VSRS Sklep II Ips 1002/2006

Reviziji se ugodi, sodbi sodišča prve in druge stopnje se razveljavita v obsodilnem delu glede odločitve o odškodnini za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

OBRAZLOŽITEV:

1Sodišče prve stopnje je toženi stranki naložilo, da mora tožeči stranki plačati 6,200.000 SIT denarne odškodnine z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20. 8. 2005 in ji povrniti pravdne stroške. Tožeči stranki je iz naslova telesnih bolečin priznalo 1,700.000 SIT, za strah 1,500.000 SIT in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti 3,000.000 SIT.

Navedbe revidenta

2Zoper to sodbo v zvezi s prvostopenjsko sodbo je tožena stranka vložila revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka s predlogom, naj ji Vrhovno sodišče Republike Slovenije ugodi in sodbo sodišča druge stopnje spremeni tako, da ugodi pritožbi tožene stranke, razveljavi sodbo sodišča prve stopnje in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Ne strinja se s stališčem sodišča, da je izvedba dokaza z novim izvedencem medicinske stroke nepotrebna, saj je že postavljeni izvedenec T. V. izrecno upošteval le tisti odstotek zmanjšanja življenjske aktivnosti tožnika, ki je posledica azbestne bolezni. S tem je sodišče, ki nima strokovnega medicinskega znanja, bistveno kršilo določbo tretjega odstavka 254. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Sklep izvedenca T. V., da je pri tožniku podano zmanjšanje življenjske aktivnosti do 20 %, je v nasprotju z oceno komisije pri Kliničnem inštitutu za medicino dela, prometa in športa oziroma interdisciplinarne skupine strokovnjakov za verifikacijo poklicne bolezni zaradi izpostavljenosti azbestu z dne 19. 11. 2004.

3Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

4Revizija je utemeljena.

5V obravnavani zadevi je sporen obstoj zmanjšanja življenjske aktivnosti tožeče stranke. Izvedenec medicinske stroke T. V. je dejstvo potrdil in ocenil, da so tožnikove življenjske aktivnosti zmanjšane za 20 %. Tožena stranka je to argumentirano prerekala; predlagala je dopolnitev izvedenskega mnenja oziroma postavitev novega izvedenca, pri čemer se je sklicevala na listino „Verifikacija poklicnih bolezni zaradi izpostavljenosti azbestu“ (priloga A9), izdano na podlagi Pravilnika o določitvi poklicnih bolezni zaradi izpostavljenosti azbestu (Ur. l. RS, št. 26/97), iz katere izhaja, da življenjske aktivnosti tožeče stranke niso okrnjene. Sodišče prve stopnje je dokazni predlog tožene stranke obrazloženo zavrnilo, pri čemer je zavzelo stališče, da citirana listina v odškodninskem sporu ne more imeti dokazne vrednosti, saj pomeni le potrditev obstoja tožnikove poklicne bolezni.

6Tožena stranka je s svojimi procesnimi dejanji – konkretiziranimi pripombami na izvedensko mnenje izvedenca medicinske stroke uspela vzbuditi pomislek v pravilnost in popolnost izdelanega izvedenskega mnenja. Nastopil je torej položaj iz 254. člena ZPP. Če je izvid izvedenca nejasen, nepopoln ali sam s seboj ali z raziskanimi okoliščinami v nasprotju, te pomanjkljivosti pa se ne dajo odpraviti z novim zaslišanjem izvedencev, se dokazovanje ponovi z istimi ali z drugimi izvedenci (drugi odstavek 254. člena ZPP). Če pa nastane utemeljen dvom o pravilnosti podanega mnenja, te pomanjkljivosti ali dvom pa se ne dajo odpraviti z novim zaslišanjem, se zahteva mnenje drugih izvedencev (tretji odstavek 254. člena ZPP).

7Ker je sodišče zavrnilo argumentiran dokazni predlog tožene stranke za dopolnitev izvedenskega mnenja oziroma postavitev novega izvedenca, je kršilo določbi drugega in tretjega odstavka 254. člena ZPP. Drži sicer, da verifikacija poklicne bolezni po Pravilniku o določitvi poklicnih bolezni zaradi izpostavljenosti azbestu, katere namen je zlasti zagotavljanje pravic iz naslova pokojninskega in socialnega zavarovanja, v odškodninskem sporu ne more biti odločilna.(1) Vendar pa je dejstvo, da iz te listine izhaja, da življenjske aktivnosti tožeče stranke niso zmanjšane, narekovalo dopolnitev dokaznega postopka vsaj z zaslišanjem izvedenca (drugi odstavek 254. člena ZPP), kot je na primer ravnalo sodišče v zadevi zoper isto toženo stranko II Ips 109/2007. Tožena stranka ima prav, da slovensko procesno pravo ne predpisuje vnaprej, kolikšno težo ima posamezen dokaz, ampak si mnenje o tem na podlagi izvedbe dokazov v skladu z načelom proste presoje dokazov (8. člen ZPP) ustvari vsak sodnik. Listini, s katero je bila ugotovljena poklicna bolezen tožnika, zato ne gre a priori odrekati vsakršne dokazne vrednosti.

8Vrhovno sodišče Republike Slovenije je reviziji ugodilo, sodbi sodišč prve in druge stopnje glede odločitve o odškodnini za duševne bolečina zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje, da ponovno odloči o tem delu tožbenega zahtevka (prvi odstavek 379. člena ZPP). Dodatni napotki glede na povedano niso potrebni.

---.---

Op. št. (1): V tem smislu sodba VS RS II Ips 125/2000 z dne 24. 8. 2000.