VSL sklep II Cp 1837/2009

Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nadaljnji postopek.

Tožeča stranka v obravnavani zadevi uveljavlja varstvo svojih pravic na skupnem premoženju pravdnih strank. Med drugim zatrjuje, da v skupno premoženje sodijo tudi denarna sredstva na transakcijskih računih J. P. ter vrednostni papirji, ki jih na njegovo ime vodi Klirinško depotna družba. Sodišče prve stopnje je tožečo stranko s sklepom pozvalo, naj nepopolno tožbo popravi. Zahtevek je bil namreč po stališču sodišča prve stopnje nedoločen. Tožeča stranka se je na sklep sodišča odzvala, vendar tožbe ni ustrezno popravila. Pri tem pa je izkazala, da je za podatke o denarnih sredstvih in vrednostnih papirjih toženca opravila poizvedbe, vendar neuspešno. Sodišče prve stopnje je na to njeno tožbo v delu, ki se nanaša na denarna sredstva in vrednostne papirje, zavrglo.

Proti odločitvi vlaga pritožbo tožeča stranka. Uveljavlja vse pritožbene razloge in sodišču predlaga razveljavitev izpodbijanega sklepa. Pravi, da zahtevka, kakršnega je zavrglo sodišče prve stopnje, sploh ni postavila. Tudi sicer meni, da je zahtevek sklepčen in sposoben za obravnavanje. Šele nato pritožba pride k bistvu. To pa je, da je opravila poizvedbe, vendar neuspešno. V sklepnem delu pritožbe pa pravi, da odločitev kaže na to, da ni mogoče pričakovati nepristranskega odločanja. Zato predlaga, naj pritožbeno sodišče zadevo dodeli v reševanje drugemu sodniku.

Pritožbeni predlog je utemeljen.

Razlogi sodišča prve stopnje glede nedoločenosti zahtevka so pravilni. V tem delu pritožba zato nima prav. Pritožba prav tako neutemeljeno sodišču očita, da ni zavrglo takšnega zahtevka, kot je bil naknadno postavljen. Pritožbeno sodišče pritožnici pojasnjuje, da se zavrže tožba kot taka in ne tožbeni zahtevek. Ker sodišče prve stopnje tožbe ni zavrglo v celoti, je pač opredelilo, v katerem delu se ta zavrže. Odločitev je glede tega povsem nedvoumna.

Bistveno za zadevo pa je, kako razlagati dolžnost stranke, da postavi določen zahtevek in kakšna je pri tem vloga sodišča. Načeloma je mogoče pritrditi stališču sodišča prve stopnje (ki se korektno sklicuje tudi na teorijo), da je postavitev konkretnega in določnega zahtevka proti konkretni stranki naloga tožeče stranke, dolžnost sodišča pa je le-ta, da stranko najprej opozori na nepopolnost tožbe ter tožbo šele v primeru, če se stranka ustrezno ne odzove, zavrže. Takšno izhodišče je načelno procesnopravno pravilno.

Vendar pa se je treba vprašati, ali ima takšno načelno stališče lahko tudi izjeme ter ali je kakšna takšna izjema podana tudi v obravnavanem primeru? Ta odgovor je odvisen od vprašanja, ali ima stranka objektivne možnosti postaviti določen zahtevek brez pomoči sodišča. V konkretnem primeru to pomeni, ali pravni red stranki zagotavlja možnost, da pri banki in KDD pridobi podatke, ki so nujni za postavitev določenega zahtevka ali pa, nasprotno, ravno pravni red zaradi varstva osebnostnih pravic stranki to onemogoča. Če bi veljajo slednje, bi to pomenilo priznanje naslednjega pravnega položaja: stranka ima materialnopravno pravico, ki pa je zaradi same zasnove pravnega reda ne more sodno varovati. To pa pomeni, da stranki ne bi bila zagotovljena učinkovita pravica do sodnega varstva (23. člen Ustave).

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je narava zahtevka v obravnavani zadevi izjemoma prav takšna. Tako podatki o stanju na bančnem računu (214. in 215. člen ZBan-1 (1)), kakor podatki o imetništvu nematerializiranih vrednostnih papirjev (427. člen ZTFI (2)) so zaupni podatki. Te podatke lahko v skladu z 29. členom ZPlaP (3) pridobijo: imetnik transakcijskega računa glede podatkov, ki se nanašajo nanj; izvajalci plačilnega prometa, ki jih pridobijo za namene iz 3. odstavka 28. člena tega zakona ter osebe in drugi subjekti, za katere zakon določa pravno podlago in namen posredovanja osebnih podatkov (2. odstavek 29. člena ZPlaP). To pa pomeni, da lahko podatke dobi tudi sodišče, kakor tudi upnik, ki z izvršilnim naslovom dokaže pravni interes, glede podatkov o transakcijskih računov dolžnika oziroma osebe iz 2. odstavka 31. člena ZIZ (4). Niti potencialni tožnik, niti tožnik, ki je že vložil nepopolno tožbo, tako nista upravičena zahtevati podatkov o stanju na transakcijskem računu ali o stanju vrednostnih papirjev tožene stranke. Podlage stranki, ki ima odvetnika, ne daje niti 10. člen ZOdv (5). Drugi odstavek namreč določa, da odvetnik nima pravice iz 1. odstavka 10. člena, če gre za osebne podatke, ki so na podlagi posebnih zakonskih določb dostopni le pooblaščenim organom. To pa pomeni, da tožeča stranka teh podatkov objektivno ne more pridobiti.

ZPP (6) odgovora na takšno procesno težavo neposredno ne ponuja. Zaradi zagotovitve pravice do sodnega varstva pa je rešitev vseeno treba najti. Kot najbolj elegantna bi se nedvomno izkazala rešitev, ko bi bil sklep, s katerim sodišče stranko pozove, naj popravi tožbo, obenem podlaga, s katerim bi stranka pred banko ali KDD izkazala svoj pravni interes ter bi bil omogočen dostop do podatkov, ki so potrebni za popravo tožbe. A takšne zakonodajne rešitve naš pravni red, žal, ne vsebuje. Takšna rešitev bi bila sicer s procesnega vidika konceptualno najbolj ustrezna.

Iskati je potrebno torej dalje. Nespregledljivo dejstvo je, da sodišče, nasprotno, ima objektivno možnost pridobiti potrebne podatke o stanju na transakcijskem računu in podatke o številu in izdajatelju vrednostnih papirjev. Ponuja se primer, ki je neposredno urejen v izvršilnem postopku. V izvršilnem postopku, ki se začne na podlagi verodostojne listine, stranki ni naloženo nemogoče breme. Kadar predlaga izvršbo na sredstva, ki so na transakcijskem računu dolžnika (mutatis mutandis velja za vrednostne papirje) mu ni treba navesti ne podatkov o banki ne podatkov o višini denarnih sredstev. V skladu z 8. odstavkom 40. člena ZIZ te poizvedbe po uradni dolžnosti opravi sodišče. Povsem drugačen položaj pa je tedaj, ko upnik predlaga izvršbo na podlagi izvršilnega naslova. Tedaj je to breme na stranki. Takšna ureditev je razumljiva. Upnik, ki predlaga izvršbo na podlagi izvršilnega naslova, ima za pridobitev teh zaupnih podatkov izrecno zakonsko pooblastilo. Korelat te njegove pravice je dolžnost upravljavca podatkov, da osebne podatke posreduje upniku, ki svoj pravni interes izkaže z listino, ki je izvršilni naslov (primerjaj 9. in 10. odstavek 40. člena ZIZ). Kot rečeno, ima takšna ureditev in takšno razlikovanje razumno podlago. Takšna ureditev torej nima notranjih vrzeli. Upošteva namreč pravno zavarovane interese ene in druge strani (varstvo osebnih podatkov). Če bi bilo drugače ter bi pravni red dopuščal dostop do teh podatkov vsem, ki bi navedli, da bodo uveljavljali sodno varstvo (torej tako bodočim predlagateljem izvršb na podlagi verodostojne listine kot tudi potencialnim tožnikom), bi bilo varstvo osebnih podatkov ne le pomanjkljivo, marveč ga sploh ne bi več bilo.

Tu pa se tudi že nakazuje rešitev obravnavanega pritožbenega problema. V srži obravnavanega problema se sekata pravna vertikala in pravna horizontala. Vertikala po argumentu hierarhičnosti pravnih aktov predstavlja konkretizacijo ustavne pravice do sodnega varstva (23. člen Ustave). Horizontala pa po argumentu sklepanja podobnosti (argumentum a simili ad simile) predstavlja analogno uporabo pravila iz 8. odstavka 40. člena ZIZ-A – tudi za primer kot je obravnavan. V skladu z razlagalnimi načeli: notranje povezanosti in celovitosti pravnega reda, načelom, da je treba enake primere obravnavati enako, različne pa različno, dalje z načelom hierarhičnosti in nazadnje (kar je pomembno z vidika konkretnega primera) ustavno pravico do sodnega varstva, ni razumnega razloga proti uporabi analogije v procesnem pravu.

Navedene ugotovitve nam pomagajo izluščiti naslednje pravno pravilo, ki ga strnjeno podaja pritožbeno sodišče v nadaljevanju ter predstavlja podlago odločitve v tem pritožbenem postopku. Če stranka, ki v tožbi določno opredeljuje materialnopravni temelj svojega zahtevka, le-tega ne more določno postaviti, ker so podatki o stanju na transakcijskih računih ter podatki o izdajatelju vrednostnih papirjev in njihovem številu zaupni podatki, prav te podatke pa obenem nujno potrebuje za postavitev določnega tožbenega zahtevka, potem poizvedbe o teh podatkih na argumentirano zaprosilo stranke pridobi sodišče (7).

Ker je tako, je pritožbeni predlog (ne pa tudi vse pritožbene navedbe) utemeljen. V skladu s 3. točko 365. člena ZPP je zato pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijani sklep razveljavilo. Zadeva je tako vrnjena sodišču prve stopnje v nadaljnji postopek. V nadaljnjem postopku naj sodišče prve stopnje opravi poizvedbe pri že navedenih transakcijskih računih ter pri KDD. Ko bo sodišče to storilo ter bo tožeča stranka seznanjena s temi podatki, je nadaljnje popravljanje tožbe povsem v njenih rokah. Na nepopolnost tožbe je namreč že bila opozorjena.

Pritožba se zavzema za dodelitev zadeve drugemu sodniku. Ta predlog ni argumentiran in po nepotrebnem obremenjuje pritožbeni postopek. Obravnavana problematika je procesnopravno izrazito zahtevna. Sodišče prve stopnje je to vprašanje tudi z vidika strokovne korektnosti resno in nepristransko obravnavalo. Ob takšni drži sodišča prve stopnje pa ni nikakršnih razlogov, ki bi narekovali, naj se zadeva dodeli pred drugega sodnika.

----------------------------------------------------------------------------

(1) Zakon o bančništvu (Ur. l. RS, št. 131/2006 – Ur. l. RS, št. 19/2009).

(2) Zakon o trgu finančnih instrumentov (Ur. l. RS, št. 67/2007 – Ur. l. RS, št. 40/2009).

(3) Zakon o plačilnem prometu (Ur. l. RS, št. 30/2009 – Ur. l. RS, št. 126/2007).

(4) Glej Hinko Jenull Zakon o izvršbi in zavarovanju s komentarjem novele in uvodnimi pojasnili, GV Založba, Ljubljana 2009, stran 144 in 145.

(5) Zakon o odvetništvu (Ur. l. RS, št. 18/1993 – Ur. l. RS, št. 35/2009).

(6) Zakon o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/2007 – Ur. l. RS, št. 45/2008).

(7) Stranka mora storiti vse, kar je v njeni moči. Predvsem mora upoštevati sklep sodišča o popravi tožbe. Če tega ne stori in ostane pasivna, se ne more zanašati, da bo sodišče ravnalo po uradni dolžnosti. A za tak primer v obravnavani zadevi ne gre. Pritožbeno sodišče to torej pojasnjuje zgolj zaradi jasnosti.