premije, saj je plačilo premije, poleg prijave nevarnostnih okoliščin in zavarovalnega primera, zavarovančeva temeljna obveznost, in je bistvena sestavina zavarovalne pogodbe. Tudi iz določb 937. člena OZ izhaja, da je učinkovanje zavarovanja vezano na plačilo premije. Zavarovalno leto, v katerem je prišlo do predmetnega zavarovalnega primera, je trajalo od 5.5.2004 do 5.5.2005. Ker v 3. odst. 946. člena OZ ni predpisano kdaj lahko prične teči odpovedni rok, je potrebno smiselno uporabiti 2. odstavek 946. člena OZ. Zavarovanje se lahko odpove samo z dnem zapadlosti premije, torej ob poteku tekočega zavarovalnega leta, pri čemer je potrebno drugo pogodbeno stranko o tem pisno obvestiti najmanj tri mesece pred zapadlostjo premije. Za dolgoročna zavarovanja pa 3. odstavek 946. člena OZ predpisuje še, da se lahko prekinejo šele po poteku treh let, in to z odpovednim rokom šestih mesecev. V konkretnem primeru to pomeni, da bi lahko tožena stranka odstopila od zavarovalne pogodbe šele z dnem 5.11.2005 (šest mesecev po 5.5.2005).

Pritožbena graja ni utemeljena, odločitev prvostopenjskega sodišča je materialnopravno pravilna, ob preizkusu izpodbijane sodbe z vidika procesnih kršitev, naštetih v 2. odstavku 350. člena ZPP, na katere je dolžno pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, pa ugotavlja, da ne postopek na prvi stopnji ne izpodbijana sodba z njimi nista obremenjena. Zato je pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano vmesno sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Izrek o stroških pritožbenega postopka je odpadel; tudi o njih bo odločeno s končno odločbo, saj so del pravdnih stroškov.