VSL sodba I Cp 788/2009

1. Pritožba tožečih strank se zavrne.

2. Pritožbi tožene stranke se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v:

- II. točki izreka sodbe spremeni tako, da se tožbeni zahtevek druge, tretje in četrte tožeče stranke v celoti zavrne;

- III. točki izreka sodbe spremeni tako, da so dolžne tožeče stranke plačati toženi stranki stroške pravdnega postopka v znesku 1030,90 EUR v roku 15 dni od vročitve sodbe sodišča druge stopnje, po tem roku pa tudi zakonske zamudne obresti, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev, do plačila.

3. Tožeče stranke so dolžne toženi stranki povrniti stroške pritožbe v znesku 409,46 EUR v roku 15 dni od vročitve sodbe sodišča druge stopnje, po tem roku pa tudi zakonske zamudne obresti, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev, do plačila.

:

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek prve tožeče stranke, s katerim je zahtevala plačilo 5.837,81 kun (909.000 sit v tolarski protivrednosti) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega zneska. Delno pa je ugodilo tožbenemu zahtevku druge, tretje in četrte tožeče stranke. Drugi in tretji tožeči stranki je prisodilo denarno odškodnino za strah v višini 400,00 EUR, četrti tožeči stranki pa odškodnino za strah v višini 600,00 EUR vse zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi po predpisani obrestni meri, zmanjšani za temeljno obrestno mero od dne 3.9.2002 do dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje, od takrat dalje pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila. V preostalem delu (v višjem znesku zahtevane odškodnine) je tožbeni zahtevek druge, tretje in četrte tožeče stranke zavrnilo. Tožečim strankam je naložilo tudi, da so dolžni toženi stranki povrniti pravdne stroške v znesku 331,34 EUR v roku 15 dni, po tem pa tudi zakonske zamudne obresti.

Zoper sodbo so se pritožile tožeče in tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena ZPP. Tožeče stranke so se pritožile zoper zavrnilni in ugodilni del, tožena stranka pa zoper ugodilni del. Slednja predlaga, da sodišče druge stopnje izpodbijano sodbo v II. točki spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne in tožeči stranki naloži plačilo pravdnih stroškov tožene stranke, oz. podrejeno, da sodbo sodišča prve stopnje v II. točki razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Prva tožeča stranka v pritožbi navaja, da je svoj materialni del zahtevka uveljavljala na podlagi več pravnih podlag, ne le izključno iz naslova jamčevanja in garancije. Izrecno je namreč navedla, da poleg in neodvisno od jamčevanja in garancije uveljavlja tudi odškodninski zahtevek, za katerega je določen daljši 3-letni zastaralni rok. Stranka ima poleg garancijskih pravic tudi odškodninske pravice. Te se ne izključujejo. Druga, tretja in četrta tožeča stranka menijo, da je prisojena odškodnina prenizka. Bili so življenjsko ogroženi. Pri tem je treba še upoštevati, da je četrta tožeča stranka srčni bolnik. Zaradi strahu je utrpela povečan krvni pritisk, aritmijo srca in posledično ima težave z ščitnico. Druga tožeča stranka je imela zaradi strahu vrtoglavice, bila je vznemirjena, ni mogla spati. Tretje tožeča stranka je še kar nekaj časa po dogodku z avtom čutila nelagodje v vožnji.

Tožena stranka v pritožbi navaja, da elementi odškodninskega delikta niso podani, zato ni utemeljen zaključek sodišča prve stopnje o povzročeni nematerialni škodi drugi, tretji in četrti tožeči stranki. Tožena stranka je avtomobil ob vsakem grajanju popravila, zamenjani so bili vsi posamezni deli. Zato ni podano protipravno ravnanje tožene stranke, ki je po oceni sodišča prve stopnje v tem, da avta z napako ne bi smela vrniti tožeči stranki v uporabo. Aparature napake niso pokazale, vse do dne, ko je bila napaka dejansko odpravljena, ni bila tudi ne serijska napaka. Šlo je za nesrečno naključje. Iz enakega razloga je sodišče prve stopnje zaključilo, da je podano nedopustno škodno ravnanje toženke in vzročna zveza z dogodki, ki so pri drugi, tretji in četrti tožeči stranki povzročili strah. Sodišče takšnega zaključka ni opredelilo, zato se sodba ne da preizkusiti in je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 339. člena ZPP. Iz izjav tožečih strank in izpovedbe druge tožeče stranke izhaja, da so se pri dogodkih v zvezi z avtom, ko jim je ugasnil, zbale za življenje drugih, ne za svoje življenje, kar ni pravno relevantna škoda. Dokazana tudi ni bila intenzivnost in trajanje strahu. Pravno relevantna škoda tudi ni zaskrbljenost, ki ga zatrjuje četrta tožeča stranka. Podana je tudi bistvena kršitev določb pravdnega postopka, saj iz predloženih listin druge in četrte tožeče stranke izhaja, da so bili izvidi in zdravniška potrdila izdani šele leta 2008. Iz izvida z dne 10.9.2002 izhaja, da so pri drugi tožeči stranki že več mesecev prisotne vrtoglavice. Glede na to, da je do ugasnitve motorja v vozilu prišlo v letu 2000, do vrtoglavic pa je prišlo leta 2002, gre za daljše časovno oddaljenost od dogodka. Četrta tožeča stranka je imela težave z zdravjem že pred nesrečnim dogodkom. Poslabšanja zdravja zaradi njega pa ni izkazala. Tožeče stranke tudi niso predlagale izvedenca, ki bi ugotovil njihovo morebitno pravno relevantno škodo. Izkazana tudi ni vzročna zveza med nesrečnim dogodkom in zdravstvenim stanjem, ki ga zatrjujejo druga, tretja in četrta tožeča stranka.

Tožena stranka je odgovorila na pritožbo tožečih strank. V njej navaja, da sodišče na pravno podlago tožbenega zahtevka ni vezano, zato pritožbene navedbe tožečih strank niso utemeljene. Pa tudi sicer tožena stranka za vtoževane posredne stroške prve tožeče stranke ne odgovarja. Gre namreč za stroške, do katerih po normalnem teku stvari (če bi se tožeče stranke poslužile ugodnosti iz mobilne garancije) ne bi prišlo. Zato ni podana vzročna zveza med nesrečnimi dogodki in nastalimi posrednimi stroški (stroški prevoza, fotokopiranje, poštnih pošiljk in tudi ne za pooblaščenca, ki so ga tožeče stranke same poiskale in so dolžne te stroške tudi same kriti). Tožena stranka nasprotuje tudi priznani odškodnini za strah in podrejeno njihovi višini kot že izhaja iz njene pritožbe.

Pritožba tožečih strank ni utemeljena, pritožba tožene stranke je utemeljena.

Glede pravne podlage za uveljavljanje premoženjske škode

V obravnavanem primeru je prva tožeča stranka s tožbenim zahtevkom uveljavljala povračilo posredne škode (stroške za poštne storitve, fotokopiranja, prevoda dokumentov…), ki so nastali kot posledica stvarnih napak na avtomobilu znamke Alfa Romeo. Ni sporno, da sta prva in druga tožeča stranka avtomobil kupili od tožene stranke dne 1.10.1998. Že kmalu zatem je avtomobil začel ugašati, blokiral je tudi volan in zavore. Serviserji pri pooblaščenem servisu v Reki, kjer živijo tožeče stranke, avtomobila niso znali popraviti. Prva tožeča stranka je zato o okvari obvestila toženo stranko, kjer je bil avtomobil kupljen, kontaktirala je tudi proizvajalca v Italiji. Kot izhaja iz tožbenih navedb, je prvi dopis o obvestilu napak toženi stranki in proizvajalcu v Italiji poslala že leta 1999 (glej dopis, priloga A5). Zaradi nenehnih okvar je avtomobil vozila na popravilo v Slovenijo, kjer je bil kupljen. Šele leta 2000 so serviserji ugotovili, da je vzrok okvare slaba električna instalacija. Prva tožeča stranka je tako zahtevala povračilo vse posredne škode, ki jo je imela zaradi nenehnih popravil v znesku 5.873,781 kun v tolarski protivrednosti 909.000 SIT. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo zaradi prekluzije tožbenega zahtevka za uveljavljanje pravic iz naslova jamčevanja in garancije.

Ni sporno, da je prva tožeča stranka toženo o napaki obvestila že leta 1999. Od takrat dalje je po 1. odstavku 500. člena ZOR začel teči enoletni rok za sodno uveljavljanje pravic iz naslova stvarnih napak in tudi iz naslova garancije po 507. členu ZOR. Ker je tožba bila vložena leta 2002, torej po poteku enoletnega roka, je prva tožeča stranka izgubila pravico do sodnega varstva. Na ugovor prve tožeče stranke, da bi moralo sodišče prve stopnje uporabiti splošna pravila o odškodninski odgovornosti, sodišče druge stopnje pripominja, da je škoda iz naslova jamčevalnih napak posebna vrsta poslovne odškodninske odgovornosti. Gre za specialne določbe zakona, ki izključujejo določbe o splošni poslovni odškodninski odgovornosti. Splošne določbe se uporabijo le v primeru refleksne škode, torej škode, ki nastane zaradi stvarne napake na drugih dobrinah, za katero pa ne gre v obravnavanem primeru (primerjaj 3. odstavek 488. člena ZOR).

Glede nepremoženjske škode

Druga, tretja in četrta tožeča stranka uveljavljajo nepremoženjsko škodo za strah, ki so jo utrpele zaradi okvare avtomobila. Tretje tožeča stranka se je nekega večera leta 2000 peljala z avtomobilom, ko je avtomobil ugasnil, blokirale so zavore in volan (glej izjavo A40). Tako je bila prisiljena avtomobil ustaviti z ročno zavoro. Enako se je kasneje zgodilo drugi tožeči stranki, ki je peljala svojo mamo (četrto tožečo stranko) na pregled k zdravniku (glej izpovedbo druge tožeče stranke, list. št. 60 in izjavo, priloga A41). Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku v tem delu delno ugodilo in drugi ter tretji tožeči stranki za strah prisodilo odškodnino v znesku 400,00 EUR, četrti tožeči stranki pa v znesku 600,00 EUR.

Sodišče druge stopnje najprej pripominja, da sicer ne dvomi v to, da sta se ta dva nesrečna dogodka drugi, tretji in četrti tožeči stranki dejansko pripetila, saj ni sporno, da je avto zaradi slabe električne instalacije ugašal, blokirale so tudi zavore in volan. Vendar pa pravni red ne priznava oškodovancem vsake škode, temveč le pravno priznano škodo. To je škodo, pri kateri sta stopnja bolečin in strahu ter njihovo trajanje intenzivna in dolgotrajna (primerjaj 1. odstavek 200. člena ZOR). Strah je torej pravno priznana škoda, če je intenziven in je v duševnosti prizadetega pustil trajne posledice ali če je brez posledic trajal dalj časa (1). Zaradi teh dveh nesrečnih dogodkov pa druga, tretja in četrta tožeča stranka takšnega intenzivnega straha ali negativnih posledic, ki bi se odrazile v duševnem ali psihičnem zdravju po prepričanju sodišča druge stopnje niso mogle doživeti in ga tudi niso izkazale. Zgolj njihove izjave o nesrečnem dogodku ne morejo biti podlaga za odločitev o tem, da so utrpele strah, zaradi katerega bi jim pripadala denarna odškodnina. Druga in četrta tožeča stranka sta v dokaz za nastalo škodo na zdravju priložili zdravstvene izvide (glej prilogo A39 – A51). Vendar pa sodišče druge stopnje ugotavlja, da so izvidi iz leta 2008, oba nesrečna dogodka v zvezi z okvaro avtomobila pa sta se zgodila leta 2000. Zatrjevane vrtoglavice izhajajo iz izvida iz leta 2002 (priloga A52). Gre torej za izredno časovno oddaljenost med nesrečnim dogodkom in izdanimi izvidi. Na podlagi navedenega sodišče druge stopnje zaključuje, da izvidi ne izkazujejo vzročne zveze med dogodkom in poslabšanim zdravjem. Pravno priznana škoda tudi ni zaskrbljenost za druge (primerjaj z izjavo četrte tožeče stranke, priloga A41). Zato tožena stranka utemeljeno navaja, da denarna odškodnina v takih primerih ni utemeljena in je bilo treba sodbo sodišča prve stopnje v tem delu spremeniti in odločiti kot izhaja iz 2. točke izreka te sodbe.

Sodišče druge stopnje ugotavlja, da je sodišče prve stopnje napačno ugotovilo dejansko stanje in tako zmotno uporabilo materialno pravo. Strah, ki jo uveljavljajo druga, tretja in četrta tožeča stranka namreč ni pravno priznana škoda. Pa tudi sicer je sodišče prve stopnje zmotno zaključilo, da je izkazana vzročna zveza med poslabšanjem zdravstvenega stanja druge in četrte tožeče stranke ter pretrpljenim strahom. Pritožba tožene stranke je tako v celoti utemeljena, pritožba tožeče stranke pa ni utemeljena. Zato je bilo treba sodbo sodišča prve stopnje v 2. točki izreka spremeniti (primerjaj 358. člen ZPP). Sicer pa sodišče prve stopnje ni napravilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere se sklicujejo pravdne stranke v pritožbah in ne tiste na katere mora paziti sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (primerjaj 2. odstavek 350. člena ZPP).

Ker je tožena stranka v postopku v celoti uspela, ji je dolžna tožeča stranka povrniti njene za pravdo potrebne stroške postopka pred sodiščem prve stopnje v znesku 1030,90 EUR in stroške pritožbenega postopka v znesku 409,46 EUR (primerjaj 2. odstavek 165. člena z 1. odstavkom 154. člena ZPP). Stroške odgovora na pritožbo sodišče druge stopnje toženi stranki ni priznalo, ker je ocenilo, da ni bila potrebna (primerjaj 1. odstavek 155. člena ZPP).

- - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - -

(1) Primerjaj sodbo in sklep, opr. št. II Ips 161/99 z dne 4.11.1999 in sodbo, opr. št. II Ips 110/99 z dne 11. 11. 1999.