44. člen ZASP

S tem, ko je posamezna odločba VSRS postala (odločilni) del sodne prakse, to še ne pomeni, da so nižja sodišča absolutno vezana na tako ustaljeno sodno prakso. Čeprav ustaljena sodna praksa predstavlja pomemben neformalni pravni vir, na katerega je vezano sodišče pri sprejemu svojih odločitev, je na nivo ustavno zagotovljenega jamstva dvignjena le prepoved samovoljnega odstopa od sodne prakse. Sodišče ne sme samovoljno, oziroma arbitrarno, torej brez razumne pravne obrazložitve, odstopiti od enotne in ustaljene sodne prakse. Zato imajo tudi v primeru, ko je bila sodna praksa oblikovana s strani VSRS, nižja sodišča pravico odstopiti od tako oblikovane sodne prakse, ob predpostavki, da za svojo odločitev ponudijo zadostno argumentacijo, ki nima značaja samovolje sodnika oziroma sodišča. Ustavno dopustna je tudi omejitev pogodbene svobode pri določanju primernosti tarife (drugi odstavek 157.a člena ZASP; sedaj drugi odstavek 53. člena ZKUASP). Od nezakonitega uporabnika fonogramov lahko tožeča stranka uveljavlja le odškodnino po splošnih pravilih o povrnitvi škode ali v višini nadomestila za zakonito uporabo te vrste. Hkrati pa lahko tožeča stranka ob predpostavkah iz t

Če je bilo avtorsko delo narejeno v delovnem razmerju, materialna avtorska pravica ni prešla na tožnikovega delodajalca. Materialne avtorske pravice se od avtorja ne prenesejo na delodajalca, ampak so le obremenjene s pravicami delodajalca. Če pa tretje osebe kršijo avtorske pravice, je tudi avtor tisti, ki je legitimiran, da nastopi zoper kršilce. Lastnik mora predelavo avtorskega dela prednostno ponuditi prvotnemu avtorju, če je ta živ in običajno dosegljiv. Dejstva, da je avtor upokojen, pa ni mogoče interpretirati, da zato običajno ni dosegljiv. Ker je predmet varovanja tako moralnih kot tudi materialnih avtorskih pravic omejen na izvedbo fasadne obloge in izvedbo zunanjega panoramskega dvigala, kot je bil ugotovljen poseg v avtorsko delo, se kot običajen honorar lahko upoštevalo samo tisti honorar, do katerega bi bila tožnika upravičena v zvezi s predelavo fasade in izgradnjo panoramskega dvigala, ne pa drugih stvaritev, ki niso predmet varovanja avtorskih pravic. Poseg v moralno avtorsko pravico sam po sebi v nobenem primeru ni pravno priznana škoda. Predstavlja lahko le pravnorelevanten vzrok (izvor) duševnih bolečin.

Toženca le z izdelavo projektne dokumentacije za objekt, ki naj bi stal na za zdaj še nezazidanem zemljišču toženca, v že realizirani objekt nista mogla poseči, zato predpostavke za kršitev pravice do predelave iz 44. člena ZASP niso podane. Dejstvo, da je tožnik zasnoval arhitekturno ureditev kot enovito celoto, ne more biti odločilno. Predelava je stvaritev, pri kateri se prevzemajo bistvene poteze tujega dela v lastno delo. Toženka tožnikovega avtorskega dela v svoje delo ni vključila, niti ga ni prilagodila ali priredila.

Arhitekturna avtorska dela so zgradbe in podobne konstrukcije, če vsebujejo individualne ustvarjalne elemente glede oblike, oblikovanja ali ornamentov. V skladu s 6. členom ZASP so varovani tudi sestavni deli arhitekturnega dela, če le izpolnjujejo pogoje individualne intelektualne stvaritve (npr. notranja oprema). Tožnikovo avtorsko delo v smislu notranje ureditve igralnice, kot sestavnega dela avtorskega dela projektiranja hotela, ne obstoji več oziroma je uničeno. Uničenje arhitekturnega avtorskega dela ureja določilo tretjega odstavka 45. člena ZASP, ki avtorju omogoča, da delo fotografira in na svoje stroške zahteva izročitev reprodukcij načrtov. Določba 44. člena ZASP, ni ustrezna materialnopravna podlaga v konkretnem primeru, saj je poglavitna predpostavka za uporabo te določbe obstoj že izvedenega arhitekturnega dela oziroma njegovega sestavnega dela. Uporabiti tudi ni mogoče določbe 19. člena ZASP, ki ureja pravico do spoštovanja avtorskega dela kot moralne avtorske pravice, saj tudi ta predvideva, da avtorsko delo še obstoji.

V spornem primeru je bil arhitekturni objekt - oprema hotelske igralnice, odstranjen in nadomeščen z novim. Nameščena je bila povsem druga in drugačna oprema, spremenjena so bila gradbena in obrtniška dela ter instalacije, ostala je le stara etažna plošča in stari vertikalni stebri. Zato predstavlja materialnopravno podlago za rešitev sporne zadeve določba 3. odstavka 45. člena ZASP, po kateri ima v primeru, ko gre za uničenje arhitekturnega objekta, avtor le pravico do fotografiranja dela in do izročitve reprodukcij načrtov, ne pa tudi pravice do prednostne ponudbe za postavitev novega objekta iz 1. odstavka 44. člena ZASP.