VSRS Sodba I Ips 246/2009

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec je dolžan plačati sodno takso.

Obrazložitev

A.

1Okrajno sodišče v Kopru je s sodbo K 52/2006 z dne 10.9.2008 obsojenega A.Ž. spoznalo za krivega kaznivega dejanja ponarejanja listin po prvem odstavku 256. člena Kazenskega zakonika (KZ) in mu na podlagi 50. in 51. člena KZ izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je po prvem odstavku 256. člena KZ določilo kazen štiri mesece zapora, ki ne bo izrečena, če obsojenec v preizkusni dobi enega leta od pravnomočnosti sodbe ne bo storil novega kaznivega dejanja. Višje sodišče v Kopru je z uvodoma navedeno pravnomočno sodbo zavrnilo pritožbo obsojenčevega zagovornika kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obe sodišči sta obsojencu naložili v plačilo stroške kazenskega postopka.

2Zoper to pravnomočno sodbo je zagovornik obsojenega A.Ž. zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) vložil zahtevo za varstvo zakonitosti. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi ugodi in izpodbijano pravnomočno sodbo spremeni in obsojenca oprosti obtožbe, podrejeno pa razveljavi in zadevo vrne (sodišču prve stopnje) v novo sojenje.

3Vrhovni državni tožilec v odgovoru navaja, da v zahtevi zatrjevana kršitev zakona ni podana. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevo obsojenčevega zagovornika za varstvo zakonitosti zavrne.

4Obsojenec in njegov zagovornik se o odgovoru vrhovnega državnega tožilca nista izjavila.

B.

5Zagovornik obsojenega A.Ž. zatrjevano bistveno kršitev določb kazenskega postopka uveljavlja z navedbami, da izpovedbe prič A.G., R.F. in N.C. ne dajejo podlage za sklepanje, da je obsojenec z namenom unovčenja čeka prišel v poslovalnico dvakrat, pri tem kazal vidne znake nervoze, kar da kaže, da je vedel, da je z listino, ki jo je hotel unovčiti nekaj narobe. Poudarja, da so izpovedbe navedenih prič kontradiktorne in zmedene, kar da je razvidno iz zapisnikov o njihovem zaslišanju. Zato je treba verjeti obsojencu in ne pričam, da je bil v poslovalnici le enkrat, da so takrat ugotovili, da je s čekom nekaj narobe in ga niso hoteli unovčiti. Po mnenju vložnika ni logično, da bi se obsojenec znova vračal v isto poslovalnico, če bi vedel, da je ček ponarejen.

6S temi navedbami vložnik izpodbija verodostojnost izpovedb prič I.G., R.F. in N.C. ter ponuja lastno interpretacijo dokazov, ki meri na drugačno ugotovitev dejanskega stanja. Po vsebini tako izpodbija pravilnost sodbe in s tem uveljavlja razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, iz katerega pa po drugem odstavku 420. člena ZKP tega izrednega pravnega sredstva ni mogoče vložiti.

7Tudi z navedbami, da razlogi, s katerimi je sodišče v pravnomočni sodbi utemeljilo obstoj naklepa kot subjektivnega elementa kaznivega dejanja, niso prepričljivi, da obsojencu naklep ni dokazan, ne uveljavlja bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, ampak tudi v tem obsegu izpodbija v pravnomočni sodbi ugotovljeno dejansko stanje.

8Vložnik v zahtevi trdi, da sodišči nista pojasnili, na podlagi česa sta sklepali, da je obsojenec vedel, da je žig na čeku družbe G. ponarejen, kar pa da je bistvenega pomena, da lahko onstran razumnega dvoma vzdrži očitek, da je obsojenec vedel, da je ček predrugačen. Tudi v tem pogledu zahteva ni utemeljena. Sodišče prve stopnje je v razlogih sodbe navedlo, da ne verjame obsojencu, da ni vedel, da unovčuje ponarejen ček in da je že iz obsojenčevega zagovora mogoče sklepati, da njegove navedbe, da je šlo za prijateljsko uslugo ne držijo, saj je sam povedal, da se boji te osebe, za katero ni hotel izdati imena. Dalje, da je nelogično, da bi ta oseba obsojencu ponudila protiuslugo, s katerim naj bi se našla na kraju, ki je približno en kilometer od poslovalnice in bi zato brez težav tudi sama unovčila ček, tako da za protiuslugo ne bi bilo nobenega razumnega razloga. Prvostopenjsko sodišče je svoje sklepanje utemeljilo z navedbo, da se je ček glasil na žensko ime, po obsojenčevih navedbah pa naj bi mu ga izročil moški, poudarilo pa tudi, da je bil obsojenec v poslovalnici izredno nervozen, kar ob dejstvu, da je ček poskusil unovčiti dvakrat, čeprav se je že pri prvem poskusu izkazalo, da je s tem vrednostnim papirjem narobe, kaže, da je vedel, da unovčuje ponarejen ček. Višje sodišče ni podvomilo v pravilnost ugotovljenih dejstev in kot življenjsko povsem neprepričljive ocenilo navedbe, s katerimi je obsojenčev zagovornik v pritožbi utemeljeval, zakaj obsojenec v kazenskem postopku ni hotel izdati imena osebe, ki naj bi ga v takšen položaj spravila. Sodišče druge stopnje je tudi pojasnilo, da za obstoj obsojencu očitanega kaznivega dejanja zadošča vedenje storilca, da je listina katero uporabi predrugačena in da ni potrebno, da bi mu morale biti znane vse podrobnosti, v konkretnem primeru dejstvo, da se žig Carinske uprave Republike Slovenije, ki je bil odtisnjen na obravnavanem obrazcu, ni več uporabljal. Takšno stališče v izpodbijani pravnomočni sodbi je razumno in korektno obrazloženo. Sodišče bi ravnalo arbitrarno, če bi zgolj na podlagi dejstva, da je obsojenec predložil ponarejen ček, sklepalo o obstoju naklepa, ne da bi o tem navedlo kakršnokoli drugo okoliščino. V konkretnem primeru je sodišče izkazalo obstoj dodatnih dejanskih opornih točk za sklepanje, da je obsojenec vedel, da je predložil v unovčenje ponarejen ček in da je tako posledico tudi hotel. Vse povedano kaže, da vložnik z drugačno interpretacijo dejstev tudi v tem obsegu v zahtevi uveljavlja razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja , ne pa zatrjevane bistvene kršitve določb kazenskega postopka.

9Vrhovno sodišče je ugotovilo, da kršitev zakona, ki jo v zahtevi uveljavlja zagovornik obsojenega A.Ž. ni podana, da je zahtevo vložil zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, zato jo je na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo.

10Po 98. a členu v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP je obsojeni A.Ž. dolžan plačati sodno takso kot strošek, ki je nastal s tem izrednim pravnim sredstvom, in bo odmerjena s posebnim plačilnim nalogom sodišča, pred katerim je tekel postopek na prvi stopnji.