VSRS Sklep II Ips 942/2007

Reviziji se ugodi. V izpodbijanem delu se sodba sodišča druge stopnje razveljavi in se mu zadeva vrne v ponovno sojenje.

Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

OBRAZLOŽITEV:

1Sodišče prve stopnje je z delno sodbo zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek, da mu mora tožena stranka plačati odškodnino za nepremoženjsko škodo, ki jo je utrpel na delu pri toženi stranki 23. 4. 1993. Presodilo je, da je tožena stranka sicer (objektivno) odgovorna za tožnikovo škodo, da pa je bila tožba vložena po izteku subjektivnega triletnega zastaralnega roka.

2Pritožbeno sodišče je delno sodbo potrdilo.

3Tožnik sodbo sodišča druge stopnje v delu, ki se nanaša na odškodnino za nepremoženjsko škodo, izpodbija z revizijo iz revizijskih razlogov bistvene kršitve procesnih pravil in zmotne uporabe materialnega prava. Trdi, da je prvi podan zato, ker ni bilo odgovorjeno na njegove pritožbene trditve, da je izvedenec operacijo v letu 1996 vzročno povezal z zlomom desnega gležnja, ki ga je utrpel 23. 4. 1993, pa tudi ne na tiste pritožbene navedbe, ki se nanašajo na drugo stran dopolnilnega mnenja izvedenca, kjer je ugotovljeno, da je bilo 13. 11. 1993 stanje, kar se tiče zdravljenja, dokončno, kar se tiče samih težav, pa se je postopno slabšalo in da je poškodba h končni invalidnosti tožnika prispevala 20 do 25%. Drugi od uveljavljanih revizijskih razlogov je podan zato, ker obseg škode pred operacijo v letu 1996 ni bil znan, zato subjektivni zastaralni rok pred vložitvijo tožbe ni mogel poteči.

4Revizija je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije (375. člen Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP).

5Revizija je utemeljena.

6Po določbah prvega in drugega odstavka 376. člena do 31. 12. 2002 veljavnega Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR), ki ga je treba v konkretnem primeru uporabiti skladno z določbo 1060. člena od tedaj dalje veljavnega Obligacijskega zakonika, ker je obligacijsko razmerje med pravdnima strankama nastalo pred njegovo uveljavitvijo, odškodninska terjatev za povzročeno škodo zastara v treh letih, odkar je oškodovanec zvedel za škodo in za tistega, ki jo je napravil (subjektivni rok), v vsakem primeru pa ta terjatev zastara v petih letih, odkar je škoda nastala (objektivni rok).

7V konkretnem primeru je sporno, ali je pred vložitvijo tožbe 17. 4. 1998 potekel subjektivni zastaralni rok, in sicer zato, ker je sporno, kdaj je sploh pričel teči: ali po zaključku bolniškega staleža tožnika po poškodbi (12. 11. 1993), kot trdi tožena stranka in kot sta odločili nižji sodišči, ali po operaciji v letu 1996, kar uveljavlja tožnik.

8ZOR v prvem odstavku 376. člena vsebuje glede pričetka teka subjektivnega zastaralnega roka le splošno določbo: ključen je trenutek, ko oškodovanec zve za škodo in za njenega povzročitelja. Pogoj, da je oškodovanec zvedel za škodo, je neprecizen in dopušča različne interpretacije. Pravo vsebino mu mora zato dati sodišče.(1) V sodni praksi se je izoblikovalo stališče, da se šteje, da je obseg nepremoženjske škode znan, ko je zdravljenje zaključeno in se stanje oškodovanca (in s tem obseg škode) stabilizira.(2) Pri tem se poudarja, da se določena stopnja skrbnosti zahteva tudi od oškodovanca samega: četudi oškodovanec za obseg škode in njenega povzročitelja morebiti ne ve, subjektivni zastaralni rok prične teči, ko bi glede na vse okoliščine primera ob običajni skrbnosti lahko zvedel za vse elemente, ki zadoščajo za uveljavljanje odškodninskega zahtevka,(3) oziroma ko bi ob ravnanju s skrbnostjo, kakršna se zahteva v pravnem prometu (18. člen ZOR), prišel do podatkov o relevantnih okoliščinah; trenutka, kdaj bo za določeno okoliščino zvedel, ne more odmikati iz neutemeljenih razlogov.

9Presoja o pričetku teka subjektivnega zastaralnega roka 13. 11. 1993 temelji na dejstvih, ki jih je sodišče prve stopnje črpalo iz mnenja izvedenca medicinske stroke z dopolnitvijo.

Iz izvedenskega mnenja izhaja:

da je tožnik že pred 23. 4. 1993 utrpel več poškodb desnega gležnja, ki so imele za posledico nestabilnost gležnja, na katerem ob poškodbi ni bilo degenerativnih sprememb,

da je bila zaradi predhodne nestabilnosti potrebna operacija,

da bi bila operacija potrebna tudi, če ne bi prišlo do zloma, le da mogoče nekoliko kasneje,

da nestabilnost ni posledica zloma gležnja (zlomi se praviloma zacelijo brez posledic) in

da zlom tožnikove invalidnosti ni povečal (pred zlomom in po njem je invalid III. Kategorije).

Po pripombah pravdnih strank je izvedenec mnenje dopolnil in zapisal:

da je bilo zdravljenje končano 13. 11. 1993,

da je bilo stanje dokončno 13. 11. 1993, kar se tiče težav, pa se je potem slabšalo, nestabilnost se je večala,

da je bila operacija v letu 1996 potrebna tudi zaradi zloma v letu 1993 in

da je zlom k invalidnosti prispeval 20 do 25%.

Dejanski zaključki sodišča prve stopnje so bili:

da je bilo zdravljenje zloma zaključeno in stanje po njem znano 13. 11. 1993,

da zlom ni imel za posledico nestabilnosti desnega gležnja in

da je bila operacija potrebna zaradi nestabilnosti in ne zaradi zloma.

Ti dejanski zaključki so ga privedli do presoje, da je subjektivni zastaralni rok pričel teči 14.11.1993 in da je pretekel pred vložitvijo tožbe.

10Tožnik je v pritožbi dejanski zaključek prvostopenjskega sodišča, da je bilo zdravljenje zloma končano in stanje po njem znano, izpodbijal s sklicevanjem na zapisa v dopolnilnem izvedenskem mnenju, (i) da se je po zaključku zdravljenja 13. 11. 1993 njegovo stanje postopoma slabšalo in (ii) da je bila operacija potrebna tudi zaradi zloma. Poudaril je, da ta zapis potrjuje njegove med postopkom večkrat ponovljene trditve, da ob zaključku bolniškega staleža stanje ni bilo dokončno. Pritožbeno sodišče teh pritožbenih trditev, ki se nanašajo na odločilna dejstva, ni obravnavalo, s čimer je zagrešilo absolutno bistveno kršitev procesnih pravil iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo revizija pravilno vsebinsko uveljavlja, čeprav jo zmotno kvalificira kot kršitev iz 14. točke drugega odstavka istega člena navedenega zakona. Ugotovljena kršitev je lahko imela za posledico zmotno ugotovitev časa dokončnosti oziroma stabilizacije posledic obravnavanega zloma gležnja(4) in s tem zmotnost presoje o pričetku teka in izteku subjektivnega zastaralnega roka ter je terjala razveljavitev z njo obremenjene odločitve in vrnitev zadeve sodišču druge stopnje v ponovno odločitev (prvi odstavek 379. člena ZPP).

---.---

Op. št. (1): Tako na primer sodbi II Ips 32/2002 in II Ips 229/2006.

Op. št. (2): Takšno stališče kot pravilno sprejema tudi pravna teorija; primerjaj Boris Strohsack, Odškodninsko pravo in druge neposlovne obveznosti, Obligacijska razmerja II, Tretja spremenjena in dopolnjena izdaja, Založba ČZ Uradni list RS, Ljubljana 1996, stran 165, ter Vesna Rijavec, v: Nina Plavšak in soavtorji, Obligacijski zakonik s komentarjem, Splošni del, II. knjiga, Gospodarski vestnik Založba, Ljubljana 2003, stran 479.

Op. št. (3): O tem je bilo v zadevi II Ips 12/92 sprejeto pravno mnenje, ki je objavljeno v Poročilu VSRS 1982/I, stran 21.

Op. št. (4): Zgolj sklepati je mogoče, da sta nižji sodišči mnenje izvedenca in dopolnitev le-tega razumeli kot potrditev, da povečanje nestabilnosti tožnikovega desnega gležnja po 13. 11. 1993, ko naj bi bilo zdravljenje zloma končano, ni vzročno povezano z zlomom (čemur lahko nasprotuje zapis v dopolnitvi izvedenskega mnenja, da je bila operacija potrebna tudi zaradi zloma), tožnik pa (ravno zaradi tega zapisa) ravno obratno, sodišče pa ni poskrbelo, da bi se nasprotja iz mnenja in iz njegove dopolnitve oziroma nejasnosti, ki so omogočale različne interpretacije (na tem mestu je ponujena le ena), odpravile.