VSRS Sodba I Up 380/2007

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Z izpodbijano sodbo je Upravno sodišče Republike Slovenije kot sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) v zvezi z 2. odstavkom 39. člena Zakona o azilu (ZAzil) zavrnilo tožbo tožnika zoper odločbo tožene stranke z dne 19.2.2007. Z navedeno odločbo je tožena stranka zavrnila prošnjo tožnika za priznanje azila v Republiki Sloveniji kot očitno neutemeljeno na podlagi 2. alineje 2. odstavka 35. člena ZAzil. Tako je odločila, ker je ugotovila, da je tožnik zavajal oziroma zlorabljal azilni postopek, da bi odložil odstranitev iz države, saj je prošnjo za azil izrazil dan po poteku dovoljenja za začasno prebivanje, ko se je v Republiki Sloveniji že nezakonito nahajal in je bil podvržen odstranitvi iz države. Poleg tega je zaprosil za azil zaradi ekonomskih razlogov, iz njegove prošnje pa je očitno, da mu v njegovi izvorni državi ne grozi preganjanje.

Sodišče prve stopnje v razlogih izpodbijane sodbe pritrjuje odločitvi tožene stranke. Zavrača tožbene ugovore. Odločilo je na seji. Tožnik je sicer predlagal svoje zaslišanje, vendar ni navedel nobene okoliščine ali trditve, na podlagi katere bi bilo mogoče sklepati, da bo na ta način mogoče dejansko stanje dopolniti z ugotovitvami, ki bi utegnile biti pomembne za odločitev.

Tožnik v pritožbi uveljavlja pritožbene razloge zmotne ugotovitve dejanskega stanja, napačne uporabe materialnih predpisov in bistvene kršitve določb postopka. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo tako spremeni, da tožbi v celoti ugodi. Poudarja, da v Republiko Slovenijo ni prišel zaradi ekonomskih razlogov. Bil je izpostavljen stalnemu preganjanju. Če bi ga sodišče zaslišalo, bi se prepričalo, da je bil prisiljen pobegniti, saj je bil v življenjski nevarnosti.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po določbi 35. člena ZAzil pristojni organ takoj odloči o stvari in prošnjo za azil kot očitno neutemeljeno zavrne, če prošnja temelji na namernem zavajanju ali če se postopek zlorablja (1. alineja 2. odstavka), enako lahko organ odloči tudi v primeru, če ugotovi, da je prosilec za azil prišel izključno iz ekonomskih razlogov ali če je iz njegove prošnje očitno, da mu v njegovi izvorni državi ne grozi preganjanje.

Tudi po presoji pritožbenega sodišča je tožena stranka v obravnavanem primeru pravilno odločila, ko je odločila v tako imenovanem pospešenem postopku. Pravilno je ugotovila vse okoliščine, potrebne za odločanje v primerih, ko je že iz tožnikove vloge očitno, da mu v izvorni državi ne grozi preganjanje v smislu ZAzil. Tudi po presoji pritožbenega sodišča je v obravnavanem primeru tožena stranka pravilno sklepala, da je tožnikov prihod v Republiko Slovenijo povezan z ekonomskimi razlogi. Iz prošnje za azil, ki jo je podal tožnik, namreč izhaja – da je na posebno vprašanje, ali je njegova ekonomska situacija edini razlog, da je zapustil matično državo, tožnik odgovoril, da to drži. Na ekonomski razlog za zapustitev matične države tudi po mnenju pritožbenega sodišča kaže pojasnilo tožnika, da je njihova hiša v domovini majhna, da so številna družina, da ne more dobiti dela, da je mati bolna in ne more kupiti zdravil. Glede na podatke iz spisa je pravilna tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožnik ni izkazal, da je bil v matični državi kdaj in na kakršen koli način preganjan zaradi rase, narodnosti, vere, političnega prepričanja, pripadnosti določeni družbeni skupini in podobno.

V razlogih izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje obrazložilo, zakaj je odločilo na seji. Te razloge pritožbeno sodišče sodišče sprejema, saj tudi po presoji pritožbenega sodišča tožnik v tožbi ni navajal nobenih konkretnih okoliščin, ki bi kazale na to, da bo glavna obravnava potrebna zaradi dopolnjevanja dejanskega stanja z ugotovitvami, ki bi utegnile biti relevantne za odločitev.

Glede na navedeno določbe postopka v upravnem sporu niso bile bistveno kršene, na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje pa je bilo materialno pravo pravilno uporabljeno. Tožnikovi pavšalni ugovori v pritožbi o tem, da v Republiko Slovenijo ni prišel zaradi ekonomskih razlogov in da je bila njegova tožba neupravičeno zavrnjena, glede na navedeno, ne morejo vplivati na drugačno odločitev pritožbenega sodišča.

Vrhovno sodišče Republike Slovenije je zato kot pritožbeno sodišče na podlagi določbe 76. člena ZUS-1 v zvezi z določbo 1. odstavka 107. člena ZUS-1 tožnikovo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.