VSK sodba in sklep I Cpg 77/2006

Pritožbi tožene stranke se deloma ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v 3. točki izreka r a z v e l j a v i v delu, s katerim je toženi stranki naloženo da plača tožeči stranki tudi izvršilne stroške v znesku 36.620,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 08.10.2003 dalje do plačila.

Sicer pa se pritožba tožene stranke zavrne kot neutemeljena in v nerazveljavljenem delu p o t r d i sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Z izpodbijano odločbo je sodišče prve stopnje odločilo:

1da se sklep o izvršbi z dne 08.10.2003 razveljavi v 1. in 3. točki izreka;

2da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki glavnico v znesku 350.636,80 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24.10.2003 dalje do plačila;

3da je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki izvršilne stroške v znesku 36.620,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 08.10.2003 do plačila ter nadaljnje pravdne stroške v znesku 168.100,00 SIT v roku 15-ih dni in

4sklenilo, da se umik tožbe za glavnico v višini 40.000,00 SIT vzame na znanje in v tem delu postopek ustavi.

Zoper to sodbo je vložila pritožbo tožena stranka po svoji pooblaščenki in predlagala njeno spremembo tako, da se zahtevek tožeče stranke zavrne, tožniku pa naloži plačilo stroškov, oziroma podrejeno, da se izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno sojenje. V pritožbi navaja, da je bilo na tožeči stranki da dokaže, da je bil dogovor o limitu, ki je bil med strankama sklenjen, veljaven le ob pogojih rednih plačil, ker pa tožeča stranka tega ni uspela dokazati, je zaključek izpodbijane sodbe v nasprotju z dokazi in listinami, ki so v spisu. Dogovor o limitu za znesek 200.000,00 SIT je pomenil, da do navedenega zneska lahko tožena stranka naroča blago, ker je le-to krito z limitom. S tem, ko je tožena stranka dokazala obstoj dogovora o limitu je dokazala tudi to, da od zapadlih računov v okviru limita ne tečejo zakonske zamudne obresti. Izpodbijana sodba je premalo razjasnila dejansko stanje, kaj dogovorjen limit med strankama pomeni in je bilo dejansko stanje pomanjkljivo ugotovljeno, posledično pa je izpodbijana sodba obremenjena s kršitvami iz 14.tč. 2.odst. 339.čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Tožena stranka torej ni bila v zamudi s plačilom računa, saj bi zakonske zamudne obresti lahko pričele teči šele, ko je bil limit izčrpan. Tožencu tudi ni jasno zakaj mu izpodbijana sodba ne verjame, da ni plačal (pravilno: da je plačal) zneska 92.400,00 SIT. Toženec je tudi povedal, da je račun št. 16908 z dne 20.09.2002 plačal z odlogom, kar je zabeleženo v samem računu in zato tudi iz tega razloga ni moglo priti do zamude s plačilom. Prepričljivo pa je izpovedal tudi glede dogovora o dveh sodih piva od 16-ih in ne od 18-ih, ki sta bila brezplačna. Izrek sodbe pa tudi nasprotuje samemu sebi, saj izpodbijana sodba nalaga v plačilo tožencu glavnico v višini 350.636,00 SIT v kateri so všteti tudi izvršilni stroški, v 3.točki izreka izpodbijane sodbe pa tožencu ponovno naloži v plačilo izvršilne stroške, čeprav so ti že všteti v glavnico. Nenazadnje pa se tudi ni razlogov glede odločitve o stroških postopka.

Pritožba tožene stranke je delno utemeljena in sicer kolikor zatrjuje, da je sodišče prve stopnje napačno odločilo glede izvršilnih stroškov v znesku 36.620,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 08.10.2003 do plačila (3.tč. izreka sodbe).

Prav ima pritožba, ko zatrjuje, da je sodišče prve stopnje tožencu naložilo dvakratno plačilo izvršilnih stroškov. Tožeča stranka je, kot je razvidno iz spisovnih podatkov in kot tudi pravilno izpostavlja v pritožbi tožena stranka, v pripravljalni vlogi z dne 17.01.2005 modificirala svoj tožbeni zahtevek, v okviru tega pa je v glavnico v višini 350.636,80 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 24.10.2003 dalje do plačila, zajela tudi stroške izvršilnega postopka (listovna št. 37 spisa). To pa dejansko pomeni, da je sodišče prve stopnje s tem, ko je v 3.točki izreka prisodilo tožeči stranki izvršilne stroške, dejansko prekoračilo tožbeni zahtevek tožeče stranke. Ker po določbah 357.čl. ZPP ob taki ugotovitvi pritožbeno sodišče glede na naravo prekoračitve s sklepom razveljavi sodbo sodišča prve stopnje, je zato moralo pritožbeno sodišče odločitev sodišča prve stopnje v tem delu razveljaviti.

Sicer pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi, ki je sicer spor majhne vrednosti, na ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem pa tudi ni zagrešilo niti v pritožbi zgolj pavšalno zatrjevanih bistvenih kršitev postopka niti nobenih takih kršitev v postopku, ki bi jih pritožbeno sodišče moralo upoštevati po uradni dolžnosti. V kolikor tožena stranka v pritožbi izpodbija ugotovitve sodišča prve stopnje o dejanskem stanju, pritožbeno sodišče le pripominja, da je tako izpodbijanje neupoštevno, glede na izrecno določilo 1.odst. 458.čl. ZPP, da se sodba, s katero je končan spor v postopku v sporih majhne vrednosti lahko izpodbija samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 2.odst. 339.čl. ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Zato tudi sicer napačne trditve tožene stranke, da glede na dogovorjen limit za znesek 200.000,00 SIT tožeča stranka ni bila upravičena do zakonskih zamudnih obresti, ne morejo biti upoštevne. Ne glede na sicer res skope tožničine navedbe o dogovorjenem limitu, pa je kljub vsemu moč ugotoviti, da namen tega dogovora le ni bil tak, kot ga zatrjuje tožena stranka. Ta dogovor je namreč pomenil zgolj to, da je bila tožena stranka dolžna dobave blaga, v primeru, ko je skupna vsota neplačanega že dobavljenega blaga presegla 200.000,00 SIT, poravnati z gotovino (priloga A7 spisa). Prav nobenega pomena pa ta dogovor ni imel na tek zakonskih zamudnih obresti, kot to skuša v pritožbi prikazati tožena stranka. Da je temu tako nenazadnje izhaja tudi iz dejstva, da je tožeča stranka v računih, ki jih je izdajala toženi stranki za dobavljeno blago, izrecno navedla tudi datum valutacije ter računom pripisala tekst, da za nepravočasno plačane račune zaračunava zakonske zamudne obresti. Ob takem stanju pa so popolnoma nepomembna razpredanja tako sodišča prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe kot tudi pritožbene navedbe tožene stranke o časovni omejenosti limita.

Svoje stališče, zakaj je na podlagi izvedenih dokazov sodišče prve stopnje ocenilo, da je tožena stranka tožeči plačala le znesek 40.000,00 SIT ne pa tudi izročila gotovinsko še nadaljnjih 52.400,00 SIT in zakaj je tudi štelo, da je tožeča stranka utemeljeno zaračunala 16 sodov piva in ne 14, je sodišče prve stopnje obrazložilo in utemeljilo na podlagi izvedenih dokazov. Zato napad na te ugotovitve sodišča prve stopnje dejansko predstavlja napad na dejansko stanje, ki pa glede na že citirano določbo 1.odst. 458.čl. ZPP ni dopusten.

Kar pa se tiče pritožbe glede odločitve o stroških postopka, pa toženec sploh ne konkretizira v čem naj bi bila ta odločitev o stroških napačna. Zato tudi ta pritožbena navedba ni upoštevna. Iz navedenih razlogov je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke v tem delu zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožbeno sodišče toženi stranki ni priznalo uveljavljenih stroškov za pritožbo. Pri odločanju o stroških postopka je namreč odločilno načelo končnega uspeha, ne pa uspešnost posameznih dejanj. V konkretnem primeru je tožena stranka v pritožbi delno uspela le glede odločbe o stroških, ki ima značaj stranske terjatve, tožeča stranka pa je torej ne glede na navedeno, v celoti uspela z glavnim zahtevkom. Zato toženi stranki tudi ne gredo stroški za pritožbo.