VSRS Sklep X Ips 120/2008

Revizija se zavrže.

Zoper pravnomočno sodbo prvostopenjskega sodišča je tožeča stranka dne 25. 2. 2008 po odvetniku vložila revizijo. Njeno dovoljenost utemeljuje z 2. točko 2. odstavka 83. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1; Uradni list RS, št. 105/2006 in 26/2007 – sklep US).

Revizija ni dovoljena.

Z izpodbijano pravnomočno sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo tožbo tožeče stranke zoper odločbo tožene stranke z dne 14.11.2005, s katero je ta zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper odločbo Carinskega urada Ljubljana z dne 31.3.2003. Z navedeno odločbo je prvostopenjski carinski organ odločil, da se izvozna carinska deklaracija (ICD), z dne 10.10.2002, šteje za umaknjeno v skladu z 3. odstavkom 51. člena Carinskega zakona (Uradni list RS, št. 1/1995, 28/1995 in 32/1999) in 137. členom Uredbe za izvajanje carinskega zakona (Uradni list RS, št. 46/1999, 103/1999, 112/2000, 40/2001 in 65/2002; v nadaljevanju: UICZ), ker tožeča stranka v odrejenem roku ni predložila dokazov, da je predmetno izvozno deklarirano blago po predmetni ICD dejansko zapustilo carinsko območje RS.

Po 2. odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je podan eden izmed pogojev za njeno dovolitev, pri čemer je po ustaljeni upravno-sodni praksi vrhovnega sodišča tako trditveno kot dokazno breme o obstoju pogojev za dovolitev revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče dovoliti oziroma uvesti. O ustavnosti tega stališča se je izreklo tudi Ustavno sodišče RS, ki je v sklepu, št. Up-858/08 z dne 3.6.2008 (Uradni list RS, št. 62/2008) ugotovilo, da to stališče ni v nasprotju z Ustavo RS.

Tožeča stranka kot pomembno pravno vprašanje izpostavlja problem, da je državna podsekretarka V.Ž. podpisala odločbo druge stopnje s pooblastilom ministra za finance z dne 10.1.2003, ki pa v času odločanja v carinskem postopku na drugi stopnji ni bil več minister. Vlada Republike Slovenije v novi sestavi je zaprisegla dne 3.12.2004 in je bil obenem imenovan nov minister za finance. Meni, da pooblastilo državne podsekretarke ne izhaja iz zakona, temveč od osebe, ministra. Zakon o splošnem upravnem postopku (ZUP; Uradni list RS, št. 80/1999, 70/2000, 52/2002 in 73/2004) v 28. do 32. členu pooblašča za odločanje v upravnem postopku zgolj predstojnika organa.

Pomembnost pravnega vprašanja je po dikciji ZUS-1 treba presojati glede na vsebino zadeve. Za pomembno pravno vprašanje glede na vsebino zadeve gre, če je mogoče od njegove rešitve pričakovati razvoj prava preko sodne prakse glede takega vprašanja, ali če bi bilo to pomembno za zagotovitev pravne varnosti ali za enotno uporabo prava na področju, na katerega se nanaša vsebina zadeve. V obravnavanem primeru je vsebina zadeve vprašanje, ali je carinski organ pravilno in zakonito štel carinsko deklaracijo za umaknjeno. Vprašanje, ki ga tožeče stranka izpostavlja kot pomembno pravno vprašanje (pooblastilo državne podsekretarke), zato ni pomembno pravno vprašanje po vsebini obravnavane zadeve, ampak stransko vprašanje, ki ga navaja zgolj kot razlog za dovoljenost revizije. Sodna praksa prvostopenjskega sodišča je v zvezi s tem vprašanjem enotna (opr. št. U 1533/2005 z dne 6.11.2006, opr. št. U 469/2005 z dne 25.9.2006, opr. št. U 2001/2005 z dne 16.4.2007, opr. št. U 1199/2006 z dne 18.06.2007 in druge), kar kaže na jasen pravni položaj in od odločitve vrhovnega sodišča glede tega vprašanja ni mogoče pričakovati razvoja prava oziroma poenotenja sodne prakse. Poleg tega se vrhovno sodišče glede tega stranskega vprašanja v celoti strinja z ustaljenim stališčem prvostopenjskega sodišča, v skladu s katerim pooblastilo ministra, ki ga ta podeli uradni osebi za odločanje v upravnem postopku, ni vezano na njegov mandat in ostane veljavno tudi po prenehanju ministrovega mandata.

Ker torej vprašanje, ki ga tožeča stranka izpostavlja kot pomembno pravno vprašanje, ni vprašanje, ki bi bilo pomembno za odločitev o vsebini zadeve, torej ni pomembno pravno vprašanje v smislu 2. točke 2. odstavka 83. člena ZUS-1, po presoji Vrhovnega sodišča ni izpolnjen zatrjevani pogoj za dovoljenost revizije. Zato je Vrhovno sodišče revizijo kot nedovoljeno zavrglo na podlagi 89. člena ZUS-1.

V skladu s 1. odstavkom 154. člena in 1. odstavka 165. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Uradni list RS, št. 73/2007-UPB3 in 45/2008) v zvezi s 1. odstavkom 22. člena ZUS-1 tožeča stranka sama nosi svoje stroške revizijskega postopka.