43. člen CZ-B

Odgovornost pravne osebe za škodo, ki jo povzroči njen organ pri opravljanju svojih funkcij je predvidena v 172. členu ZOR. V obravnavanem primeru sta sodišči prve in druge stopnje ugotovili, da je bil zaseg tožnikovega vozila zakonit, prav tako tudi celoten carinski oziroma upravni postopek z odvzemom vozila.Zakonito postopanje organov pa ne more biti protipraven poseg v človekovo pravico.

O vprašanju odškodninske odgovornosti državnega organa zaradi uporabe zakona, za katerega je bilo kasneje v postopku presoje pred Ustavnim sodiščem ugotovljeno, da ni v skladu z Ustavo ali je bil razveljavljen, je že oblikovana sodna praksa in odločitev v obravnavani zadevi ni v nasprotju s to prakso.

Razglasitev avtomobila za carinsko blago pomeni, da je bil nezakonito vnesen na carinsko območje Republike Slovenije v smislu prvega odstavka 43. člena CZ in da je zato carinska služba dolžna opraviti vse, da se to stanje uredi, če drugače ne, pa s prodajo avtomobila.

Tožniku ni mogla nastati pravno priznana škoda, čeprav je prvo sodišče ugotovilo, da je bil avtomobil v kazenskem postopku protipravno zasežen, saj je prvo sodišče hkrati tudi ugotovilo, da zaradi njegovega protipravnega ravnanja v postopku uvoza avtomobilskih delov in pri registraciji avtomobila, avtomobila ne bi smel (mogel) uporabljati. Pri odločanju je sodišče vezano na dejstva, na katera opirajo svoje zahtevke pravdne stranke, če nobena od strank določenega dejstva ne zatrjuje, se šteje, da takšno dejstvo ne obstaja. Dejstva, ki jih stranka ne zanika ali jih zanika brez navajanja razlogov, se štejejo za priznana.

Nezakonito ali nepravilno delo upravnega organa ne more izhajati iz napačne uporabe materialnega prava, če je ta izključno rezultat napačnega pravnega pojmovanja.

Ministrstvo za finance je odločbo odpravilo, s čimer je tožnik pridobil pravico uveljavljati povračilo preveč plačane carine v skladu s 5. odst. 158. člena CZ. Ni pomembno, ali je carinski organ z izdajo odločbe storil civilni delikt, saj specialni predpis (CZ) ureja način povrnitve preveč plačane carine, ne glede na pravno kvalifikacijo napačnega obračuna. Nezakonito ali nepravilno delo upravnega organa ne more izhajati iz napačne uporabe materialnega prava, če je ta izključno rezultat napačnega pravnega pojmovanja.

Pri tem je bil pravilno uporabljen tudi 43. člen CZ, ki v prvem odstavku določa, da carinski organ ob najdbi nezakonito vnesenega blaga na carinsko območje sprejme potrebne ukrepe, vključno s prodajo blaga, da vzpostavi zakonito stanje.

V obravnavanem primeru je izpolnjen pogoj, ki ga določa 2. odstavek 43. člena CZ, saj gre za ugotovljeno kršitev obveznosti po CZ, ki jo ugotavlja tožena stranka v zvezi z blagom, ki je v lasti tožnika in za katerega je izkazano, da je bilo v RS pripeljano v nasprotju z 32. členom CZ.

Glede stroškov carinskega postopka veljajo določbe Zakona o davčnem postopku.

Carinski organ lahko, če najde blago, ki je bilo vnešeno na carinsko območje nezakonito ali je bilo odstranjeno izpod carinskega nadzora, sprejme potrebne ukrepe, vključno s prodajo blaga, da vzpostavi zakonito stanje. Sporno blago je bilo predmet prekrška (nezakonit vnos carinskega blaga), zato je podana podlaga za odvzem tega blaga, potem ko je bilo tožniku brezuspešno naložena vrnitev spornega blaga v tujino.

Vse blago, ki se vnese na carinsko območje Republike Slovenije je carinsko blago. To pomeni, da bi moralo ob prestopu carinske črte pridobiti eno od dovoljenih carinskih rab ali uporab. Ker tožnik ob prestopu carinske črte z zadevnim vozilom le-tega ni pisno ali ustno deklariral za določeno rabo oziroma uporabo, se v skladu z določbo 113. člena Uredbe za izvajanje carinskega zakona (Uradni list RS, št. 46/99, v nadaljevanju Uredba) šteje, da je bilo deklarirano za začetek postopka začasnega uvoza.

Na podlagi navedene odločitve v prekrškovnem postopku in ob odločitvi prekrškovnega organa, da se zaseženi osebi avto vrne obdolžencu na podlagi 168. člena Zakona o prekrških kot carinsko blago, je tudi po presoji sodišča carinski organ prve stopnje pravilno, ko je tožniku dne 24. 6. 1999 po 43. členu CZ najprej izdal odločbo, v kateri mu je določil 15-dnevni rok, v katerem lahko zaprosi, da se za sporno carinsko blago uporabi ena od carinsko dovoljenih rab oziroma uporab blaga po 8. točki 3. člena CZ.

Za presojo pravilnosti izpodbijane odločbe okoliščina, ali je bila tožnica dobroverna lastnica, ni pomembna, saj je to, da je sporno vozilo carinsko blago in tožnica carinska dolžnica, že pravnomočno ugotovljeno s sodbo Vrhovnega sodišča RS.

Po presoji sodišča je za odločitev, ali je tožnik lahko stranka v postopku, treba uporabiti določbo 229. člena ZUP. Po določbi 142. člena ZUP lahko zahteva oseba vstop v postopek le med postopkom na prvi stopnji. Po izdaji odločbe lahko zahteva vstop v postopek s pritožbo, sicer pa le s predlogom za obnovo postopka (5. odstavek 235. člena ZUP).

Ob ugotovitvi, da ima stranka, ki se je pripeljala z osebnim vozilom s tujo registracijo na carinsko območje RS stalno prebivališče v RS, ni podlage za začasni uvoz tega avtomobila.

Če carinska vrednost ne ustreza določbam CZ o dogovorjeni ceni, se ta ugotavlja neposredno po določbah 34. - 45. člena CZ.

Če carinski organ podvomi v ceno uvoženega rabljenega vozila, navedeno v fakturi (faktura brez številke), ugotovi carinsko osnovo v skladu z določbami 34. do 45. člena CZ.

Če je neskladje med podatki po računu, uvozni carinski deklaraciji in zapisnikom carinarnice o netočni prijavi blaga za carinjenje glede tipa in stanja poškodb uvoženega osebnega avtomobila, pa tega neskladja ni odpravila že prvostopna carinarnica, je lahko tožena stranka (RCU) odpravila prvostopno odločbo in zadevo vrnila prvostopni carinarnici v ponoven postopek in odločitev (242. člen ZUP) v zvezi s ponovnim ugotavljanjem vrednosti vozila kot podlage za carinsko osnovo.