VSL sodba in sklep II Cp 266/2009

1.Pritožbi zoper 3., 4. in 6. točko izreka se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v 3., 4. in 6. točki izreka razveljavi in zadeva v tem obsegu vrne v nov postopek sodišču prve stopnje.

2.Pritožba zoper 1. in 2. točko izreka se zavrne in se v nerazveljavljenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

3.Izrek o stroških se pridrži za končno odločbo.

:

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožena stranka kršila avtorske pravice tožnikov na zgradbi na naslovu T s tem, da je brez dovoljenja in vednosti tožeče stranke naročila izvedbo nove fasadne obloge in panoramskega dvigala. Takšen poseg je ocenilo kot grob poseg v obstoječo stavbo, ki je s tem dejansko predelana, saj ima objekt celotno drugačno podobo v prostoru. Toženi stranki je naložilo objavo izreka sodbe v časopisih . Zaradi kršitve materialnih avtorskih pravic je vsakemu tožniku dosodilo 45.873,88 EUR iz naslova civilne kazni, zaradi kršitve moralne avtorske pravice pa vsakemu od tožnikov 6.259,38 EUR odškodnine. Odločilo je tudi o stroških postopka.

Zoper ugodilni del sodbe se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov in pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne prvostopnemu sodišču v novo sojenje. Sklicuje se na določilo 16. člena Zakona o avtorski pravici (Ur. l. FLRJ, št. 36/1957), iz katerega sledi, da ima v primerih, ko je bilo avtorsko delo ustvarjeno v delovnem razmerju, delodajalec v čigar službi je bilo avtorsko delo ustvarjeno, izključno pravico izkoriščati to delo, v mejah svojih nalog, brez posebnega avtorjevega dovoljenja in brez plačila avtorskega honorarja. Ker so bile torej materialne avtorske pravice prenešene na njunega delodajalca, tožnika nista aktivno legitimirana za vložitev tožbe, saj tožnika tudi nista z ničemer izkazala, da bi v konkretnem primeru šlo za duhovno stvaritev izrednega pomena ali izredne vrednosti (18. člen ZAP – 1957). Ker je izvedenec ugotovil, da izdelane programske idejne zasnove za ureditev restavracije odprtega tipa v novem 6. nadstropju ne predstavljajo avtorskega dela in je takšno ugotovitev povzelo tudi sodišče prve stopnje, tožena stranka tožnikoma ni bila dolžna ponuditi izvedbe restavracije v novem 6. nadstropju. Tožena stranka celo vztraja, da tožnikoma ni bila dolžna ponuditi niti izvedbe fasadne obloge z zunanjim panoramskim dvigalom, saj sta tožnika upokojenca in nimata več statusa odgovornega projektanta. Zato ne bi mogla pripraviti ustrezne projektne dokumentacije za predelavo objekta. Tožnika tudi nista bila običajno dosegljiva, saj nista bila vpisana v imenik pri Inženirski zbornici Slovenije. Sklicuje se tudi na zadnjo novelo ZASP iz leta 2004, ki določa, da lastnik zgrajenega arhitekturnega objekta lahko to delo prosto predela in je dolžan upoštevati samo avtorjevo pravico do spoštovanja dela. Toženka izpodbija tudi odločitev sodišča prve stopnje o višini odškodnine za kršitev materialnih avtorskih pravic in vztraja, da je sodišče običajni honorar nepravilno odmerilo. Sodišče pri odločanju ni upoštevalo mnenja izvedenca glede razmer na trgu, niti nespornega dejstva, da tožnika v času, ko je bila obnova stavbe ponudena drugemu projektantu, nista bila vpisana v imenik pooblaščenih inženirjev. Zato bi pri projektu lahko sodelovala le kot zunanja sodelavca in bi bil njun honorar zaradi tega nižji. Kot osnovo za izračun honorarja bi moral že izvedenec vzeti le predračunsko vrednost del, ki zajemajo delo prenove fasade in postavitev panoramskega dvigala. Tožena stranka vztraja na stališču, da ni vedela za obstoj projektne dokumentacije njunega delodajalca iz leta 1963, zato tudi ni vedela, da obstaja dolžnost ponudbe. Tožnika sta prvič obvestila toženo stranko šele v avgustu leta 2002, ko je sanacija fasade že potekala. Tožena stranka pa tudi po 1. avgustu 2002 ni ravnala niti s hude malomarnosti, niti naklepno, saj je bila prepričana, da tožnika nimata aktivne legitimacije, ker je nosilec materialnih avtorskih pravic Projektivno podjetje Novo mesto, ki ne obstaja več. Tako projektantka V. P. K., kot tudi direktor tožene stranke, T. T., bi lahko potrdila, da niso bili seznanjeni s projektno dokumentacijo iz leta 1963, vendar pa sodišče zaslišanja teh dveh prič ni izvedlo. Pri tem pa sploh ni obrazložilo, zakaj šteje, da je podan naklep oziroma huda malomarnost. Sodišču očita, da ni navedlo katere moralne avtorske pravice so bile kršene, čeprav je tožena stranka že v postopku na prvi stopnji navedla, da tožnika ne navajata, v čem je trpela njuna čast in ugled in kako se je to kazalo. Na naroku septembra 2008 pa je tožena stranka uveljavljala prekluzijo navedb tožeče stranke v zvezi z duševnimi bolečinami. Tožnika niti nista zatrjevala, da zasteklitev fasade lahko povzroči skazitev in da bi zaradi tega trpela ugled in njuna čast, zato nista upravičena do odškodnine iz tega naslova.

Pritožba je delno utemeljena.

Sodišče prve stopnje je ocenilo, da je tožena stranka s tem, ko je oddala obnovo fasade in izgradnjo panoramskega dvigala brez tožnikovega dovoljenja tretji osebi. neupravičeno posegla v tožnikove materialne avtorske pravice, saj ima avtor izključno pravico predelati oziroma dovoliti predelavo svojega arhitekturnega dela. Zmotno je stališče pritožbe, da tožnika nista aktivno legitimirana za uveljavljanje varstva materialnih avtorskih pravic, ker je bilo avtorsko delo narejeno v delovnem razmerju in je zato materialna avtorska pravica prešla na tožnikovega delodajalca. Takšno stališče je tudi glede na vsebino 16. člena ZAP – 1957 na katerega se sklicuje pritožba zmotno. Materialne avtorske pravice se od avtorja ne prenesejo na delodajalca, ampak so le obremenjene s pravicami delodajalca. Če pa tretje osebe kršijo avtorske pravice, je tudi avtor tisti, ki je legitimiran, da nastopi zoper kršilce. Že sodišče prve stopnje je natančno pojasnilo, s čim je tožena stranka kršila tožnikovo avtorsko pravico (naročila je prenovo fasade, izdelavo panoramskega dvigala in projekt tudi realizirala ter s tem predrugačila avtorsko delo tožnikov). Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da mora lastnik predelavo avtorskega dela prednostno ponuditi prvotnemu avtorju, če je ta živ in običajno dosegljiv. Dejstva, da je avtor upokojen pa ni mogoče interpretirati, da zato običajno ni dosegljiv. Nobeno zakonito določilo tudi ne zahteva, da bi avtor arhitekturnega moral imeti status odgovornega projektanta. Svojo pravico projektant lahko realizira kot zunanji sodelavec posameznikov ali družb, ki takšen status imajo. Zato so predpostavke za kršitev pravice do predelave iz 44. člena ZASP podane. Odločitev sodišča prve stopnje v 1. in 2. točki izreka sodbe pa v skladu z 6. alinejo 1. odstavka 167. člena ZASP. Zato se pritožba v 1. in 2. točki izreka zavrne in sodba sodišča prve stopnje v tem obsegu potrdi.

Utemeljeno pa pritožba opozarja, da je predmet varovanja tako moralnih kot tudi materialnih avtorskih pravic omejen na izvedbo fasadne obloge in izvedbo zunanjega panoramskega dvigala. Samo v tem delu je namreč sodišče ugotovilo poseg v avtorsko delo, zato je pravilno stališče pritožbe, da bi sodišče kot običajen honorar lahko upoštevalo samo tisti honorar, do katerega bi bila upravičena tožnika v zvezi s predelavo fasade in izgradnjo panoramskega dvigala, ne pa drugih stvaritev, ki niso predmet varovanja avtorskih pravic. Pravilno je tudi stališče pritožbe, da določilo 81. člena ZASP predvideva običajno plačilo in da to pomeni uporabo objektivnih pravil, ki ustrezajo tržnim razmeram. Potrebno bo tudi ugotoviti, kakšen status sta imela tožnika v času izdelave načrtov in do katere faze izdelave projekta bi zato lahko sodelovala. Od tega je namreč odvisna višina njune nagrade.

Civilna kazen po 168. členu ZASP je po svoji pravni naravi podobna pogodbeni kazni. V 168. členu ZASP je določeno, da lahko upravičenec, če je bila materialna avtorska pravica kršena namerno ali s hude malomarnosti, zahteva plačilo dogovorjenega ali običajnega honorarja ali nadomestilo za tovrstno uporabo povečanega do 200 %, ne glede na to, ali je zaradi kršitve pretrpel kakšno premoženjsko škodo ali ne. V 2. odstavku pa je navedeno, da sodišče pri odločanju o zahtevku za plačilo civilne kazni in odmere višine upošteva vse okoliščine primera zlasti pa stopnjo krivde kršilca, velikost dogovorjenega ali običajnega honorarja ali nadomestila ter preventivni namen civilne kazni. Pritožbeno sodišče najprej ugotavlja, da soglaša s sodiščem prve stopnje, da gre za medijsko znan primer, da se je v kritičnem obdobju pojavilo precej podobnih primerov kršitev, sprejema tudi stališče sodišča prve stopnje, da je potrebno že zaradi preventivnih razlogov izreči primerno odmero civilne kazni, vendar pa je potrebno upoštevati tudi stopnjo krivde. V spisu so trditve tožeče stranke, ki kažejo na to, da je tožena stranka projektantki V. P. K. izročila projektno dokumentacijo iz leta 1963. Prav tako se tožeča stranka sklicuje na zaslišanje projektantke v postopku pred Inženirsko zbornico v zvezi z vprašanjem, da ji je naročnik zagotovil, da so vsa vprašanja z avtorji rešena, medtem ko tožena stranka trdi, da za obstoj projektne dokumentacije iz leta 1963 sploh ni vedela. Vse navedene trditve in dokaze bo prvostopno sodišče moralo preizkusiti v luči 168. člena ZASP, ki res omogoča sodniku široko polje proste presoje in s tem popolno prilagoditev sankcije konkretnemu dejanskemu stanju. Potrebno bo tudi ugotoviti ali je bil projekt projektantke V. P. K. v času, ko sta se tožnika prvič obrnila na toženo stranko že realiziran (zamenjana fasada in zgrajeno panoramsko dvigalo). Ker zaradi zmotne uporabe materialnega prava, sodišče prve stopnje ni ugotovilo vseh relevantnih okoliščin za izračun višine civilne kazni, je bilo potrebno pritožbi ugoditi in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v nov postopek (355. člen ZPP). To bo ob pravilni interpretaciji določil materialnega prava moralo ugotoviti vse pravno relevantne okoliščine, na katere je bilo opozorjeno v obrazložitvi in po dopolnjenem dokaznem postopku, tudi s pomočjo izvedenca, ponovno odločiti o zadevi.

Pritožba še navaja, da je tožeči stranki neupravičeno prisojena odškodnina iz naslova duševnih bolečin zaradi kršitve moralnih pravic. Tožena stranka je namreč že v postopku na prvi stopnji opozarjala, da tožnika ne navajata, v čem je trpela njuna čast in ugled in kako se je to kazalo, za to tudi nista predložila ustreznih dokazov.

S pravico do predelave je neposredno povezana pravica do spoštovanja dela. Po 19. členu ZASP morata biti za kršitev te pravice kumulativno izpolnjena objektivni in subjektivni pogoj. Poseg v moralno avtorsko pravico sam po sebi torej v nobenem primeru ni pravno priznana škoda. Predstavlja lahko le pravnorelevanten vzrok (izvor) duševnih bolečin. Tožnika sta odškodnino iz naslova kršitve nematerialne avtorske pravice zahtevala za škodo, ki sta jo utrpela zaradi namestitve steklenih plošč po njuni fasadi. S tem je njuno avtorsko delo skaženo, saj so steklene plošče njuno avtorsko delo popolnoma spremenile, stare zgradbe pravzaprav ni več videti. Zaradi adaptacije objekta trpita tožnika duševne bolečine, kar izhaja tudi iz številnih aktivnosti usmerjenih v vzpostavitev prejšnjega stanja (sproženi pravdni postopki in obveščanje najrazličnejših organov). Vendar pa niti trditve, da je bilo z obnovo fasade arhitekturno delo skaženo, ker je zgradba sedaj spremenjena in to avtor zelo čustveno doživlja in zaradi tega trpi hude duševne bolečine, kot tudi ne izjava enega od tožnikov zaslišanega na naroku za glavno obravnavo, da se čuti ponižanega, niti aktivnosti za vzpostavitev prejšnjega stanja ne dajejo dovolj podlage za oceno o trajanju in jakosti duševnih bolečin. Zato je bilo potrebno pritožbi tudi v tem delu, ki se nanaša na odškodnino iz naslova duševnih bolečin ugoditi in sodbo (3. alineja 3. in 4. točke) izreka sodbe razveljaviti in vrniti sodišču prve stopnje, da z ustreznim materialno procesnim vodstvom ugotovi okoliščine, ki so pomembne za odmero višine nepremoženjske škode.

Izrek o stroških se pridrži za končno odločbo (4. odstavek 165. člena ZPP).