VSK sklep I Cp 648/2006

Pritožbi se zavrneta in  
  
p o t r d i

izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki odškodnino v višini 110.523.189,47 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16.9.1999 dalje do plačila ter ji povrniti pravdne stroške.

Tožečo stranko pa je obvezalo, da mora toženi stranki povrniti stroške pravdnega postopka v znesku 2.116.624,00 SIT v 15-tih dneh.

Zoper to sodbo sta se pritožili obe pravdni stranki in sicer tožena stranka le glede zamudnih obresti od stroškov postopka. Zatrjuje, da bi po prepričanju tožene stranke tožeča stranka morala tej povrniti tudi zakonske zamudne obresti od stroškov postopka in sicer od izdaje sodbe sodišča prve stopnje dalje. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep o stroških tako spremeni.

Tožeča stranka pa sodbo izpodbija iz vseh pritožbenih razlogov po zakonu. Bistveno kršitev pravdnega postopka po 14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP vidi v tem, da sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, da so si razlogi med seboj v nasprotju in v nasprotju z listinami v spisu. Sodišče prve stopnje namreč izpeljuje sklepanje ne iz dejstev, pač pa iz okoliščin, da stranki nista zatrjevali nasprotno. V spisu so listine, ki dokazujejo, da je dolžnik L.I. d.o.o. v stečaju, da je tožeča stranka prijavila terjatev v višini tožbenega zahtevka, da je bila terjatev priznana 100 %, ki pa seveda zaradi pomanjkanja sredstev ne bo mogla biti poplačana, ker je to v naravi stečajnega postopka, torej samoumevno in splošno znano. Če tožeča stranka lahko pričakuje manjši del poplačila terjatve iz stečajne mase, potem ni izključeno ugotavljanje razlike terjatve oz. zahtevka po drugih pravnih osnovah. Sodba je nepregledna, saj sodišče v obrazložitvi sodbe navaja, katere listine je vpogledalo v dokaznem postopku, zgolj po oznakah in ne naslovu listin. V razlogih sodbe tudi ni navedeno, da tožeča stranka ni uspela dokazati nemožnosti poplačila. Sodišče v tej smeri sploh ni izvajalo dokazov, čeprav so bili predlagani, to je zaslišanje stečajne upraviteljice, vpogled v stečajni spis in imenovanje izvedenca. Odločitev je napačna, ker je sodišče nepopolno in zmotno ugotovilo dejansko stanje. V zvezi s stečajnim postopkom in premoženjsko maso bi o tem največ lahko povedal stečajni upravitelj. Stečajna upraviteljica M.K.Z., ki je nadomestila stečajnega upravitelja M.L., bi lahko povedala veliko več tudi v zvezi z navedbami in dejstvi glede stečajnega postopka ter dejanske možnosti poplačila tožeče stranke. Sodišče je pri svoji odločitvi tudi zmotno uporabilo materialno pravo, kajti napačno je materialnopravno stališče, da mora biti stečajni postopek zaključen, da se ugotovi, oz. da nastane pogoj, da se zoper direktorja lahko uveljavlja odškodninska odgovornost. Zaključek stečajnega postopka je lahko samo ena izmed okoliščin, da se ugotovi, da stečajni upnik ne more priti po popolnega plačila, ni pa to edina okoliščina, ki z gotovostjo kaže, da upnik ne more priti do poplačila. Tožeča stranka je kot pravno podlago za svoj zahtevek navedla 5. odst. 258. čl., 449. čl. Zakona o gospodarskih družbah (ZGD), 154. čl. ZOR kot tudi Zakon o finančnem poslovanju podjetjih (ZFPPod). Sodišče prve stopnje sploh ni presojalo odgovornosti tožene stranke z vidika splošne odškodninske odgovornosti in v tem smislu bi moralo sodišče, če je že zavrnilo tožbeni zahtevek tudi svojo odločitev obrazložiti. Sodišče zaradi napačnega materialnopravnega stališča glede preuranjenosti zahtevka tako ni ugotavljalo kolikšna je tožnikova nepoplačana terjatev v stečajnem postopku. Iz izvedenih dokazov v spisu izhaja, da je bila tožeči stranki priznana terjatev v stečajnem postopku, v višini tožbenega zahtevka po tej pravdi. O tem pa je seveda splošno znano dejstvo, da so poplačila v stečajnem postopku običajno procentualno zelo majhna. Stečajni upnik v končni fazi ni dolžan čakati na dokončanje sicer dolgo trajajočega stečajnega postopka, če je očitno razvidno, da se ne bo mogel niti približno poplačati. Po 1. odst. 19. čl. ZFPPod, ki ureja podobno situacijo, je eden izmed zadostnih pogojev za odškodninsko odgovornost uprave, že začetek stečajnega postopka in se ne zahteva konec stečajnega postopka. Sodišče tudi ni presojalo odgovornosti tožene stranke z vidika 2. odst. 21. čl. Zakona o finančnem poslovanju. Na to določilo se sicer tožeča stranka ni izrecno v tožbi sklicevala, se pa je na to določilo sklicevala tožena stranka z zahtevo po limitirani odgovornosti. Tožeča stranka pa je v tem členu našla pravno podlago za svoj zahtevek in sicer v pripravljalni vlogi je navedla, da je v 2. odst. 21. čl. ZFPPod izrecno navedeno, da omejitev odškodnine ne velja, če bi bila škoda povzročena namenoma ali iz hude malomarnosti. V predmetni zadevi pa se je toženi stranki očitalo dejanje iz hude malomarnosti.

Pritožbi nista utemeljeni.

Najprej k pritožbi tožene stranke:

Sodišče prve stopnje toženi stranki upravičeno ni priznalo zamudnih obresti od pravdnih stroškov zato, ker teh tekom postopka teh tožena stranka ni zahtevala. Ker sodišče sodi v mejah zahtevka in to velja enako tudi glede stroškov postopka, toženi stranki zamudnih obresti sodišče prve stopnje ni moglo priznati. Pritožba tožene stranke je zato neutemeljena in jo je pritožbeno sodišče zavrnilo ter potrdilo sklep o stroških postopka.

Nato k pritožbi tožeče stranke:

Materialnopravno presojo glede na trditveno podlago tožbe predstavlja določilo 1. odst. 154. čl. ZOR, ki se v tem postopku uporablja na podlagi 1060. čl. OZ, ki določa, da kdor povzroči drugemu škodo, jo je dolžan povrniti, če ne dokaže, da je škoda nastala brez njegove krivde. Določeno ravnanje ima elemente civilnega delikta takrat, ko so kumulativno izpolnjene predpostavke in sicer, da je nastala škoda. Ta škoda izvira iz protipravnega (nedopustnega) ravnanja, da obstaja vzročna zveza med očitanim ravnanjem in nastalo škodo in da obstaja odškodninska odgovornost povzročitelja škode. Sodišče prve stopnje se v obravnavani zadevi ni osredotočilo na predpostavki protipravnosti in odškodninske odgovornosti povzročitelja škode in na merila, ki se zahteva za toženca kot poslovodjo v družbi z omejeno odgovornostjo, določenem v 449. čl. ZGD. Osredotočilo se je namreč le na vprašanje, ali je tožeči stranki nastala škoda, kajti odgovor na to vprašanje je pomemben pri ugotovitvi odškodninske odgovornosti tožene stranke, tako po določbi 154. čl. ZOR, kot tudi po določbi 5. odst. 258. čl. ZGD, kjer zakon predpostavlja, da upniki družbe lahko postanejo oškodovanci za škodo, ki jo člani uprave (v tem primeru poslovodja) stori družbi, vendar pod pogojem, da jih družba ne more poplačati. Dokazno breme, da je škoda tožeči stranki nastala, pa je na njej. V tem postopku, pa tudi po prepričanju pritožbenega sodišča, tožeča stranka škode ni izkazala. Ta je tekom postopka zatrjevala, da ji je nastala škoda v znesku 110.523.187,47 SIT, kot znaša njena terjatev do družbe L.I. d.o.o. Višina te terjatve ni sporna, kajti to je priznal tudi stečajni upravitelj v stečajnem postopku zoper družbo L.I. d.o.o., ki je bil začet 16.9.1999. Ta postopek še ni končan. To je sodišče prve stopnje zanesljivo ugotovilo in tej ugotovitvi pritožba ne oporeka, zato se še ne ve, v kolikšnem znesku bo poplačana terjatev tožeče stranke oz. ali bo poplačana v celoti ali le deloma. Z zaslišanjem stečajne upraviteljice kot to izpostavlja tožeča stranka v pritožbi pa tega veljavnopravno ni mogoče ugotoviti, kajti v kolikšnem odstotku bodo terjatve poplačane iz stečajne mase, odloča stečajni senat in ne stečajni upravitelj. Za vložitev tožbe po 19. in 20. čl. ZFPPod pa tožeča stranka ni aktivno legitimirana, kajti za te tožbe je legitimiran le stečajni upravitelj (1. odst. 22. čl. ZFPPod). Posamezni upnik pa samo takrat, kadar tožbo vloži za račun vseh upnikov, ki imajo pravico do poplačila iz stečajne mase (2. odst. 22. čl. ZFPPod). Pritožba tožeče stranke ni utemeljena zato jo je pritožbeno sodišče zavrnilo ter potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, zatem ko je tudi ugotovilo, da le to ni zagrešilo nobene bistvene kršitve določb pravdnega postopka, na katere se v pritožbi sklicuje tožeča stranka. Razlogi sodbe so jasni in prepričljivi, le da se z njimi tožeča stranka ne strinja. To pa ne pomeni bistvene kršitve določb postopka (čl. 353 ZPP).