VSRS Sklep I Up 267/2009

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

1Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 120. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS-1 kot prepozen zavrglo predlog druge tožnice za vrnitev v prejšnje stanje, vložen v zvezi z 2. točko sodbe in sklepa sodišča prve stopnje U 1518/2007-9 z dne 18. 1. 2008, s katerim je bila njena tožba zavržena na podlagi drugega odstavka 31. člena ZUS-1.

2V obrazložitvi izpodbijanega sklepa sodišče prve stopnje navaja, da je v obravnavani zadevi zamuda za opravo pravnega dejanja v postopku nastopila 28. 11. 2007, ko se je iztekel rok za odpravo pomanjkljivosti v zvezi s tožničino tožbo. Ker je tožnica predlog za vrnitev v prejšnje stanje podala 4. 3. 2008, torej po preteku trimesečnega objektivnega roka, je bilo treba predlog kot prepozen zavreči.

3V pritožbi tožnica navaja, da je izpodbijana odločitev sodišča prve stopnje kruta in nehumana ter ne upošteva življenjskih okoliščin tožnice, s tem pa se ji krati pravica do sodnega varstva. Navaja, da je zamudila rok za dopolnitev tožbe zaradi zdravstvenih razlogov. Navaja tudi, da o predmetni zadevi ni bila obveščena in s tem pozvana k dopolnitvi svojega tožbenega zahtevka.

4Pritožba ni utemeljena.

5Po presoji pritožbenega sodišča je odločitev sodišča prve stopnje pravilna in zakonita.

6Inštitut vrnitve v prejšnje stanje je urejen v 24. členu ZUS-1, ki določa tudi roke za vložitev predloga za vrnitev v prejšnje stanje. Po določbi četrtega odstavka 24. člena ZUS-1 po treh mesecih od dneva zamude ni mogoče predlagati vrnitve v prejšnje stanje. Rok iz navedene določbe, ki teče že od dneva zamude, je objektiven in je določen zaradi varstva pravne varnosti. Po njegovem izteku ne glede na to, kdaj je stranka izvedela za zamudo, vrnitve v prejšnje stanje ni več mogoče predlagati.

7Ker je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je v obravnavani zadevi predlog za vrnitev v prejšnje stanje vložen po preteku navedenega trimesečnega roka, je ravnalo pravilno in predlog kot prepozen zavrglo. Glede na to da je podlaga za zavrženje predloga za vrnitev v prejšnje stanje potek objektivnega roka, razlogi, ki jih tožnica navaja v pritožbi in ki se nanašajo na njeno zdravstveno stanje ter družbene in zgodovinske okoliščine denacionalizacije in obravnavane zadeve, ne morejo vplivati na drugačno odločitev v tej zadevi.

8Kolikor pa tožnica uveljavlja, da o pozivu k dopolnitvi tožbe sploh ni bila obveščena, pa je po presoji Vrhovnega sodišča že sodišče prve stopnje te navedbe pravilno zavrnilo kot neutemeljene. Glede na podatke v spisu je bil namreč poziv k dopolnitvi tožbe po določbah 142. člena v zvezi z določbami 140. in 141. člena tedaj veljavnega Zakona o pravdnem postopku – ZPP-UPB3 (Uradni list RS, št. 73/07) tožnici osebno vročen 22. 11. 2007, ko je bilo po ponovni neuspeli vročitvi v hišnem predalčniku puščeno drugo obvestilo z opozorilom, kje lahko pošiljko prevzame v nadaljnjem roku 15 dni, in opozorilom na posledice. Učinkov navedene osebne vročitve, ki je bila opravljena na način, določen v 142. členu ZPP-UPB3, pa tožnica ne more uspešno izpodbijati s pavšalnimi navedbami, da obvestila ni prejela in da so možne napake pri takšnem načinu vročanja.

9Ker razlogi, zaradi katerih se sklep izpodbija, niti razlogi, na katere je Vrhovno sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti, niso podani, je Vrhovno sodišče na podlagi 76. člena v zvezi z 82. členom ZUS-1 pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.