VSRS Sodba XI Ips 83/2009

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

A.

1Preiskovalna sodnica Okrožnega sodišča v Celju je s sklepom Kpr 237/2009 z dne 8.9.2009 zoper obdolženega D.Š., ob ugotovljenem utemeljenem sumu storitve kaznivega dejanja velike tatvine po 1. točki prvega odstavka 205. člena Kazenskega zakonika (KZ-1) v zvezi s prvim odstavkom 204. člena KZ-1 in drugim odstavkom 20. člena KZ-1, odredila pripor iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti po 3. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP). Senat Okrožnega sodišča v Celju je pritožbo obdolženčevega zagovornika s sklepom Ks 635/2009 z dne 11.9.2009 zavrnil kot neutemeljeno.

2Zoper navedeni pravnomočni sklep je zagovornik pravočasno, dne 16.9.2009, vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, v kateri je uvodoma navedel, da jo vlaga iz vseh pritožbenih razlogov v skladu z določili 420. člena ZKP. Vrhovnemu sodišču predlaga odpravo pripora zoper osumljenega, podredno pa odreditev hišnega pripora.

3Vrhovni državni tožilec svetnik M.V. v odgovoru na zahtevo, podanem v skladu z drugim odstavkom 423. člena ZKP, ocenjuje, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena. Meni, da so v izpodbijanih sklepih navedene konkretne okoliščine in dokazi glede zaključka o obstoju utemeljenega suma obdolžencu očitanih dejanj, ponovitvene nevarnosti in sorazmernosti odrejenega pripora. Ugotavlja, da zagovornik izraža v pretežnem delu vložene zahteve nestrinjanje z dokazno oceno sodišča glede obstoja ponovitvene nevarnosti, zaradi česar zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti.

4Odgovor vrhovnega državnega tožilca je bil vročen obdolžencu in njegovemu zagovorniku, ki pa se o njem nista izjavila.

B.

5Po določbah četrtega, prvega in drugega odstavka 420. člena in prvega odstavka 421. člena ZKP lahko zagovornik vloži zoper pravnomočni sklep o odreditvi pripora zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka po prvem odstavku 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev postopka, če so te vplivale na zakonitost sklepa. Glede na določbo prvega odstavka 424. člena ZKP se Vrhovno sodišče pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti omeji samo ne preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v zahtevi in katere mora vložnik tudi konkretizirati.

6Z navedbami, da ni podana ponovitvena nevarnost, da bi obdolženi Š. na prostosti ponovil kaznivo dejanje, saj je prvič obravnavan za konkretna kazniva dejanja, v zagovoru pa je storjena dejanja priznal, obžaloval in kritično ovrednotil ter zatrdil, da jih ne bo več ponovil ter izrazil pripravljenost sodelovati v kazenskem postopku in povrniti del povzročene škode, poleg tega ima urejen dom in starše, ki lahko zanj poskrbijo in ga pravilno usmerjajo, zaradi česar bi bila primernejša hišni pripor oziroma javljanje na policijski postaji, vložnik zahteve izpodbija zaključke sodišča o obstoju ponovitvene nevarnosti in neogibnosti pripora. S takimi razlogi ne utemeljuje kršitev materialnega ali procesnega zakona, ampak zmotno ugotovitev dejanskega stanja, česar pa ne more uspešno uveljavljati s tem izrednim pravnim sredstvom. Preiskovalna sodnica je v izpodbijanem pravnomočnem sklepu utemeljila, na podlagi katerih okoliščin je zaključila, da je podan priporni razlog ponovitvene nevarnosti in da te nevarnosti ni mogoče odvrniti z nobenim milejšim ukrepom. Pri tem je upoštevala, da je bil obdolženec že obsojen, da je tudi sedaj vloženih zoper njega več obtožnih predlogov zaradi premoženjskih deliktov, da ga obravnavanje s strani policije in sodišča ni odvrnilo od nadaljnjega izvrševanja kaznivih dejanj, da je nezaposlen, da naj bi bila očitana dejanja storjena v kratkem obdobju in da so skupaj z soobdolženci iz hiš odnesli tako rekoč vse „kar jim je prišlo pod roke“. Na podlagi navedenih okoliščin je povsem utemeljeno sklepala, da je v tem trenutku podana konkretna in realna nevarnost, da bi obdolženec na prostosti ponovil kaznivo dejanje. Nadalje je pojasnila, da je pripor glede na zelo veliko povzročeno škodo neogiben ukrep za zagotovitev varnosti ljudi in njihovega premoženja. Opredelila pa se je tudi do predloga obrambe glede odreditve hišnega pripora in pojasnila, da je le-ta neustrezen, tako upoštevaje že navedene okoliščine kot tudi poročilo PU Celje v dopolnitev kazenskih ovadb, iz katerega je razvidno, da obdolženi Š. ne živi na naslovu, ki ga je navedel kot stalno prebivališče, temveč se stalno seli.

7Glede očitka, da senat pri odločanju o obstoju ponovitvene nevarnosti ni upošteval obdolženčevega zagovora, Vrhovno sodišče ugotavlja, da je senat vse pritožbene navedbe glede obstoja ponovitvene nevarnosti obdolženca ocenil kot nekonkretizirane in neutemeljene ter dodal, da zgolj obljuba, da ne bo več ponavljal kaznivih dejanj in obžalovanje storjenih dejanj ne moreta prevladati nad ostalimi ugotovljenimi okoliščinami, ki kažejo na njegovo izrazito ponovitveno nevarnost, s čimer se je jasno opredelil do pritožbenih navedb.

8Tudi trditev zagovornika, da senat ni opravil jasne in konkretne presoje pritožbenih razlogov in predlogov o odpravi oziroma nadomestitvi pripora z milejšim ukrepom, ne drži. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa je razvidno, da je senat pri odločanju o neogibnosti pripora ter primernosti predlaganega hišnega pripora oziroma javljanja na policijski postaji upošteval težo, količino in način storitve obravnavanih kaznivih dejanj ter stopnjo ogrožanja pravno zavarovane dobrine ter utemeljeno zaključil, da predlagana ukrepa ne bi zadoščala za preprečitev ponovitvene nevarnosti, saj bi imel obdolženec v primeru izpustitve na prostost spet možnost priti v stik z zunanjim svetom, se prosto gibati in si še naprej zagotavljati sredstva za preživetje z izvrševanjem premoženjskih deliktov. Pri tem je senat upošteval tudi izjavi obdolženčevih staršev, da bo mogoče na naslovu njihovega prebivališča nemoteno, varno in pod nadzorom izvrševati ukrep hišnega pripora in ocenil, da navedeni izjavi ne moreta predstavljati dovolj utemeljenega razloga in garancije za nadomestitev pripora s hišnim priporom.

9Vrhovno sodišče glede na vse navedeno ugotavlja, da niso podane v zahtevi uveljavljene kršitve določb kazenskega postopka. Zato je zahtevo za varstvo zakonitosti v skladu z določilom 425. člena ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.