VSK sklep II Cp 1460/2006

Pritožba se zavrne in
p o t r d i

sklep sodišča prve stopnje.

Prvostopenjsko sodišče je z izpodbijanim sklepom ugovoru dolžnika ugodilo, sklep o izvršbi z dne 27.05.2005 razveljavilo in predlog za izvršbo zavrnilo ter ob tem upniku naložilo, da dolžniku plača 6.600,00 SIT stroškov ugovornega postopka, v 8-ih dneh. Tako je odločilo, ker je ugotovilo, da sklep o izvršbi, ki je bil izdan v zadevi opr.št. Ig 1, dolžniku ni bil vročen in ni postal pravnomočen. Upnik torej zoper dolžnika nima izvršilnega naslova, podani so razlogi iz 55. čl. Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ), ki izvršbo preprečujejo.

Zoper sklep se je upnik pritožil. Meni, da je napačna ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da sklep o izvršbi iz leta 1992 ni pravnomočen, ker ni bil vročen dolžniku. Dolžnik je namreč v ugovoru zoper sklep o izvršbi navedel, da je sklep o izvršbi iz leta 1992 pravnomočen, njegova trditev pa predpostavlja, da mu je bil sklep tudi vročen. Zgolj na podlagi dejstev, da v spisu opr. št. Ig 2 ni našlo dokazov o vročitvi dolžniku, zaključuje, da vročitev ni bila opravljena, kar pa ni utemeljeno. Če med strankami nesporno gre za pravnomočen sklep, saj dolžnik temu ni ugovarjal, bi sodišče moralo to upoštevati, izvršilni spis Ig 2 očitno ni popoln. Če je spis že 10 let v arhivu sodišča in star 13 let, zagotovo ne more biti popoln. Če v spisu ni potrdila sodnega izvršitelja o vročitvi sklepa o izvršbi dolžniku, to še ne pomeni, da sklep dolžniku ni bil vročen. Sicer pa je sodni izvršitelj ugotovil ob rubežu 15.04.1994, ko je sestavil zapisnik, da dolžnik ne poseduje rubljivih stvari, nemogoče je, da sodni izvršitelj ne bi postopal po odredbi sodišča in ob rubežu hkrati ne vročil sklepa dolžniku. Tudi iz samega sklepa o ustavitvi izvršbe z dne 12.03.1997 izhaja, da je izvršilni postopek ustavljen, ker je rubež neuspešen in ne zato, ker sklepa o izvršbi ne bi bilo mogoče vročiti dolžniku. Če pa se je sodišče prve stopnje oprlo tudi na ugovor dolžnika, da gre za postopek na podlagi verodostojne listine in da je izterjava po računih zastarala, bi moralo sklep o izvršbi razveljaviti in nadaljevati s pravdnim postopkom. Če pritožbi ne bo ugodeno pa upnik predlaga, da sodišče prvotni sklep o izvršbi vroči dolžniku, saj je postopek očitno še v teku. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba ni utemeljena.

Podatki tega izvršilnega spisa kažejo, da je upnik predlog za izvršbo vložil na podlagi sklepa o izvršbi tedanjega Temeljnega sodišča v Kopru opr. št. Ig 1 (zatem Ig 2) z dne 13.11.1992, ki se nahaja v spisu pod opr. št. Ig 2, zaradi poplačila glavnice z obrestmi in stroškov postopka, ter tako predlagal, da sodišče dovoli izvršbo z rubežem pri dolžniku najdene gotovine in poplačilom upnika iz zarubljenega zneska ter z rubežem in hrambo pri upniku, cenitvijo in prodajo dolžnikovih premičnin. Sodišče prve stopnje je s sklepom predlogu ugodilo. Zatem je dolžnik po začasnem zastopniku, odvetniku, vložil ugovor. V ugovoru zoper sklep o izvršbi pa je navedel, da ugovarja zastaranje, saj sta v predlogu navedeni fakturi zapadli v plačilo pred skoraj 14-imi leti, če pa upnik vlaga predlog na podlagi pravnomočne sodne odločbe, pa je bil ta postopek ustavljen, in je od pravnomočnosti sklepa v izvršilnem postopku (november 1992) pa do vložitve predloga preteklo že več kot 10 let. Iz priloženega izvršilnega spisa opr. št. Ig 2 izhaja, da je odredba, naj se vroči sklep dolžniku ob rubežu, dana dne 28.01.1993 (list. 19 spisa), ker torej negira izjavo dolžnika glede pravnomočnosti sklepa o izvršbi v mesecu novembru 1992, na katero se sklicuje pritožnica v pritožbi. Odveč je opozarjanje pritožnice o domnevi pravilnosti dela sodnega izvršitelja oziroma sodišča ob arhiviranju spisov, dejstvo je, da sklep o izvršbi ne more biti pravnomočen, zato tudi ne izvršljiv, če ni izkazana vročitev dolžniku (ki ima zoper sklep pravico ugovora – 1. odst. 319. čl. Zakona o pravdnem postopku – ZPP v zvezi s 15. čl. ZIZ ter 18. in 19. čl. ZIZ). Tudi iz podatkov spisa ne izhaja, in tudi nima sklep o izvršbi zaznamka, da bi bil pravnomočen oz. izvršljiv, ter je sodišče v tem postopku vezano na ugotovljeno oz. potrjeno izvršljivost. Pravilna je navedba sodišča prve stopnje, da je upnik vložil predlog za izvršbo na podlagi izvršilnega naslova, kar jasno izhaja iz vsebine predloga in zahteve (le) za dovolitev izvršbe, zato ni podlage za postopanje z ugovorom po 62. čl. ZIZ (razveljavitev sklepa v delu, kjer je dovoljena izvršba in nadaljevanje postopka v pravdi zaradi odločitve o dajatvenem delu). Zato drži, da je bil dolžnikov ugovor utemeljen, saj upnik ni izkazal obstoja izvršilnega naslova, pravnomočne sodne odločbe. Pritožba je zato neutemeljena in jo je sodišče druge stopnje zavrnilo, saj tudi uradoma upoštevnih kršitev postopka ni zasledilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. tč. 365. čl. ZPP v zvezi s 15. čl. ZIZ).