VSRS Sodba I Up 328/2009

Pritožba se zavrne.

1Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS-1 (Ur. l. RS, št. 105/2006) zavrnilo tožbo tožeče stranke zoper odločbo tožene stranke z dne 22. 6. 2009. Z navedeno odločbo je tožena stranka v pospešenem postopku zavrnila prošnjo tožnikov za priznanje mednarodne zaščite kot očitno neutemeljeno zaradi razlogov iz 1., 2. in 5. alineje 55. člena Zakona o mednarodni zaščiti – ZMZ (Ur. l. RS, št. 111/2007 in 111/2008 – odl. US).

2V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje soglaša s toženo stranko, da so v obravnavani zadevi podani razlogi iz 1., 2. in 5. alineje 55. člena ZMZ za zavrnitev prošnje za mednarodno zaščito kot očitno neutemeljeno. Sodbo je oprlo na dejansko stanje, ki ga je ugotovila tožena stranka, in ga ocenilo kot pravilno in popolno ugotovljeno. Tožena stranka je navedla pravilne razloge za odločitev, zato se sodišče nanje v celoti sklicuje. Po presoji sodišča niso utemeljene tožbene navedbe, da tožena stranka ni upoštevala vseh navedb tožnikov.

3Tožnika v pritožbi uveljavljata vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 75. člena ZUS-1. Vsekakor je neutemeljena ugotovitev o obstoju razloga iz 5. alineje 55. člena ZMZ. Za to ugotovitev ne more biti zadostna podlaga zgolj dejstvo, da nista zaprosila za mednarodno zaščito že ob prvem obisku v Republiki Sloveniji aprila 2008, ampak šele aprila leta 2009. Ob podaji prošnje za mednarodno zaščito sta namreč natančno pojasnila razloge za tako ravnanje. Navedla sta, da sta prvič obiskala Slovenijo aprila leta 2008 in za ta obisk pridobila turistični vizum. Vendar pa je bil namen njunega takratnega prihoda v Slovenijo obisk hčerke v a. Po treh tednih sta se vrnila v domačo hišo na Kosovo, kjer sta želela preživeti starost, vendar sta ugotovila, da je življenje na Kosovu zanju postalo nevzdržno. Zaradi splošne družbene sovražnosti do Albancev, so ju Srbi na ulicah zasmehovali in ogrožali, policisti, ki so pretežno Srbi, pa so takšno ravnanje dopuščali. Zato sta se odločila zapustiti Kosovo in si življenje urediti nekje drugje, ali pa pri sinu, ki živi na Švedskem, ali pri hčerki, ki živi v Sloveniji. Izbrala sta Švedsko, ker sta menila, da v Sloveniji institut mednarodne zaščite ne obstaja. Ko sta bila iz Švedske prisilno vrnjena v Slovenijo, kamor sta prispela dne 16. 4. 2009, sta takoj zaprosila za mednarodno zaščito. Glede na navedeno je povsem neutemeljeno stališče tožene stranke, da bi, če bi bila res preganjana, zaprosila za mednarodno zaščito takoj – v prvi varni državi. Ker so se dejanja preganjanja manifestirala predvsem v obliki diskriminacije z namenom dostopa do socialne mreže, predvsem do zdravstvene oskrbe in redne dnevne oskrbe s hrano, bi morala tožena stranka utemeljenost njune prošnje presojati tudi v povezavi z njuno starostjo. Dejstvo, da se ne moreta prosto gibati zaradi nenehnega nadlegovanja s strani Srbov, nedostopnost policijskega varstva ter otežen dostop do drugih služb, ki bi jima pomagale glede oskrbe, so dejanja preganjanja in bi jih morala tožena stranka kot taka tudi ugotoviti. Ugovarjata tudi obstoju razlogov iz 1. in 2. alineje 55. člena ZMZ. Res je sicer, da so tudi ekonomski razlogi (tožnika sta stara, bolna in brez dohodkov, dobivata le 40 EUR mesečne državne pomoči, pokojnine ne prejemata, ker socialni sistem na Kosovu še ni razvit, nimata prijateljev in sorodnikov) pripomogli v odločitvi, da zapustita Kosovo. Vendar pa ti razlogi niso bili edini. Že ob podaji prošnje sta povedala, da se počutita ogrožena in preganjana, ker sta albanske narodnosti. Res je, da sta na izrecno vprašanje, ali sta na Kosovu preganjana zaradi rase, vere, narodne pripadnosti, pripadnosti določeni družbeni skupini ali določenemu političnemu prepričanju, odgovorila, da ne, vendar sta nasprotno dokazala s kasnejšimi izjavami o tem, da ju je na Kosovu strah živeti, da je bila njuna hiša med vojno delno uničena s strani Srbov, o grožnjah policistov, splošni družbeni sovražnosti do Albancev in o policijski zaščiti Srbov, ki za svoja dejanja niso kaznovani. Navajala sta torej relevantna dejstva, res pa je, da je bila njuna pripoved zmedena in da zaradi pomanjkanja pravnega znanja in nerazumevanja, na vprašanja nista odgovarjala dovolj podrobno. Tožena stranka bi zato morala dejansko stanje ugotoviti v rednem postopku. Ker ni tako ravnala, je bistveno kršila določbe postopka. Predlagata, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbi ugodi, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje, da opravi nov postopek.

4Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

5Pritožba ni utemeljena.

6Po presoji pritožbenega sodišča je odločitev sodišča prve stopnje pravilna. Razlogi za odločitev so pravilni in imajo podlago v podatkih spisa ter v določbi 54. in 55. člena ZMZ.

7V 55. členu ZMZ so taksativno navedeni razlogi, zaradi katerih pristojni organ v pospešenem postopku prošnjo za mednarodno zaščito zavrne kot očitno neutemeljeno. Pospešeni postopek je poseben postopek, v katerem se ne ugotavlja, ali prosilec izpolnjuje pogoje za mednarodno zaščito v smislu 2. člena ZMZ. Za odločitev v pospešenem postopku je pomembna le ugotovitev obstoja enega izmed razlogov, navedenih v 1. do 16. alineji 55. člena.

8Med razlogi, zaradi katerih se prošnja za mednarodno zaščito zavrne kot očitno neutemeljena, sta navedena tudi razloga, ki jih je ugotovila tožena stranka; in se z njunim obstojem strinja tudi prvostopno in Vrhovno sodišče, namreč da sta tožnika v Republiko Slovenijo prišla izključno iz ekonomskih razlogov (1. alineja 55. člena ZMZ) in da sta pri podaji prošnje navajala le dejstva, ki so nezadostna, nepomembna oziroma zanemarljivega pomena za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite po tem zakonu (2. alineja 55. člena ZMZ). Ker za zavrnitev prošnje za mednarodno zaščito v pospešenem postopku zadošča že en razlog iz 55. člena ZMZ, se Vrhovno sodišče do obstoja razloga iz 5. alineje 55. člena in do pritožbenih ugovorov v zvezi s tem ne opredeljuje.

9Tudi po presoji pritožbenega sodišča je imela tožena stranka dovolj podlage za ugotovitev obstoja razloga tako iz 1. kot iz 2. alineje 55. člena ZMZ. Tožnika sta namreč pri podaji prošnje za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji kot razlog za zapustitev izvorne države navedla nemožnost skrbeti sama zase, kar sta utemeljevala z naslednjimi dejanskimi okoliščinami: starost, bolezen, slabe bivalne razmere, pomanjkanje sredstev za življenje (sta brez pokojnine in živita od socialne pomoči v višini 40 EUR), revščina, otežen dostop do zdravniške in socialne pomoči. Glede na navedeno in glede na to, da sta tožnika na izrecno vprašanje, ali sta bila v izvorni državi preganjana zaradi rase, vere, narodne pripadnosti, pripadnosti posebni družbeni skupini ali političnemu prepričanju, odgovorila, da ne, navajala sta le, da je na Kosovu splošna sovražnost do Albancev, nista pa navedla nobenega posebnega primera, ko naj bi bila takšna sovražnost usmerjena zoper njiju, je imela tožena stranka tudi po presoji Vrhovnega sodišča v dejanskem stanju zadostno podlago za ugotovitev obstoja razloga iz 1. alineje 55. člena kot tudi razloga iz 2. alineje 55. člena ZMZ.

10Na drugačno odločitev v tej zadevi tudi po presoji pritožbenega sodišča ne morejo vplivati pavšalne navedbe, da se tožnika zaradi svoje narodnosti počutita ogrožena in o splošnem sovraštvu do Albancev ter o neaktivnosti državnih organov - policije. Subjektivni občutek ogroženosti zaradi narodne pripadnosti tožnikov, ne da bi tožnika navajala konkretne okoliščine, ki bi kazale na to, da sta bila tožnika izpostavljena preganjanju, ob tem, ko sta oba tožnika na izrecno vprašanje uradne osebe, ali sta bila preganjana zaradi razlogov, navedenih v 27. členu ZMZ, odgovorila negativno, in da sta kot razlog za zapustitev izvorne države navajala ekonomske razloge, ne more biti podlaga za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite v rednem postopku.

11Tožena stranka je dejansko stanje ugotovila na podlagi dejstev in okoliščin iz 1. do 8. alineje 23. člena ZMZ, kar ji omogoča 54. člen ZMZ. Ker je imela v teh dejstvih dovolj podlage za ugotovitev obstoja razloga tako iz 1. kot tudi iz 2. alineje 55. člena ZMZ, in ker že ugotovitev enega izmed razlogov zadošča za zavrnitev prošnje za priznanje mednarodne zaščite v pospešenem postopku, je s tem, ko je prošnjo tožnikov zavrnila v pospešenem postopku, pravilno uporabila določbi 54. in 55. člena ZMZ.

12Ker glede na navedeno uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani, je pritožbeno sodišče pritožbo na podlagi 76. člena ZUS-1 zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo.