VSL sodba II Cp 625/2009

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

:

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke na plačilo 629.003,02 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 521.003,02 SIT od 26. 3. 1999 dalje do plačila, od zneska 60.000,00 SIT od 2. 12. 1998 dalje do plačila in od zneska 48.000,00 SIT od 24. 10. 2002 dalje do plačila, ter ustrezni stroškovni zahtevek. Glede na propad tožeče stranke v pravdi ji je naložilo plačilo pravdnih stroškov tožene stranke z ustreznimi zamudnimi obrestmi v primeru zamude.

Zoper takšno odločitev se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožeča stranka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, podrejeno pa da sodbo spremeni tako, da v celoti ugodi njenemu tožbenemu zahtevku ter toženo stranko obremeni s plačilom vseh stroškov postopka skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Navaja, da je minister za pravosodje del državnega sistema in torej za delo izvršitelja enako kot za delo sodnika odgovarja država. Izvršitelj je bil imenovan s strani države in je bil neposredni pomočnik države pri izvršbi, dejansko njegov izpolnitveni pomočnik, še prej celo delavec sodišča. Povečevanje vloge zasebnih izvršiteljev ne pomeni, da se s tem kakorkoli zmanjšuje odgovornost države za zagotovitev učinkovite izvršbe (tako tudi dr. Aleš Galič in Hinko Jenull v Uvodnih pojasnilih Zakona o izvršbi in zavarovanju, GV Založba Ljubljana, 2002). Država se zato ne more rešiti odgovornosti za nepravilno delo izvršiteljev, vsaj v konkretnem primeru ne, ko gre za povzročitev škode v času pred ZIZ-A. V vsakem primeru pa se tožena stranka ne more izogniti solidarni odgovornosti v skladu z določbo ZOR oziroma OZ, ki ureja povzročitev škode s strani več povzročiteljev. Zmotno je tudi stališče sodišča prve stopnje, da je mogoče odgovornost izvršitelja presojati zgolj po členu 289. člena ZIZ, ki ureja odškodninsko odgovornost izvršitelja. 1. odstavek 288. člena ZIZ ne izključuje odgovornosti države, temveč posebej ureja odgovornost izvršitelja, ki je tako lahko solidarno odgovoren. Ker sodišče prve stopnje utemeljenosti zahtevka ni preverilo na podlagi določbe 186. člena OZ, je storilo bistveno kršitev določb postopka ter zmotno uporabilo materialno pravo. Tožeča stranka nadalje opozarja, da je sodišče vedelo za oba postopka, pa kljub temu ni preprečilo oškodovanja tožeče stranke, temveč ga je celo povzročilo s tem, ko je nepravilno dalo prednost pri rubežu drugemu upniku. Glede ustreznih trditev tožeče stranke se je sodišče prve stopnje nepravilno opredelilo. V postopku se je namreč izkazalo, da je Okrajno sodišče v Kranju vedelo, da izvršitelj Z. ne sme opraviti rubeža in o tem ni pravočasno obvestilo izvršitelja. Tudi Okrajno sodišče v Kranju ni obvestilo sodišča v Radovljici, ki bi po pravočasnem obvestilu še lahko preprečilo drugi rubež in je tudi zato ravnalo s premajhno skrbnostjo, s čemer je podana tudi vzročna zveza med škodnim ravnanjem in nastalo škodo. Sodišče tudi preozko razlaga pojem normativne protipravnosti. Le-ta je podana zaradi opustitve potrebne skrbnosti države, ki bi morala enako kot za nepremičnine tudi pri premičninah, ki so zarubljene v izvršilnih postopkih, vzpostaviti ustrezne evidence, da bi imela sodišča pregled nad stanji rubežev in s tem kontrolo nad vrstnimi redi posameznih upnikov, ki predlagajo rubež na iste nepremičnine istih dolžnikov. Sodišče tudi napačno razlaga določbo 3. odstavka 81. člena ZIZ-A. Prav ta določba zahteva od države, da vzpostavi vse potrebne evidence tudi za premičnine, kot so žičnice. Vzročno zvezo med ravnanjem in škodo predstavlja tudi spregled Okrajnega sodišča v Radovljici, da je bil najprej predlagan in dovoljen rubež žičnice v korist dolžnika. Nadalje sodišče prve stopnje napačno materialnopravno zaključuje, da tožeča stranka nima pravice do stroškov vložitve odškodninskega zahtevek pred pravdo. Predhoden postopek po Zakonu o državnem pravobranilstvu je bil v času vložitve zahtevka celo procesna predpostavlja za vložitev tožbe. Odvetniška tarifa pa predvideva v vsakem primeru nagrado odvetniku tudi za vsak postopek pred pravdo, ki je predviden s predpisom. V postopku pred Državnim pravobranilstvom teh stroškov ni mogoče zahtevati, temveč jih je kot škodo mogoče uveljavljati zgolj v pravdnem postopku. Po mnenju pritožnika je tudi nepomembno, da izvršilni postopek še ni končan, saj je važno zgolj stanje ob koncu glavne obravnave. Toliko bolj iz razloga, ker dolžnik dejansko nima nobenega premoženja več. Priglaša stroške s pritožbo.

Tožena stranka na vročeno pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Tožeča stranka je v predmetni pravdi navajala, da je Okrajno sodišče v Kranju s sklepom I 98/3365 z dne 2. 12. 1998 v korist tožnika kot upnika zaradi izterjave preživnine dovolilo izvršbo z rubežem denarnih sredstev na dolžnikovih računih ter z rubežem, cenitvijo in prodajo dolžnikovih premičnin na katerem koli naslovu in rubežem vsakokratnega izkupička lokala v Z.... Razpisan rubež je po zaprosilu izvršilnega sodišča opravilo Okrajno sodišče v Radovljici, po izvršitelju F. O.. Slednji po trditvah tožeče stranke ni zarubil oziroma ni pravilno zarubil ali ni poskrbel za ustrezno hrambo žičnice, ki je bila predmet rubeža v izvršilni zadevi Okrajnega sodišča v Kranju, v kateri je kot upnik nastopala tožeča stranka. Zaradi navedenega je bila žičnica zarubljena in prodana v drugem izvršilnem postopku, ki ga je vodilo Okrajno sodišče v Radovljici. V tem postopku je izvršitelj Z. Z. z dopisom pozval Okrajno sodišče v Radovljici, naj mu sporočijo, ali je bilo dolžnikovo nepremično premoženje že zarubljeno, česar pa navedeno sodišče ni storilo, zato je bila odrejena prodaja dolžnikovega premoženja v drugem izvršilnem postopku, tožnikova terjatev pa je ostala nepoplačana.

Tožeča stranka zatorej v predmetni pravdi smiselno utemeljuje odškodninsko odgovornost tožene stranke z zatrjevanjem treh nedopustnih oziroma protipravnih ravnanj, za katere po njenem mnenju odgovarja (tudi) država: tj. nepravilno ravnanje izvršitelja Okrajnega sodišča v Radovljici, ki ni zarubil oziroma ni pravilno zarubil ali ni poskrbel za ustrezno hrambo premičnine, ki je bila predmet rubeža v izvršilni zadevi Okrajnega sodišča v Kranju in v kateri je kot upnik nastopala tožeča stranka, nadalje nepravilno ravnanje Okrajnega sodišča v Radovljici, ki izvršitelju v drugi izvršilni zadevi istega sodišča ni sporočilo podatkov o vrstnem redu izvršilnih zadev ter posledično odredilo prodajo dolžnikovega premoženja, četudi je bilo pred tem že zarubljeno. Nazadnje pa kot protipravno ravnanje državi očita tudi opustitev vzpostavitve takšne organizacije dela oziroma takšnega pravnega in informacijskega sistema, ki bi preprečeval možnost dvojnih rubežev.

Glede na navedene trditve je sodišče prve stopnje njihovo utemeljenost pravilno preizkusilo v smislu določb 154. člena ZOR (ki se v konkretnem primeru uporablja glede na čas nastanka obligacijskega razmerja v skladu s 1060. členom OZ) in se pri tem opredelilo do podanosti elementov odškodninskega delikta, tj. protipravnosti oziroma nedopustnosti ravnanja, obstoja škode ter vzročne zveze med obema in odgovornosti tožene stranke. Pri tem je tudi po presoji pritožbenega sodišča pravilno ugotovilo, da tožena stranka ne more odgovarjati za morebitno nepravilno ravnanje izvršitelja. V času spornega ravnanja je namreč veljal Zakon o izvršbi in zavarovanju, v skladu s katerim izvršitelji niso bili več delavci sodišča (kot po prej veljavnem Zakonu o izvršilnem postopku), temveč imenovani s strani pravosodnega ministra, zaradi česar za ravnanje v okviru opravljanja svojih del in nalog odgovarjajo samostojno in imajo v ta namen tudi predpisano zakonsko obveznost zavarovanja odgovornosti (primerjaj 288. člen ZIZ). Upoštevaje navedeno je zato tudi napačno stališče pritožnika, da država za izvršiteljevo ravnanje solidarno odgovarja, saj 186. člen OZ, na katerega se v pritožbi sklicuje tožeča stranka, ureja položaje, ko škodo skupaj povzroči več oseb, pri čemer pa ni mogoče ugotoviti, katera izmed njih je dejanski povzročitelj. Takšna določba je torej namenjena olajšanju dokaznega bremena oškodovancu, vendar zgolj v primerih, ko za škodo lahko neposredno odgovarja več oseb. Zgoraj obrazložena ureditev službe izvršitelja in njegove odgovornosti pa odgovornost države za njegovo ravnanje pri opravljanju izvršilnih dejanj izključuje.

V zvezi z zatrjevano odgovornostjo sodišča, ki bi moralo paziti na vrstni red izvršilnih zadev, pa pritožbeno sodišče opozarja, da iz samih trditev tožeče stranke izhaja, da sta se sporna izvršilna postopka vodila pred različnima okrajnima sodiščema, da pa tudi sicer glede na dejstvo, da se je izvršba vodila nad premičnimi sredstvi dolžnika, za sodišče ni obstajala posebej predpisana dolžnost, da se seznani z vsemi izvršilnimi postopki, kakor to velja v primeru nepremičninske izvršbe.

Odsotnost protipravnosti ravnanja pa je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo tudi glede zatrjevane opustitve države, da vzpostavi ustrezni sistem seznanitve sodišč z vsemi izvršilnimi postopki, v katerih se predlagano sredstvo izvršbe nanaša na iste premičnine. Sodišče prve stopnje namreč pravilno ugotavlja, da normativne opustitve ni mogoče uveljavljati v primeru, ko dolžnost normiranja ni izrecno predvidena v zakonu. Določba 81. člena ZIZ je v tem pogledu jasna in nalaga dolžnost zaznamovanja rubeža premičnin v ustrezni evidenci zgolj v primeru, ko je takšna evidenca za ustrezno vrsto premičnine tudi vzpostavljena. Pri tem pa zakon ne predpisuje dolžnosti ureditve oziroma vzpostavitve evidence za vse vrste premičnin, torej tudi za žičnici.

Ne glede na trditveno podlago tožeče stranke v zvezi s protipravnostjo njenega ravnanja, pa se pritožbeno sodišče pridružuje razlogom sodišča prve stopnje v delu, v katerem ugotavlja, da glede na določbo 132. člena OZ v obravnavani zadevi ni še mogoče ugotoviti nastanka škode. Izvršilni postopek, v katerem tožeča stranka nastopa kot upnik, namreč še ni ustavljen (tega tožnik niti ne prereka), zato tudi še ni mogoče zaključiti, da bo zatrjevana škoda tožniku v smislu nepoplačila njegove terjatve tudi dejansko nastala. Ker škode v času obravnavanja tožnikovega tožbenega zahtevka torej še ni, tudi ni mogoče govoriti o nastanku neposlovne odškodninske obveznosti.

Ker torej niso izpolnjeni vsi elementi za obstoj civilnega delikta, je sodišče prve stopnje v tem delu tožbeni zahtevek tožeče stranke pravilno zavrnilo. Pravilna je tudi odločitev o zavrnitvi vtoževane odškodnine v delu, kolikor se nanaša na stroške izvršilnega postopka, saj bo o teh odločeno ob koncu izvršilnega postopka in jih zatorej ni mogoče uveljavljati kot odškodnino v predmetnem postopku. Glede predpravdnih stroškov pa pritožbeno sodišče opozarja, da delijo usodo ostalih pravdnih stroškov, zato tožeča stranka glede na svoj propad v predmetni pravdi do njihove povrnitve ni upravičena (1. odstavke 154. člena ZPP).

Ker torej pritožbeno sodišče pri preizkusu izpodbijane sodbe ni ugotovilo kršitev, na katere opozarja pritožba, niti kršitev, na katere mora v skladu z 2. odstavkom 350. člena ZPP paziti po uradni dolžnosti, je pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Izrek o stroških temelji na določbi 1. odstavka 165. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP.