VSRS Sodba I Up 943/2006

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbo tožnikov proti odločbi tožene stranke z dne 2.11.2005. Z navedeno odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožnikov zoper odločbo Upravne enote Kočevje z dne 5.7.2004, s katero je le-ta zavrnila zahtevo za denacionalizacijo nepremičnin, vpisanih pri vl. št. ..., vse k.o. ..., ki so jo vložili tožniki.

Tožena stranka je med drugim navedla, da se prejšnja lastnika D.D. in C.C. nista štela za jugoslovanska državljana in državljana Republike Slovenije, kar je razvidno iz pravnomočne odločbe Upravne enote Kočevje z dne 11.5.2004. Za jugoslovanske državljane se tudi niso šteli otroci prejšnjih lastnikov (A.A. in B.B.), zato ne morejo biti upravičenci po 12. členu ZDen. Določba 2. odstavka 9. člena ZDen pa se po mnenju tožene stranke nanaša izključno na osebe, ki jim je bilo premoženje podržavljeno, ne pa tudi na upravičence iz 12. člena ZDen.

Po presoji sodišča prve stopnje je odločba tožene stranke zakonita, vendar tožena stranka ni navedla vseh pravilnih razlogov. Ni utemeljenega razloga za razlikovanje med prejšnjimi lastniki in njihovimi pravnimi nasledniki iz 12. člena ZDen. Prejšnja lastnika sta bila ameriška državljana že pred 28.8.1945 (6.7.1942 in 27.3.1928). Iz tega razloga pogoj jugoslovanskega državljanstva ni izpolnjen in zato je bila zahteva za denacionalizacijo utemeljeno zavrnjena.

Prvotožnik v pritožbi predlaga, da se izpodbijana sodba razveljavi in zadeva vrne prvostopnemu sodišču v novo odločanje. Trdi, da je sodba nepravilna in nezakonita in grobo krši temeljne človekove pravice. 2. odstavek 9. člena je treba razlagati širše. Če se je posameznik boril na strani antifašistične koalicije, je nedopustno razlikovanje na temelju državljanstva v času podržavljenja.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po določbi 2. odstavka 9. člena ZDen so upravičenci tudi prejšnji lastniki, ki v času, ko jim je bilo premoženje podržavljeno, niso bili vpisani v evidenco državljanov zaradi razlogov iz 2. odstavka 35. člena Zakona o državljanstvu FLRJ, če so bili internirani zaradi verskih ali drugih razlogov ali so se borili na strani protifašistične koalicije. Ta določba omogoča dokazovanje okoliščine lojalnosti. To so okoliščine, glede na katere bi te osebe tudi glede na uveljavljeni 2. odstavek 35. člen ZDrž utegnile pridobiti državljanstvo po vojni Jugoslavije, pa ga niso, glede na obvezno razlago Odloka predsedstva AVNOJ oziroma bi ga utegnile pridobiti v postopku, vodenem na podlagi 3. odstavka 63. člena ZDen. Nelojalnost v tej zakonski določbi se razlaga kot izpodbojna domneva, kar pomeni, da je dopusten nasproten dokaz. Zato je pravilna presoja sodišča prve stopnje, da tudi za pravne naslednike prejšnjih lastnikov velja, da v postopku za ugotovitev jugoslovanskega državljanstva po 3. odstavku 63. člena ZDen lahko dokazujejo svojo lojalnost v odnosu na interese narodov in države FLRJ. Zato pri uporabi 2. odstavka 9. člena ZDen ni utemeljenega razloga z razlikovanjem med prejšnjimi lastniki in njihovimi pravnimi nasledniki iz 12. člena ZDen. Razlago določbe 12. člena ZDen v zvezi z 2. odstavkom 9. člena ZDen je treba dopolniti z namensko. Namen ZDen pri urejanju izjeme v 2. odstavku 9. člena glede na 1. odstavek 9. člena ZDen pa je, - kot pravilno navaja sodišče prve stopnje – da se osebe, ki bi sicer po določbah ZDen bile upravičenci, če bi izpolnjevale pogoje jugoslovanskega državljanstva o podržavljanju, omogoči, da izkažejo okoliščine relevantne po določbi 2. odstavka 9. člena, glede na katere bi jugoslovansko državljanstvo utegnile pridobiti, saj bi ob izkazanem nadaljnjem ravnanju ostal neizpolnjen eden od predpisanih pogojev za nepriznanje jugoslovanskega državljanstva po 2. odstavku 35. člena ZDrž. Pogoj, da se osebe na zakonsko določbo 2. odstavka 9. člena ZDen lahko sklicujejo, pa je, da se zakonski dejanski stan te določbe nanje nanaša. Nanaša pa se na osebe, ki v času podržavljenja niso bile vpisane v evidenco državljanov zaradi razlogov iz 2. odstavka 35. člena ZDrž. Zaradi razlogov po tej določbi pa jugoslovanskega državljanstva niso mogle pridobiti osebe iz 1. odstavka 35. člena ZDrž, to so osebe, ki so bile na dan uveljavitve zakona o državljanstvu DFJ 28.8.1945, jugoslovanski državljani po veljavnih predpisih, to je po zakonu o državljanstvu z dne 21.10.1928, ki so bile nemške narodnosti, so bile na dan 28.8.1945 v tujini ter so se med vojno ali pred njo z nelojalnim ravnanjem pregrešile zoper narodne in državne interese narodov FLRJ. Zahtevajo se torej tri kumulativni pogoji.

Pritožbeno sodišče se strinja s presojo sodišča prve stopnje, da tožniki niso izkazali, da bi bile na strani A.A. in B.B., v korist katerih so na podlagi 12. člena ZDen vlagatelji uveljavljali denacionalizacijo premoženja, podržavljenega C.C. in D.D., izkazane okoliščine, ki so za uporabo določbe 2. odstavka 9. člena ZDen relevantne. Tožniki so zatrjevali, da je A.A. postal ameriški državljan 6.7.1942, B.B pa 27.3.1928, enako izhaja iz odločbe o ugotovitvi državljanstva za navedena z dne 11.5.2004, ki je postala pravnomočna. Iz nje tudi izhaja, da je bilo tožnikom omogočeno, da sodelujejo v postopku ter se pred odločitvijo o zadevi izjavijo o relevantnih dejstvih. A.A. je postal ameriški državljan z naturalizacijo 6.7.1942 in je pri tem 3.8.1939 podpisal izjavo o odpovedi državljanstva Kraljevine Jugoslavije. B.B. pa je postal ameriški državljan 27.3.1928 z naturalizacijo. Pravilen je torej zaključek sodišča prve stopnje, da pri navedenih ni šlo za to, da bi jugoslovanskega državljanstva po ZDrž ne mogla pridobiti iz razlogov po 2. odstavku 35. člena ZDrž, saj sta bila ameriška državljana že pred 28.8.1945. To pomeni, da 6.4.1941 nista bila domovinsko pristojna, saj sta že pred tem zapustila Kraljevino Jugoslavijo. Zato se tudi po presoji pritožbenega sodišča tožniki glede A.A. in B.B. ne morejo sklicevati na nepravilno uporabo 12. člena v zvezi z 2. odstavkom 9. člena ZDen.

Glede na navedeno tudi pritožbeni ugovori, v katerih pritožnik uveljavlja enake ugovore, na katerih je pravilno odgovorilo tudi sodišče prve stopnje, ne morejo vplivati na drugačno odločitev pritožbenega sodišča. Zato je Vrhovno sodišče Republike Slovenije kot pritožbeno sodišče na podlagi določbe 76. člena ZUS-1 pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.