VDSS sodba Psp 281/2006

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

:

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek, da se odpravita dokončna odločba toženca št. P 9875376 z dne 3.11.2003 in prvostopna odločba št. 14 9875376 z dne 19.5.2003 ter da se tožniku prizna pravica do starostne pokojnine od 1.5.1992 dalje. Dokončno odločbo toženca z dne 3.11.2003 je kot pravilno in zakonito potrdilo.

Zoper sodbo se pritožuje tožnik. Pri tem navaja, da je že v tožbi zatrjeval nezakonitost izpodbijane odločbe toženca v treh točkah oziroma iz treh razlogov in sicer:

1ker mu toženec pokojnine ne priznava od 18.10.1991, ko je izpolnil pogoje zanjo, ampak šele od 4.2.2003, ko je pridobil državljanstvo,

2ker mu pokojnine ne priznava niti za čas od 18.10.1991 do 25.10.1992, ko je bil po 13. členu UZITUL izenačen v pravicah s slovenskimi državljani in

3ker mu je bila pokojnina odmerjena po 7. členu, veljavnem za „upravičence, ki nimajo odločb, izdanih po vojaških predpisih“, namesto po 6. členu, saj je bil upokojen z odločbo pristojnega vojaškega organa.

Ker o utemeljenosti ali neutemeljenosti drugega in tretjega tožbenega razloga sodišče sploh ni odločilo (v 3. odstavku na 3. strani sodbe celo neresnično zatrjuje „med strankama ni sporna ne odmera starostne pokojnine, ne pokojninska osnova“), je to očitno absolutna kršitev pravil postopka. Glede zavrnitve prvega od navedenih tožbenih razlogov je sodba nezakonita zaradi napačne uporabe materialnega prava. Nezakonito je sklepanje, da državljani RS pridobijo pravico do pokojnine po 4. odst. 2. člena Zakona o pravicah iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja bivših vojaških zavarovancev (Ur. l. RS št. 49/98 in nasl., v nadaljevanju: ZPIZVZ) šele od dne, ko so postali državljani. Taka razlaga bi bila absurdna in v nasprotju s temeljnimi človekovimi pravicami, saj bi pomenila, da pokojnina ni odvisna od dela in vlaganja v pokojninske sklade, ampak od tega, kdaj je prizadetemu ta država priznala državljanstvo. Navedeno določbo bi torej moralo sodišče interpretirati skladno s temeljnimi človekovimi pravicami. Če pa taka interpretacija ni dopustna, pa naj sodišče sproži postopek pred ustavnim sodiščem glede ocene skladnosti navedene zakonske določbe z EKČP, zlasti z njenim 14. členom v povezavi s 6/1 in z določbo P1/1). Prav tako je prvostopno sodišče napačno uporabilo materialno pravo, glede pridobitve državljanstva. V formalnem smislu sicer drži trditev sodišča, da se državljanstvo po 40. členu Zakona o državljanstvu Republike Slovenije (Ur. l. RS, št. 1/91-I in nasl., v nadaljevanju: ZDRS) pridobi šele z vročitvijo odločbe o državljanstvu. Sodišče pa je pri tem spregledalo določbo 13. člena Ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur. l. RS št. 1/91, v nadaljevanju: UZITUL), po kateri so upravičenci do državljanstva po 40. členu ZDRS do pridobitve državljanstva izenačeni v pravicah in dolžnostih z državljani Slovenije. Glede na navedeno je torej tudi glede pravice do pokojnine treba šteti, kot da je bil kasnejši pridobitelj državljanstva po 40. členu ZDRS državljan Slovenije že ves čas od osamosvojitve Slovenije dalje. Pri korektni in nepristranski interpretaciji prava bi navedeno veljalo tudi za tiste, ki so pridobili državljanstvo po 19. členu ZDRS-Č. Če tudi te interpretacije sodišče ne bi bilo pripravljeno uporabiti, potem naj tudi v tem primeru sproži postopek pred ustavnim sodiščem.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prvostopno sodišče razčistilo dejstva, bistvena za odločitev v sporu ter na podlagi pravilno in popolno ugotovljenega dejanskega stanja ob pravilni uporabi materialnega prava tudi pravilno razsodilo. Pri tem ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku, Ur. l. RS št. 26/99 – 2/04, v nadaljevanju: ZPP). Sodbo je tudi ustrezno obrazložilo tako z dejanskimi kot tudi s pravnimi razlogi.

Prvostopno sodišče je skladno s 63. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/04, v nadaljevanju: ZDSS-1) presojalo pravilnost in zakonitost dokončne odločbe toženca, opr. št. P-9875376 z dne 3.11.2003, s katero je bila zavrnjena tožnikova pritožba, vložena zoper prvostopno odločbo opr. št. 14 9875376 z dne 19.5.2003. Z navedeno odločbo je toženec tožniku priznal pravico do starostne pokojnine v znesku 151.513,77 SIT na mesec od 4.2.2003 dalje. Toženec je namreč ugotovil, da tožnik izpolnjuje pogoje po 4. odstavku 2. člena ZPIZVZ, kjer je določeno, da državljani Republike Slovenije, ki jim je 18. oktobra 1991 manjkalo največ 5 let starosti ali pokojninske dobe za izpolnitev pogojev za pridobitev pravice do pokojnine po vojaških predpisih in so imeli na dan 18. oktobra 1991 stalno prebivališče v Republiki Sloveniji oziroma v državi, ki slovenskim državljanom ne priznava pravic na podlagi zavarovanja po vojaških predpisih, pridobijo pravico do pokojnine pod pogoji in na način, določen v Zakonu o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 12/92 in nasl., v nadaljevanju: ZPIZ), kot če bi pretežni del svoje zavarovalne dobe prebili v zavarovanju pri Zavodu za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije.

V zvezi s pritožbenimi navedbami, da je sporen tako datum, od kdaj naprej gre tožniku pravica do pokojnine, kot tudi njena odmera, pritožbeno sodišče najprej ugotavlja, da je tožnik v tožbi navajal, da je dokončna odločba nezakonita tudi zato, ker mu je bila pokojnina odmerjena po 7. členu, veljavnem za „upravičence, ki nimajo odločb, izdanih po vojaških predpisih“, namesto po 6. členu, saj je bil upokojen z odločbo pristojnega vojaškega organa. Na glavni obravnavi dne 18.1.2006 pa je na izrecno vprašanje predsednice senata pojasnil, da izpodbija odločbo toženca iz razloga, ker mu starostna pokojnina ni bila priznana vse od leta 1992, ter da ostalega v izpodbijani odločbi ne prereka. Prvostopno sodišče je torej skladno z 285. členom ZPP ugotavljalo sporno dejansko stanje in sporno pravno razmerje, ki je pomembno za odločbo. Glede na navedbe tožnika, podane na glavni obravnavi, je prvostopno sodišče tudi po stališču pritožbenega sodišča utemeljeno štelo, da je sporen zgolj datum, od kdaj naprej gre tožniku pravica do starostne pokojnine, ne pa tudi odmera pokojnine in so torej s tem v zvezi pritožbene navedbe, da prvostopno sodišče ni v celoti odločilo o tožbenem zahtevku, neutemeljene.

Glede datuma, od kdaj naprej gre tožniku pravica do starostne pokojnine, pa pritožbeno sodišče najprej ugotavlja, da je iz dokumentacije v upravnem spisu razvidno, da je Zavod za socialno osiguranje vojnih osiguranika v Beogradu tožniku od 1.5.1992 dalje priznal pravico do predčasne pokojnine. Tožnik je namreč glede na datum rojstva (27.4.1944) po vojaških predpisih šele s 1.5. 1992 izpolnil pogoj starosti za priznanje pravice do predčasne pokojnine. Tudi tožnik sam je v svojih vlogah pri tožencu (kot npr. vlogo z dne 9.6.2003) očitno zaradi navedenega dejstva tudi uveljavljal priznanje pravice do pokojnine od 1.5.1992 dalje, ne pa pred omenjenim datumom. Glede na navedeno je torej tudi prvostopno sodišče utemeljeno presojalo, ali so izpolnjeni pogoji za pokojnino za obdobje od 1.5.1992 dalje in so torej s tem v zvezi pritožbene navedbe, ki se nanašajo na obdobje pred 1.5.1992, neutemeljene. Navsezadnje je bil tožnik vse do 30.4.1992 v aktivni vojaški službi v JLA.

Za obdobje po 1.5.1992 dalje pa je bistvena najprej ugotovitev, da je tožnik zahtevo za priznanje pravice do starostne pokojnine vložil pri tožencu dne 10.2.2003, kot je to razvidno iz dokumentacije v spisu. Toženec je zadevo obravnaval po določbah ZPIZVZ, saj je tožnik v vlogi izrecno navedel, da mu je delovno razmerje pri JLA prenehalo dne 30.4.1992. Za odgovor na vprašanje, od kdaj naprej se pokojnina izplačuje v primeru, da so izpolnjeni zakonsko določeni pogoji, pa je v 1. odstavku 15. člena ZPIZVZ določeno, da se starostna pokojnina, predčasna pokojnina, invalidska pokojnina oziroma družinska pokojnina in odpravnina ali oskrbnina po tem zakonu, izplačuje od prvega dne naslednjega meseca po vložitvi zahtevka in za največ 6 mesecev nazaj, vendar najdlje od uveljavitve tega zakona dalje. Navedeno določbo je presojalo tudi Ustavno sodišče RS in je z odločbo opr. št. U-I-155/00 z dne 22.4.2004 (objavljena v Uradnem listu RS, št. 51/2004) odločilo, da je v neskladju z Ustavo, da 1. odstavek 15. člena ZPIZVZ upravičencem iz 4. odstavka 2. člena ZPIZVZ, ki so pridobili državljanstvo po 40. členu Zakona o državljanstvu Republike Slovenije, ne ureja pravice do pridobitve pokojnine tudi za čas od izpolnitve pogojev po 18.10.1991 dalje. V zvezi z omenjeno ustavno odločbo je Državni zbor RS sprejel Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravicah iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja bivših vojaških zavarovancev (ZPIZVZ-A, Ur. l. RS, št. 118/2006), kjer je v 1. členu določil, da se v ZPIZVZ v 15. členu za 1. odstavkom doda nov drugi odstavek, po katerem se upravičencu, ki je pridobil državljanstvo po 40. členu ZDRS ne glede na določbo 1. odstavka 15. člena ZPIZVZ, na njegovo zahtevo starostna, predčasna, invalidska oziroma vdovska ali družinska pokojnina, za katero je izpolnil pogoje po 4. odstavku 2. člena tega zakona, prizna in izplača za nazaj od dneva izpolnitve pogojev, če ni bil zavarovan, oziroma od prvega dne naslednjega meseca po prenehanju aktivne vojaške službe oziroma zavarovanja pri zavodu, vendar največ od 18. oktobra 1991 dalje. Pozneje izplačani mesečni obroki pokojnine se upravičencu izplačajo v zneskih, ki bi jih prejel, če bi mu bili sproti izplačani v mesecih, za katere se izplačajo. Tudi navedeno zakonsko besedilo v bistvu potrjuje pravilnost odločitve sodišča prve stopnje. Tožnik je bil namreč sprejet v državljanstvo Republike Slovenije na podlagi 10. člena ZDRS, kar je razvidno tudi iz odločbe Ministrstva za notranje zadeve št. 1311/59-XVII-179.235/2 z dne 21.1.2003, ki se nahaja v dokumentaciji upravnega spis. V obrazložitvi navedene odločbe je navedeno, da je tožnik zaprosil za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije po 19. členu Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o državljanstvu Republike Slovenije (Ur. l. RS, št. 96/02) v zvezi s 1. odstavkom 10. člena ZDRS. Tudi v primeru, ko gre za pridobitev državljanstva na podlagi prej citiranih določb, se datum nastopa državljanstva ugotavlja po 15. členu ZDRS, ki določa, da kdor pridobi državljanstvo Republike Slovenije z naturalizacijo, enako pa velja tudi za tiste, ki so pridobili državljanstvo po 40. členu ZDRS, postane državljan Republike Slovenije z dnem, ko mu je vročena odločba o pridobitvi državljanstva Republike Slovenije. Kot to ugotavlja sodišče prve stopnje, je bila tožniku odločba o državljanstvu vročena dne 4.2.2003, kar pomeni, da je državljanstvo RS pridobil z navedenim dnem in od tega dne dalje tudi izpolnjuje pogoje po 4. odstavku 2. člena ZPIZVZ za priznanje pravice do starostne pokojnine. Tožnik torej ni pridobil državljanstva na podlagi 40. člena ZDRS in v tem primeru torej tudi ne gre za stanje, kakršno je opredeljeno v 13. členu UZITUL, kot to pravilno razloguje že sodišče prve stopnje. Določbe 19. člena novele ZDRS torej ni mogoče tolmačiti v smeri, kot se zavzema tožnik v pritožbi, kajti če bi šlo za tako situacijo, bi torej že zakonodajalec sam ustrezno dopolnil določbo 40. člena ZDRS oziroma bi se v 19. členu skliceval na omenjeno določbo, razen tega pa tudi iz novele ZPIZVZ-A izhaja, da novela ureja zgolj vprašanje izplačevanja pokojnin državljanom, ki so državljanstvo pridobili po 40. členu ZDRS, ne pa tistih, ki so državljanstvo pridobili po 10. členu ZDRS v zvezi z 19. členom novele ZDRS. Glede na navedeno pritožbeno sodišče meni, da v tem primeru torej tudi ne gre za stanje, zaradi katerega bi bilo potrebno sprožiti postopek pred ustavnim sodiščem za presojo spornih določb, kot to uveljavlja tožnik v pritožbi.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.