VSRS Sodba U 12/2008

I. Tožbi se ugodi in se izpodbijani sklep odpravi.
II. Tožena stranka mora tožeči stranki povrniti 350,00 EUR stroškov, v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka tega roka do plačila.

1Urad Republike Slovenije za varstvo konkurence (Urad) je z uvodoma navedenim sklepom, odpravo katerega tožeča stranka zahteva s tožbo, tožeči stranki naložil plačilo kazni 500 EUR. V vlogi, ki jo je Urad prejel 3. 9. 2008, naj bi bila namreč žalila njega in njegovega direktorja.

2Tožeča stranka meni, da za kaznovanje niso bili izpolnjeni pogoji iz 111. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Ur. l. RS, št. 80/1999

s spr.

– ZUP), na katerega se opira izpodbijani sklep. Tožena stranka meni nasprotno in predlaga zavrnitev tožbe.

3Tožba je utemeljena.

4V postopku, ki ga na podlagi Zakona o preprečevanju omejevanja konkurence (

Ur. l. RS, št. 36/2008 –

ZPOmK-1)

Urad vodi zoper tožečo stranko in še dve družbi zaradi njihovega domnevnega protikonkurenčnega (usklajenega) ravnanja,

se subsidiarno uporablja ZUP. Po prvem odstavku 109. člena ZUP mora uradna oseba, ki vodi dejanje postopka, skrbeti za dostojanstvo organa; po tretjem odstavku 111. člena ZUP, na katerem izpodbijani sklep neposredno temelji, pa lahko organ z denarno kaznijo do 500 EUR kaznuje tistega, ki v vlogi žali organ ali uradno osebo. Obe določbi sta povezani. Organ kot pravna tvorba lastnega občutka časti po naravi stvari ne more imeti, prav tako pa varstvo te dobrine ni potrebno uradni osebi v njeni funkciji (opredeljeni v drugem odstavku 5. člena ZUP) – njena subjektivna čast je namreč ustrezno varovana z instituti drugih pravnih področij. Prva od navedenih določb tako v bistvu pojasnjuje drugo v tem smislu, da je žalitev organa ali uradne osebe treba pojmovati zlasti kot poseg v dostojanstvo organa (v njegov ugled, zunanjo ali objektivno čast, dobro ime v javnosti).

5Vsebina sporne vloge tožeče stranke se v bistvenem delu glasi: „[Tožeča stranka] je prejel[a] povzetek relevantnih dejstev. Povzetek vsebuje številna dejstva, katerih resničnost bo [tožeča stranka] prerekal[a] v izjavi o povzetku relevantnih dejstev. Iz današnjega članka v časopisu ... izhaja, da je povzetek relevantnih dejstev že prišel do novinarjev, pri čemer je nesporno, da ga novinarji niso pridobili od naslovnikov povzetka, ker se le-ti jasno zavedajo občutljivosti poslovnih skrivnosti, ki jih v povzetku razkrivate. [...] [P]ozivamo [vas], da vaših ugotovitev do pravnomočnega zaključka postopka ne komentirate in s tem zadeve ne prejudicirate ter na ta način izvajate pritisk na pritožbene organe in ustvarjanje javnega mnenja.“

6V nasprotju s tem, kar trdi tožeča stranka v tožbi, iz besedila citirane vloge jasno izhaja, da naj bi s povzetkom relevantnih dejstev in z njegovo vsebino medije seznanil Urad. Od udeležencev postopka, ki bi utegnili biti novinarski vir povzetka relevantnih dejstev, tožeča stranka namreč ni izvzela le njega. Da naj bi bil Urad novinarje seznanil z vsebino tega povzetka, sledi iz besede razkrivati, saj se razkriva tisto, kar ni znano ali je skrito, medtem ko poslovne skrivnosti naslovljencev povzetka njim samim niso niti neznane niti skrite. Ob upoštevanju, da je v citiranem besedilu neposredno pred to besedo omenjen časopis ... in novinarji, ni videti, da bi tožeča stranka grajala navzkrižno razkrivanje poslovnih skrivnosti med samimi naslovniki povzetka. Če pa je to morebiti grajala, je presenetljivo, da ni opozorila na direktno kršitev tretjega odstavka 36. člena

ZPOmK-1, po katerem se, če so

v povzetku relevantnih dejstev podatki o stranki, ki so poslovna skrivnost, drugim strankam vroči povzetek, v katerem se ti podatki izbrišejo

.

Dalje, v obravnavani vlogi ponujena razlaga, zakaj sporni vir niso bili naslovniki povzetka, namiguje, da naj bi bil Urad tisti, ki se ne zaveda jasno občutljivosti poslovnih skrivnosti, ki jih razkriva.

Sodišče tožeči stranki ne sledi niti v tem, da naj bi bila Urad samo pozvala, da se vzdrži komentiranja in prejudiciranja vsebine zadeve v javnosti. Iz spredaj razloženega pomena besedila izpred tega poziva namreč izhaja, da poziv temelji na tem, da naj bi Urad v javnosti izid zadeve že komentiral in prejudiciral ali da naj bi grozilo, da bo to storil, zaradi česar bi ga bilo torej treba razumeti kot poziv, naj s takšnim svojim ravnanjem Urad preneha.

7Sodišče končno tožeči stranki ne sledi niti v tem, da bi izpodbijani sklep, če bi obveljal, preprečil nadaljnjo komunikacijo med strankami in organom. Vendar pa bi ta ocena lahko bila drugačna, če bi tožeči stranki uspelo dokazati ne samo, da se je direktor Urada pojavljal v medijih in o navedeni zadevi dajal izjave, kot tožeča stranka presplošno trdi (s tem v zvezi prilaga posamezne časopisne članke ter prepise radijskih in televizijskih oddaj), temveč tudi, da je pri tem razkril kakšno poslovno skrivnost oseb, zoper katere vodi zadevni postopek, zlasti pa kakšno poslovno skrivnost tožeče stranke (iz tožbi priloženih dokazil pa to ni vidno; tožeča stranka tudi ne pove, za kakšne poslovne skrivnosti naj bi šlo). Le v takšnem primeru bi bila namreč razvidna vsebinska povezava med obrambo (domnevno ogroženih) tožničinih pravic in njenim ustavno zajamčenim izjavljanjem v postopku.

8Kljub vsemu navedenemu pa po oceni sodišča sama vsebina obravnavane vloge in način, na katerega je bila ta vsebina podana, nista taka, da bi okrnila dostojanstvo Urada. Zlasti je namreč ostalo neznano, za razkrivanje katerih poslovnih skrivnosti naj bi sploh šlo, kar bi šele omogočilo presojo teže vrednostnega očitka, ki ga je tožeča stranka namenila Uradu. Dokler pa to ni znano, je ta očitek votel. Dasi torej ta vloga pomeni določeno obliko neprimernega pritiska na delo Urada, ta pritisk ob upoštevanju navedenega po svoji intenziteti ne dosega stopnje, ki bi utemeljevala naložitev kazni.

9Ker je bil torej 111. člen ZUP zmotno uporabljen in ker tudi razlogi iz drugega odstavka 63. člena ZUS-1 niso podani, je sodišče v skladu s 4. točko prvega odstavka 64. člena ZUS-1 tožbi ugodilo in izpodbijani sklep odpravilo (I. točka izreka).

10Sodišče je v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 in drugim odstavkom 3. člena Pravilnika o povrniti stroškov tožniku v upravnem sporu (Ur. l. RS, št. 24/2007) toženi strani naložilo povrnitev 350,00 EUR stroškov postopka tožeče stranke; tožeča stranka je zahtevala tudi plačilo zakonskih zamudnih obresti od prisojenih stroškov, ki ji gre, če stroški v 15 dneh (drugi odstavek 313. člena Zakona o pravdnem postopku) ne bodo povrnjeni (II. točka izreka).