158. člen CZ-B

V konkretnem primeru ne gre za nepravilno uporabo 105. člena ZICPES oz. za neuporabo 3. člena ZICPES. O tožnikovem zahtevku za vračilo je bilo odločeno po uveljavitvi tega predpisa, vendar med strankama ni sporno, da gre v obravnavani zadevi za zahtevek za povračilo preveč plačanega carinskega dolga z dne 20. 9. 2002. Postopek začasnega uvoza z delno oprostitvijo carinskih dajatev pa je bil zaključen 9. 7. 2002. Zato se kot materialni predpis pravilno uporablja CZ/95 s spremembami, saj se po 105. členu ZICPES upravni postopki, ki so bili začeti pred 1. 5. 2004 dokončajo po predpisih, ki so veljali pred tem datumom, razen če je z aktom o pristopu drugače določeno. Akt o pogojih pristopa Republike Slovenije pa nima drugačnih določb glede teh postopkov.

V konkretnem primeru ne gre za nepravilno uporabo 105. člena ZICPES oz. za neuporabo 3. člena ZICPES. Med strankama ni sporno, da gre v predmetni zadevi za zahtevek tožnika za povračilo plačanega carinskega dolga v zvezi s carinsko deklaracijo št. K5-129 z dne 23. 5. 2002. Predmetni postopek začasnega uvoza z delno oprostitvijo carinskih dajatev pa je bil zaključen 23. 5. 2002, ko je tožnik vložil carinsko deklaracijo št. K3-127 za postopek ponovnega izvoza začasno uvoženega blaga. Na podlagi 105. člena ZICPES pa se upravni postopki, ki so bili začeti pred 1. 5. 2004 dokončajo po predpisih, ki so veljali pred tem datumom. Zato je tožena stranka pravilno uporabila določbe CZ in ne Zakona o davčnem postopku.

Zmotno je stališče tožnika, da odprava odločbe v zvezi s pravnimi sredstvi že sama po sebi izkazuje, da je šlo pri ravnanju carinskega organa za veliko malomarnost. Brez pravne podlage pa je tudi tožbeni očitek, da bi mu morale biti v postopku vračila carinskega dolga zamudne obresti vrnjene tudi iz naslova neupravičene obogatitve. V določbah CZ carinski organ namreč ni imel podlage, da bi v upravnem postopku odločal o zahtevku za plačilo obresti iz naslova neupravičene obogatitve, to je o civilno pravnem zahtevku, za katerega je stvarno pristojno sodišče.

O vprašanju odškodninske odgovornosti državnega organa zaradi uporabe zakona, za katerega je bilo kasneje v postopku presoje pred Ustavnim sodiščem ugotovljeno, da ni v skladu z Ustavo ali je bil razveljavljen, je že oblikovana sodna praksa in odločitev v obravnavani zadevi ni v nasprotju s to prakso.

Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča je treba carinske ugodnosti izrecno uveljavljati na predpisan način, njihovo kasnejše uveljavljanje pa ni več mogoče, če so izpolnjeni pogoji iz drugega odstavka 50. člena CZ. Ker torej o tem vprašanju, ki ga tožeča stranka izpostavlja kot pomembno za dovoljenost revizije, obstaja ustaljena upravnosodna praksa Vrhovnega sodišča, ne gre več za pomembno pravno vprašanje v smislu 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1.

Vprašanje, ali je carinska deklaracija spremenljiv pravni akt, ne more biti pomembno pravno vprašanje v smislu 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1, saj iz določb 50. člena CZ, ki natančno opredeljujejo spremembo podatkov v carinski deklaraciji, jasno izhaja, v katerih primerih je deklaracijo mogoče spremeniti.

Ministrstvo za finance je odločbo odpravilo, s čimer je tožnik pridobil pravico uveljavljati povračilo preveč plačane carine v skladu s 5. odst. 158. člena CZ. Ni pomembno, ali je carinski organ z izdajo odločbe storil civilni delikt, saj specialni predpis (CZ) ureja način povrnitve preveč plačane carine, ne glede na pravno kvalifikacijo napačnega obračuna. Nezakonito ali nepravilno delo upravnega organa ne more izhajati iz napačne uporabe materialnega prava, če je ta izključno rezultat napačnega pravnega pojmovanja.

Ni izkazan v reviziji zatrjevan odstop od sodne prakse sodišča prve stopnje in sodne prakse Vrhovnega sodišča glede vprašanja spremenljivosti deklaracije. Iz izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje namreč ne izhaja, da je deklaracija nespremenljiva (kot zatrjuje tožeča stranka), ampak da je sprememba podatkov v carinski deklaraciji na zahtevo deklaranta glede na 50. člen CZ možna samo ob zakonsko izpolnjenih pogojih. Glede tega vprašanja je vrhovno sodišče že zavzelo stališče (I Up 1251/2005 z dne 20.7.2006, i Up 1251/2005 z dne 20.7.2006, I Up 1393/2005 z dne 20.7.2006 in druge), od katerega izpodbijana sodba ne odstopa.

62. člen CZ je splošna pravna podlaga za ukrepanje carinskega organa v skladu z ugotovitvami naknadnega preverjanja deklaracije in ne predstavlja direktne podlage za uveljavljano znižanje carine.

62. člen CZ je splošna pravna podlaga za ukrepanje carinskega organa v skladu z ugotovitvami naknadnega preverjanja deklaracije in ne predstavlja direktne podlage za uveljavljano znižanje carine.

Tožnik svojega zahtevka (carinske deklaracije) ne more več spreminjati potem, ko je blago prepuščeno deklarantu (50. člen CZ). Tožnik preferencialne obravnave blaga v carinski deklaraciji ni uveljavljal, ravno tako ni pridobil dovoljenja za poenostavljeni postopek - nepopolno deklaracijo.

Ker v obravnavanem primeru tožeča stranka kot carinski deklarant polja 36 oziroma 39 carinske deklaracije ni izpolnila, ugodnosti ni uveljavljala. Glede na navedeno ni podlage za odpust carinskega dolga, ki ga je tožeča stranka predlagala v svoji vlogi, saj ob upoštevanju 50. člena CZ sprememba enotne carinske listine, potem, ko je blago sproščeno v promet, ni več mogoča. Pooblastilo ministra za odločanje ni vezano na njegov mandat, saj prenehanje mandata predstojnika na dano pooblastilo ne vpliva, ker ne gre za osebno pooblastilo (pooblastilo za zastopanje), ampak za pooblastilo za odločanje, ki izhaja iz položaja (funkcije) ministra.

Skladno z določbo 2. odstavka 158. člena CZ se obresti za plačan carinski dolg plača le, če je do zahtevka za povračilo plačane carine prišlo zaradi velike malomarnosti carinskega organa. Da je carinski organ zavezan k vračilu zneska carinskega dolga z obrestmi izključno na podlagi zahtevka stranke in samo v primeru, če je takšno vračilo posledica malomarnega ravnanja carinskega organa, izhaja tudi iz določb Uredbe za izvajanje Carinskega zakona.

Tožeča stranka v carinskem postopku ne more zahtevati vračila plačanega carinskega dolga, ki ga je bila dolžna plačati, če je hotela blago na svojo lastno prošnjo odkupiti in se izogniti ukrepu obveznega odvzema blaga, zato niso izpolnjeni pogoji za vračilo plačanega carinskega dolga iz 2. odstavka 158. člena CZ, saj je bil carinski dolg zakonsko dolgovan.

V obravnavani zadevi ne gre za primer, da carinski dolg ni bil zakonsko dolgovan (2. odstavek 158. člena CZ). Uveljavljanje določenih carinskih ugodnosti je možno samo in zgolj na zahtevo stranke, ki pa mora biti pravočasna v okviru določbe 48. člena CZ.

V obravnavani zadevi niso izpolnjeni pogoji za povračilo carine po določbi 2. odstavka 158. člena CZ. Ni šlo namreč za primer, da carinski dolg ni bil zakonsko dolgovan. Sprememba deklaracije skladno z določbo 50. člena CZ ni več možna, ko je carinski organ obvestil deklaranta o tem, da namerava pregledati blago ali je ugotovil, da so podatki, ki jih deklarant želi spremeniti netočni ali prepustil blago deklarantu.

Tožnik z zahtevkom za povračilo carinskega dolga po 2. odstavku 158. člena CZ pravzaprav spreminja zahtevek, to je carinsko deklaracijo, ki je že bila sprejeta, kar pomeni, da je bila upravna odločba izdana. Meja, do katere je še možno spreminjanje podatkov v carinski deklaraciji (sprememba zahtevka), je jasno začrtana. Tožena stranka ima zato prav, ko ugotavlja, da ni zakonske podlage za povračilo carinskega dolga na podlagi 2. odstavka 158. člena CZ, saj ni dokazano, da v času plačila carinski dolg ne bi bil zakonsko dolgovan.

Tožnik z zahtevkom za povračilo carinskega dolga po 2. odstavku 158. člena CZ spreminja zahtevek, to je carinsko deklaracijo, ki je bila že sprejeta, kar pomeni, da je bila upravna odločba izdana.

Po določbah CZ sprememba deklaracije skladno z določbo 50. člena CZ ni več možna, ko je carinski organ obvestil deklaranta o tem, da namerava pregledati blago ali ugotovil, da so podatki, ki jih deklarant želi spremeniti netočni ali prepustil blago deklarantu. Jasno je torej začrtana meja do katere je še možno spreminjanje podatkov v carinski deklaraciji (sprememba zahtevka), zato ima tožena stranka prav, ko ugotavlja, da v obravnavanem primeru sprememba podatkov deklaracij ni več možna in da ni zakonske podlage za povračilo carinskega dolga na podlagi 2. odstavka 158. člena CZ, saj ni dokazano, da v času plačila carinski dolg ne bi bil zakonsko dolgovan.

Obresti za plačan carinski dolg se po 2. odstavku 158. člena CZ plačajo le, če je do zahtevka za povračilo plačane carine prišlo zaradi velike malomarnosti carinskega organa. Ugotovitev, da je do zahtevka za povračilo plačane carine prišlo zaradi velike malomarnosti carinskega organa, je del dejanskega stanja, ki se ugotavlja v posebnem postopku.