VSRS Sklep II DoR 28/2009

Predlog se zavrne.

OBRAZLOŽITEV:

1Tožnik je zahteval plačilo odškodnine, ker naj bi mu zaradi protipravnega ravnanja organov tožene stranke nastala škoda. Tožniku je policija odvzela osebni avtomobil, nato pa je Carinski urad Ljubljana izdal odločbo, da je to vozilo carinsko blago, ki se hrani kot jamstvo za plačilo carinskega dolga. Tožniku je bilo naloženo plačilo carine, proti čemur se je pritožil, a 29. 3. 2004 plačal carinski dolg. Tožnikovi pritožbi je Ministrstvo za finance ugodilo z odločbo z dne 23. 8. 2007 in odpravilo prvo odločbo na podlagi odločbe Ustavnega sodišča U-I-90/2003 z dne 18. 11. 2004, v kateri je to sodišče interpretiralo ustavnoskladno razlago nekdanjega 43. člena Carinskega zakona (CZ, Ur. l. RS št. 1/95 do 59/2002).

2Sodišče prve stopnje je zaradi sodne nepristojnosti zavrglo tožbo v delu glede zneska 4.277,07 EUR (odškodnina zaradi plačila carinskega dolga in hrambe vozila), zneska 1.025,36 EUR (odškodnina zaradi plačila odvetniških stroškov v upravnem postopku) in zneska 85,13 EUR (odškodnina zaradi plačila upravnih taks). Sodišče prve stopnje pa je zavrnilo tožnikov odškodninski zahtevek za plačilo zneska 1.227,67 EUR (odškodnina zaradi plačila odvetniških stroškov za odškodninski zahtevek Državnemu pravobranilstvu in odškodnina zaradi nezmožnosti uporabe vozila). Presodilo je, da ravnanje carinskih organov ni bilo protipravno, zaradi česar je odškodninski zahtevek neutemeljen.

3Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožeče stranke in potrdilo sodbo ter sklep sodišča prve stopnje.

4Tožnik je vložil predlog za dopustitev revizije zoper sodbo in sklep sodišča prve stopnje. V njem trdi, da bi morala tožena stranka že pred izdajo interpretativne odločbe Ustavnega sodišča ob zadostni skrbnosti razumeti in razlagati določbo 43. člena CZ na način, da bi bile zavarovane človekove pravice in svoboščine, ki jih ščiti Ustava. V konkretnem primeru je bila lastninska pravica grobo kršena. Organ, ki je uporabil zakon na način, ki ni v skladu z Ustavo in neustavnosti ni opazil, je s tem povzročil škodo. Samovoljno je tolmačil zakon. Predlog se sklicuje na odločbo II Ips 364/2056 (pravilno: II Ips 364/2005), češ da je iz nje razvidno, da državni organ ne sme uporabiti neustavnega zakona oziroma njegovega določila, prav tako pa ga ne sme razlagati na neustaven način.

5V predlogu tožeča stranka navaja tudi problem sodne pristojnosti za zahtevek za plačilo odškodnine zaradi neupravičeno zahtevanega plačila carinskega dolga in stroškov hrambe vozila. Tu gre za neenotno sodno prakso, saj je v izpodbijanem sklepu zavzeto stališče drugačno kot v zadevi Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 2329/2008 z dne 22. 10. 2008, kjer je priznana sodna pristojnost, ko gre za odškodninski zahtevek za vrnitev preveč plačanega davka. Napačno je stališče, da bi stranka morala povrnitev carine zahtevati samo v upravnem postopku. Tožeči stranki je bila povzročena škoda zaradi carinskega postopka in ta škoda je nastala s civilnim deliktom.

6Predlog ni utemeljen.

7Vrhovno sodišče ugotavlja, da pogoji za dopustitev revizije iz prvega odstavka 367.a člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) niso podani. O vprašanju odškodninske odgovornosti državnega organa zaradi uporabe zakona, za katerega je bilo kasneje v postopku presoje pred Ustavnim sodiščem ugotovljeno, da ni v skladu z Ustavo ali je bil razveljavljen, je že oblikovana sodna praksa Vrhovnega sodišča in odločitev v obravnavani zadevi ni v nasprotju s to prakso. To velja tudi za odločbo, na katero se tožeča stranka neutemeljeno sklicuje. V zadevi II Ips 364/2005 je bilo namreč zavzeto stališče, da ni protipravno ravnanje zdravniških komisij, ki so odločale na podlagi tedaj veljavne in kasneje s strani Ustavnega sodišča razveljavljene zakonske ureditve.

8Obravnavanje vprašanja izključno upravne pristojnosti za vrnitev neutemeljeno plačanega carinskega dolga (158. člen CZ) ali tudi sodne pristojnosti za tak zahtevek na odškodninski podlagi bi utegnilo biti pomembno za razvoj sodne prakse. Vendar pa tožeča stranka trdi, da gre za odškodninski zahtevek, torej le za eno od več zatrjevanih škod, ki naj bi vse izvirale iz istega ravnanja organov tožene stranke. O tem ravnanju pa je že pravilno presojeno, da ni bilo protipravno. Ker ni podana odškodninska odgovornost tožene stranke tudi obravnavanje vprašanja sodne pristojnosti glede nekaterih odškodninskih zahtevkov v revizijskem postopku ne bi moglo vplivati na odločitev v korist tožeči stranki.

9V skladu z navedenim je Vrhovno sodišče predlog za dopustitev revizije zavrnilo.