VSRS Sodba II Ips 1015/2007

Revizija se zavrne.

OBRAZLOŽITEV:

1Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da izvršba, vodena pri Okrajnem sodišču v Brežicah pod opr. št. In 69/2004, ni dopustna v delu, ki se nanaša na polovico nepremičnin, vpisanih v vl. št. ..., k.o. ...

2Sodišče druge stopnje je pritožbo prvega toženca zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3Proti tej odločitvi vlaga prvi toženec revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Meni, da sta sodišči kršili 8. člen Zakona o zemljiški knjigi, ki jasno določa, da kdor v pravnem prometu pošteno ravna in se zanese na podatke, ki so vpisani v zemljiški knjigi, zaradi tega ne sme trpeti škodljivih posledic. Kdor izpolni pogoje za vpis pravice v zemljiško knjigo v svojo korist in tega vpisa ne predlaga, nosi vse škodljive posledice takšne opustitve. Po mnenju prvega toženca se v tej zadevi ni mogoče sklicevati na ustavno odločbo Up-128/2003 z dne 27. 1. 2005, saj je bila odločba sprejeta že po vložitvi tožbe. Če bi sodišče zadevo takoj rešilo, bi zanesljivo odločilo drugače in tožbeni zahtevek zavrnilo. Meni, da uporaba te odločbe omogoča nastanek nezakonitosti in mu povzroča veliko škodo. Ker gre za izključno dolžnikov dolg in ne skupni dolg zakoncev, bi bilo treba tudi izvršilne postopke končati le z dolžnikom, brez tožničinega vpletanja. Predlaga, da revizijsko sodišče reviziji ugodi in sodbi nižjih sodišč spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne.

4Revizija je bila po 375. členu Zakonu o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) vročena nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

5Revizija ni utemeljena.

6Tožba za ugotovitev nedopustnosti izvršbe (izločitvena tožba) je sredstvo, ki ga ima na razpolago oseba, ki vsaj verjetno izkaže, da ima na predmetu izvršbe pravico, ki preprečuje izvršbo (prvi odstavek 64. člena ter tretji odstavek 65. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju). Temelj za uveljavljanje tovrstne tožbe je običajno lastninska oziroma solastninska pravica tretje osebe. Lastninska pravica na nepremičninah se praviloma dokazuje z vknjižbo v zemljiški knjigi, v primeru originarne pridobitve lastninske pravice pa z obstojem tistih dejstev, ki so podlaga za originarno pridobitev. Vpis v zemljiško knjigo je pri tako pridobljeni lastninski pravici le deklaratornega pomena.

7Premoženje, ki ga zunajzakonska partnerja pridobita z delom v času trajanja življenjske skupnosti, je njuno skupno premoženje (drugi odstavek 51. člena v zvezi z 12. členom Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, v nadaljevanju ZZZDR). Gre za originaren način pridobitve lastninske pravice, zato pridobi zunajzakonski partner lastninsko pravico na neoddeljenem delu skupnega premoženja ne glede na vpis v zemljiško knjigo. Dejansko podlago tožničinega zahtevka predstavljajo trditve o pridobitvi skupne lastnine zunajzakonskih partnerjev v času njune življenjske skupnosti. Nižji sodišči sta navedbam tožnice sledili in zaključili, da je tožnici uspelo dokazati, da je na spornih nepremičninah pridobila lastninsko pravico na originaren način v smislu določbe drugega odstavka 51. člena ZZZDR.

8Sodišči sta pravilno upoštevali odločbo Up-128/03 z dne 27. 1. 2005, v kateri je Ustavno sodišče RS poudarilo, da pomeni prodaja celotne nepremičnine, ki spada v skupno premoženje zakoncev, zaradi poplačila dolga enega zakonca, poseg v lastninsko pravico drugega zakonca (33. člen Ustave RS). To velja tudi v primeru, ko nepremičnina, ki je predmet izvršbe, v zemljiški knjigi ni vpisana kot njuno skupno premoženje. Ustavno sodišče je tudi pojasnilo, da se na zemljiškoknjižno stanje in dobro vero lahko sklicuje le tisti upnik, ki je pridobil pogodbeno zastavno pravico na nepremičnini, ne pa tudi tisti, ki je zastavno pravico pridobil šele z zaznambo sklepa o izvršbi v zemljiški knjigi.(1) Nižji sodišči sta ugotovili, da zastavna pravica prvega toženca ne temelji na pogodbeni podlagi, zato sta utemeljeno dali prednost originarno pridobljeni (so)lastninski pravici tožnice. Ob ugotovitvi, da je bila v izvršilnem postopku za poplačilo izključno dolžnikovega dolga dovoljena izvršba na nepremično premoženje, ki je bilo v času izdaje sklepa o izvršbi tudi tožničino, je pravilna odločitev nižjih sodišč, da izvršba v obsegu, navedenem v izreku prvostopenjske sodbe, ni dopustna.

9Ker je bilo materialno pravo pravilno uporabljeno, je revizijsko sodišče revizijo kot neutemeljeno zavrnilo in s tem tudi zahtevek za povrnitev stroškov revizije (378. člena ZPP ).

---.---

Op. št. (1): Tako je tudi stališče prakse Vrhovnega sodišča RS, ki se je po sprejemu citirane ustavne odločbe ustalila. Prim. npr. sklep II Ips 597/2004 z dne 22. 9. 2005, sklep II Ips 264 /2005 z dne 15. 6. 2006, sodba II Ips 564/2007 z dne 7. 5. 2009.