VSL sklep I Cp 4009/2009

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

1Sodišče prve stopnje je zavrglo tožbo, s katero je tožnik zahteval od toženca objavo popravka. Ugotovilo je, da je tožbo sicer vložil v predpisanem 30-dnevnem roku iz 2. odstavka 33. člena Zakona o medijih (ZMed; Uradni list RS, št. 35/2001 do 36/2008), vendar jo je izročil stvarno nepristojnemu sodišču. Ker je tožba prispela k sodišču prve stopnje šele po izteku navedenega roka, je bila prepozna.

2Tožnik se je pritožil zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Predlaga razveljavitev izpodbijanega sklepa in vrnitev zadeve v nov postopek. Sodišče prve stopnje je pri odločanju napačno uporabilo 8. odstavek 112. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Uradni list RS, št. 73/2007-UPB-3 in 45/2008). Tožnik vztraja, da je vložitev tožbe pri nepristojnem sodišču mogoče pripisati očitni pomoti vložnika. Za takšno pomoto ne gre samo v primerih, na katere se sklicuje izpodbijani sklep. Tožnikov pooblaščenec se je pri presoji stvarne pristojnosti zanesel na dotedanjo ustaljeno sodno prakso drugih prvostopenjskih sodišč, izkazalo pa se je, da imata prvostopenjski sodišči z ljubljanskega območja drugačno prakso, za kar vložnik ni mogel vedeti, saj njuna sodna praksa ni javno objavljena. Ob tem nikakor ne gre za njegovo nevednost ali neskrbnost, saj je vložil že vrsto tovrstnih sodb na sodišča, vendar gre za očitno neenotno prakso slovenskih prvostopenjskih sodišč, zaradi katere tožnik ne sme trpeti škodljivih posledic. Doslej je bila za presojo stvarne pristojnosti praviloma odločilna vrednost spornega predmeta, ki jo je tožnik navedel v tožbi. Upoštevati je treba tudi, da je tožbo vložil, ko je bilo do izteka roka še devet dni, sodišče pa je odstopilo tožbo pristojnemu sodišču po skoraj štirih mesecih od prejema tožbe. Glede na vse okoliščine obravnavanega primera bi bilo treba razlog očitne pomote vložnika razlagati široko.

3Pritožba ni utemeljena.

4Sodišče prve stopnje ni kršilo pravil postopka, ko je zavrglo tožbo in s tem tožniku odreklo pravico do vsebinskega obravnavanja njegove zahteve za objavo popravka. Nobenega dvoma namreč ni, da je bila tožba prepozna, ker jo je sodišče prve stopnje prejelo po izteku predpisanega 30-dnevnega roka za vložitev tožbe iz 2. odstavka 33. člena ZMed.

5Pravilna je tudi ocena sodišča prve stopnje, da vložitve tožbe pri nepristojnem sodišču ni mogoče pripisati očitni pomoti vložnika, zaradi katere bi se po 8. odstavku 112. člena ZPP lahko štelo, da je bila tožba pravočasno vložena. Tožnik (oziroma njegov pooblaščenec) je namreč tožbo ne samo poslal napačnemu sodišču, ampak jo je tudi napačno naslovil, kar kaže na njegovo nezadostno skrbnost pri vložitvi tožbe. Sicer pa izpodbijani sklep le primeroma navaja, kdaj bi lahko šlo za očitno pomoto vložnika in ne izključuje drugih možnosti očitnih pomot. Zatrjevana relativna bistvena kršitev določb pravdnega postopka torej ni podana.

6Razlogi, s katerimi poskuša tožnik v pritožbi pojasniti svojo napako pri vložitvi tožbe, niso sprejemljivi. Tožnik zatrjevane neenotnosti prakse prvostopenjskih sodišč ni dokazal. Pritožbi je namreč priložil le en sklep okrajnega sodišča, ki se je v sporu zaradi objave popravka izreklo za nepristojno in zadevo odstopilo okrožnemu sodišču. Iz predloženega sklepa tudi ni razvidno, kdaj, če sploh, je postal pravnomočen. Sicer pa sodna praksa ni formalni pravni vir. Sodišča jo upoštevajo pri odločanju, kadar gre za enotno in ustaljeno prakso, praviloma revizijskega in pritožbenih sodišč, ki je tudi dostopna strokovni javnosti. Iz te prakse povsem jasno izhaja, da zahtevek za objavo popravka ali odgovora ne temelji na premoženjskem interesu, ampak gre v takem primeru za civilnopravni spor; o teh pa ne glede na vrednost spornega predmeta po 3. odstavku 30. člena ZPP v zvezi z 2. odstavkom 32. člena istega zakona odločajo okrajna sodišča. Če je praksa prvostopenjskih sodišč morebiti res drugačna, kot trdi tožnik v pritožbi, bi to dejstvo terjalo še večjo skrbnost pri vlaganju tožbe. Navsezadnje pa se tožnik zoper sklep, s katerim se je Okrožno sodišče v Ljubljani izreklo za stvarno nepristojno in zadevo odstopilo sodišču prve stopnje, ni niti pritožil. Dejstvo, da je sodišče prve stopnje tožbo prejelo po več kot treh mesecih od njene vložitve pri nepristojnem sodišču, pa ne more vplivati na presojo pravočasnosti tožbe. Res je postopek v sporih za objavo popravka ali odgovora po 1. odstavku 34. člena ZMed prednosten, vendar ravnanje nepristojnega sodišča, ki te zahteve ni upoštevalo, ne more opravičiti nezadostne skrbnosti tožnikovega pooblaščenca ob vložitvi tožbe. Materialnopravno zgrešeno pa je tudi pritožbeno stališče, da je treba pojem "očitna pomota vložnika" iz 8. odstavka 112. člena ZPP razlagati široko. Očitna pomota vložnika (ali nevednost vložnika, ki nima kvalificiranega pooblaščenca), zaradi katere se šteje, da je bila vloga, ki je vezana na rok in jo je nepristojno sodišče prejelo pred iztekom roka, pristojno pa po izteku roka, vendarle pravočasno vložena, je namreč izjema od splošnega pravila iz 1. odstavka 112. člena ZPP, po katerem je vloga, vezana na rok, vložena pravočasno, če je izročena pristojnemu sodišču, preden se rok izteče. Dejstvo, da gre za izjemo, terja njeno restriktivno razlago. Drugačna razlaga, za katero se zavzema pritožba, torej nima zakonske podlage.

7Potemtakem je izpodbijani sklep pravilen in zakonit. Pritožbeni razlog ni podan, uradoma upoštevnih procesnih ali materialnih kršitev pa v postopku na prvi stopnji ni bilo. Sodišče druge stopnje je zato tožnikovo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in na podlagi 2. točke 365. člena ZPP v zvezi z 2. odstavkom 44. člena ZMed potrdilo sklep sodišča prve stopnje.