VSRS Sklep I Up 613/2008

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.
II. Tožena stranka sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom na podlagi 3. točke prvega odstavka 34. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS (Ur. l. RS, št. 50/97, 65/97 in 70/2000) v 1. točki izreka kot nedovoljeno zavrglo tožnikovo tožbo zoper sklep tožene stranke z dne 17. 8. 2006, s katerim je tožena stranka zavrnila tožnikov ugovor z dne 22. 7. 2006 na oceno iz maturitetnih predmetov slovenščina in matematika; in v 2. točki sklenilo, da se tožnik oprosti plačila sodnih taks.

2Sodišče prve stopnje navaja, da sklep tožene stranke z dne 17. 8. 2006 ni akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu. Svojo odločitev je oprlo na 3. člen in tretji odstavek 1. člena ZUS. Ocenjevanja maturitetnega znanja ni mogoče opredeliti kot avtoritativno odločanje nosilca javnega pooblastila, pač pa gre za dejanje strokovne narave po pravilih stroke. Z oceno predmeta kot ovrednotenja znanja pa se ne odloča o pravici ali pravni koristi, ki bi uživala sodno varstvo, niti se z njo ne nalaga tožniku nobene obveznosti. Sodišče je pri presoji tožbe vezano na tožbeni zahtevek. Če bi tožnik želel sodno varstvo v upravnem sporu po določbi tretjega odstavka 1. člena ZUS, bi moral vložiti tožbo s tako oblikovano vsebino tožbenega zahtevka, česar pa ni storil.

3Tožnik izpodbija sklep sodišča prve stopnje zaradi razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, saj je sodišče izdalo odločbo brez glavne obravnave v nasprotju z zakonom, zaradi česar je podana bistvena kršitev določb postopka v upravnem sporu. Tožnik je v tožbi poleg obrazloženega nezaupanja v pravilnost in zakonitost dela Državne komisije za splošno maturo navedel tudi kršitev enakosti pred zakonom iz 14. člena Ustave ter se obrnil na upravno sodišče na podlagi 157. člen Ustave, ki med drugim določa pristojnost upravnega sodišča, če za določeno zadevo ni z zakonom predvideno drugo sodno varstvo, pri tem pa se posega v ustavne pravice posameznika. Navaja, da so bile ustavne pravice, ki so mu bile kršene v postopku sporne mature, v vlogah tožnika opredeljene in se nanje tudi izrecno sklicuje. Sodišče je napačno povzelo tožnikovo tožbo, saj tožnik ne toži zaradi maturitetne ocene same, pač pa vtožuje postopek, v katerem se je odločalo o njegovem uspehu na maturi. Meni, da kontrola pravilnosti prvostopenjske odločitve ni bila izvedena na primeren oziroma zakonit način. Njegova tožba opozarja na nezakonitosti v postopku in ni izključeno, da bi odprava le teh prinesla drugačen rezultat zanj. Skliceval se je na kršitev ustavnih pravic, in sicer enakosti pred zakonom (14. člen Ustave), pravice do sodnega varstva (23. člen Ustave), pravice do pravnega sredstva (25. člen Ustave) in pravice do šolanja (57. člen Ustave).

4Tožena stranka v odgovoru na pritožbo prereka tožnikove navedbe in predlaga zavrnitev njegove pritožbe. Navaja, da je Državna komisija za splošno maturo pri odločanju o ugovoru na maturitetno oceno vezana na Zakon o maturi in akte, ki so bili sprejeti na njegovi podlagi, pri čemer pa v svojih postopkih ni zavezana smiselno uporabljati ZUP, kot je to ugotovilo tudi Vrhovno sodišče v svojih sklepih. Gre namreč za odločanje v okviru strokovnega procesa in ne za uveljavljanje določene pravice posameznika. Maturitetna ocena ni pravica ali pravna korist posameznika, zato se pri odločanju o njej ne uporablja ZUP, prav tako tudi akt, ki je bil izdan o pritožbi na oceno, ni bil izdan v upravnem postopku in ni upravni akt. Zato je tožena stranka odločala zakonito na podlagi Zakona o maturi in podzakonskih aktov, sprejetih na njegovi podlagi. Tožnikove navedbe, da so bile v postopku kršene njegove ustavne pravice, pa so pavšalne in neutemeljene. Predlaga, da sodišče pritožbo zavrne ter odloči o priglašenih stroških tožene stranke.

5Pritožba ni utemeljena.

6Tudi po presoji Vrhovnega sodišča maturitetna ocena ni upravna stvar: niti o oceni niti o ugovoru zoper maturitetno oceno se ne odloča z upravno odločbo, tožena stranka pa o ugovoru zoper oceno ne odloča v upravnem postopku. Odločitev tožene stranke v zvezi z oceno posameznega predmeta pri maturi nima značaja odločanja o upravni stvari, ker ocenjevanje pri maturi vsebinsko ne pomeni odločanja o tožnikovi pravici ali obveznosti. Ponovna preveritev ocene pri maturitetnem predmetu ne predstavlja avtoritativne odločitve nosilca državne ali občinske oblasti oziroma nosilca javnega pooblastila, pač pa gre za opravilo strokovne narave. Za tako odločanje je imela tožena stranka zakonito podlago v 50. členu Zakona o maturi, za katerega presojo ustavnosti pa upravno sodstvo ni pristojno. Zato je odločitev sodišča prve stopnje pravilna in zakonita. Enako stališče je zavzelo Vrhovno sodišče tudi v drugih podobnih zadevah, in sicer: I Up 1240/2006 z dne 14. 1. 2009, I Up 173/2004 z dne 6. 2. 2008 in I Up 1449/2002 z dne 9. 3. 2005.

7Tudi pritožbeni ugovor, ki se nanaša na procesne kršitve zaradi neoprave glavne obravnave, ni utemeljen, saj sodišče prve stopnje ni obravnavalo zadeve po vsebini, pač pa je tožbo zavrglo že v fazi predhodnega preizkusa.

8Vrhovno sodišče zavrača tudi pritožbene ugovore o kršitvi tožnikovih z ustavo zajamčenih človekovih pravic. Res je, da upravno sodstvo odloča v upravnem sporu tudi o zakonitosti posamičnih aktov in dejanj, s katerimi organi posegajo v človekove pravice in temeljne svoboščine posameznika, če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo – 4. člen ZUS v zvezi s 107. členom Zakona o upravnem sporu – ZUS-1 (Ur. l. RS, št. 105/2006). Upravno sodišče pa nadalje po določbi 20. člena ZUS-1 razišče oziroma preizkusi dejansko stanje v zadevi v okviru tožbenih navedb. Tožnik pa ni vložil tožbe zaradi nezakonitega posega v njegove človekove pravice, to zatrjuje šele v pritožbi zoper izpodbijani sklep prvostopenjskega sodišča, temveč tožbo zoper akt tožene stranke, katerega odpravo zahteva, zato je sodišče prve stopnje pravilno in zakonito odločilo v okviru tožbenih navedb.

9Vrhovno sodišče je v skladu z določbo 76. člena v zvezi z 82. členom in 107. členom ZUS-1 tožnikovo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep.

10Pritožbeno sodišče je presodilo, da odgovor na pritožbo ni prispeval k odločitvi v obravnavani zadevi in je na podlagi 155. člena in prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 odločilo, da tožena stranka ni upravičena do povračila stroškov za odgovor na pritožbo.