VSL sodba I Cp 2699/2009

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Tožena stranka nosi stroške pritožbenega postopka sama.

:

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje delno ugodilo tožbenemu zahtevku za plačilo regresa zavarovalnici, ker je zaključilo, da so za nesrečo soodgovorni tako tožena stranka kot tudi oškodovanci, ki jim je zavarovalnica izplačala odškodnino in v celoti zavrnilo pobotni ugovor tožene stranke, ker je po Splošnih določilih o odškodninski odgovornosti glede na triletni zastaralni rok terjatev prenehala, tožena stranka pa tudi ni zatrjevala niti izkazala, da pobotni ugovor uveljavlja na podlagi zavarovanja AO plus.

Proti sodbi se pritožuje tožena stranka, zaradi nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Višjemu sodišču predlaga, da sodbo spremeni in po opravljeni glavni obravnavi tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrne, podredno pa, da prvostopno sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo obravnavo. V obrazložitvi navaja, da je zmotna ocena sodišča prve stopnje, da trk voznika L. v vozilo V. ni povzročil velike škode. V. je namreč izpovedal, da po prvem trku svojega vozila ni mogel več zagnati, zato je jasno, da prvi trk ni povzročil le zanemarljivo majhne škode. Avtomatika v vozilu ustavi motor in dovod goriva le v primeru hujšega trka. Ravnanju tožene stranke ni mogoče očitati protipravnosti, saj je ravnala tako kot se od povprečnega voznika lahko pričakuje. Dejstvo, da je tožena stranka vozila brez vozniškega izpita, pa sploh ni v vzročni zvezi z nezgodo. Tudi splošni pogoji zavarovalnice se v konkretnem primeru ne morejo uporabiti v breme tožene stranke, ker je tožbo proti njej vložila zavarovalnica.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožba povsem pavšalno polemizira z dokazno oceno sodišča prve stopnje, da trk voznika L. v vozilo V. ni povzročil velike škode. Sodišče je to ugotovilo na podlagi zaslišanja prič L. , M. in R. V., skice prometne nesreče in izvedeniškega mnenja izvedenca Č., iz katerega sledi, da trčenje ni bilo posebno močno, saj je bila razlika hitrosti obeh vozil ob trčenju nekje okrog 20 do 25 km/h. Pritožbene navedbe v zvezi z nepopolno ugotovitvijo dejanskega stanja se tako pokažejo kot povsem pavšalne in zato neutemeljene.

Da tožena stranka ni ravnala v skladu s predpisi, je sodišče ugotovilo tudi s pomočjo izvedenca prometne stroke, ki je v svojem izvedenskem mnenju zapisal, da je imela toženka možnost, da bi situacijo zaznala na razdaljo 82 m pred mestom trčenja ali celo več. Tako velika razdalja pa vozniku s povprečnimi vozniškimi izkušnjami tudi pri hitrosti okrog 130 km/h omogoča ustavitev vozila in s tem preprečitev trčenja. Glede na jakost trčenja je po oceni izvedenca tožena stranka bistveno prepozno reagirala, kar je najverjetneje posledica napačne ocene prometne situacije. V času nezgode veljavni Zakon o temeljih varnosti cestnega prometa je od voznikov zahteval, da vozijo s takšno hitrostjo, da lahko pravočasno ustavijo pred vsako oviro, ki jo je v danih razmerah mogoče pričakovati. Glede na to, da je izvedenec pojasnil, da bi tožena stranka pred trkom svoje vozilo lahko ustavila, če bi reagirala v povprečnem reakcijskem času, je logičen zaključek, da tožena stranka ni vozila v skladu s predpisi, ker svojega vozila pred nenadnim dogodkom ni bila sposobna pravočasno ustaviti. Zato je pravilna ocena sodišča prve stopnje, ob upoštevanju velike moči drugega trka, ki ga je povzročila prav tožena stranka, da je za nastanek materialne škode odgovorna do 25 %, v ostalem pa voznik L. , ki je povzročil prvo prometno nezgodo s sicer zelo majhno materialno škodo, a nato s povsem neoznačenim vozilom ostal na voznem pasu in s tem povzročil nevarno situacijo, ki je imela za posledico drugo prometno nezgodo (nalet tožene stranke). Pritožbeno sodišče sprejema tudi materialnopravni zaključek sodišča prve stopnje, da je tožena stranka do 20 % odgovorna za nastanek nematerialne škode oškodovancema V. in se v izogib ponavljanju v celoti sklicuje na obrazložitev sodišča prve stopnje v 1. odstavku na 8. strani sodbe.

Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo določila materialnega prava, ko je o tožbenem zahtevku odločilo na podlagi člena 7/II Zakona o obveznem zavarovanju v prometu (v nadaljevanju ZOZP) ter 3/I, točka 2 in člena 3/III Splošnih pogojev AO - 97. Citirani člen ZOZP namreč v primerih določenih z zavarovalno pogodbo ali zavarovalnimi pogoji zavarovalnici daje pravico, da od sklenitelja zavarovanja uveljavlja povračilo izplačanih zneskov, s katerimi je poravnala škodo oškodovancu. Povračilni zahtevek zavarovalnice proti sklenitelju zavarovanja avtomobilske odgovornosti pa temelji na skleniteljevi kršitvi zavarovalne pogodbe ali zavarovalnih pogojev kot sestavnega dela te pogodbe. V praksi se za tovrstne zahtevke uveljavlja oznaka regres. V obravnavanem primeru ni spora o okoliščini, da je bila med strankama sklenjena zavarovalna pogodba, katere del so tudi Pogoji za zavarovanje avtomobilske odgovornosti AO-97. V teh pogojih so v 3. členu navedeni primeri zavarovančevih kršitev zavarovalnih pogojev, ki so poimenovani izguba zavarovalnih pravic, vse to pa daje zavarovalnici pravico do povračila odškodnin, ki jih izplačajo tretjim osebam, kar sledi iz 3. člena citiranih pogojev 1/II. Takšen primer nastopi, če upravlja vozilo oseba brez ustreznega vozniškega dovoljenja. Zavarovanka pa ne izgubi svojih pravic po določbi tega člena za del škode, za katero je odgovoren oškodovanec, četudi ta del škode zavarovalnica izplača, čeprav je oškodovančev zahtevek v tem delu neutemeljen (3. člen 2/II). Ugotovljeno soodgovornost oškodovancev 75 % za materialno škodo, 80 % za nematerialno je sodišče pri odmeri odškodnine upoštevalo, višini odmerjene odškodnine pa tožena stranka v pritožbenem postopku ne ugovarja. Glede na citirano pravno podlago so vse trditve pritožbe, da vožnja brez vozniškega dovoljenja ni v vzročni zvezi z nezgodo, brezpredmetne za odločitev, saj toženo stranko zaradi kršitve zavarovalne pogodbe zadenejo posledice izgube zavarovalnih pravic in je dolžna povrniti tisti del škode, za katerega oškodovanci ne odgovarjajo. 3. odstavek 3. člena že citiranih splošnih pogojev zavarovalnici daje pravico, da izterja od zavarovanca, ki izgubi svoje pravice, odškodnino, ki jo je utemeljeno izplačala oškodovancem skupaj z zamudnimi obrestmi.

Na podlagi navedenega tako sledi, da je sodišče pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in zanj tudi pravilno uporabilo materialno pravo, izpodbijana sodba pa tudi ni obremenjena s kršitvami, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, zato je pritožbo na podlagi določila 353. člena ZPP kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo.

V skladu z določilom 165. v zvezi s 154. členom ZPP tožena stranka, ki je v pritožbenem postopku propadla, sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.