VSK sodba I Cp 1180/2005

Pritožbi se zavrneta in
p o t r d i
sodba sodišča prve stopnje.

Pravdni stranki nosita sami svoje stroške pritožbenega postopka.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki odškodnino v višini 3.500.000,00 SIT z zamudnimi obrestmi po predpisani obrestni meri zmanjšani za temeljno obrestno mero za čas od 30.5.2003 do 27.6.2003, od 28.6.2003 dalje do plačila pa obresti po predpisani obrestni meri zamudnih obresti, vse v roku 15 dni pod izvršbo. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo. Odločilo je tudi, da je tožeča stranka dolžna povrniti toženi stranki stroške postopka v višini 110.241,00 SIT, v roku 15 dni pod izvršbo.

Proti sodbi se pritožujeta obe pravdni stranki. Tožena stranka izpodbija sodbo v ugodilnem delu, pri tem izpodbija ugotovitve in zaključke sodišča prve stopnje, ki je tožnici prisodilo tudi odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Pritožnica namreč meni, da ta vrsta škode ni izkazana. Pri tem opozarja na ugotovitve interdisciplinarne skupine strokovnjakov z dne 8.10.2003, ki je pri tožnici verificirala azbestno bolezen – plake parietalne plevre in na podlagi ugotovljene poklicne bolezni in ocenjene okvare pljučne funkcije ugotovila, da pri tožnici ni zmanjšanja življenjskih funkcij. Glede na tako diagnozo je tožena stranka tožbeni zahtevek po temelju pripoznala in je ugovarjala zgolj višini tožbenega zahtevka. Izvedenec dr. V. je pritožnici poleg popljučnice ugotovil še bolezen pljuč, s tem pa se tožena stranka ne strinja in sicer iz več razlogov. Kot prvo, azbestne bolezni pljuč ni potrdila interdisciplinarna skupina strokovnjakov, RTG slika prsnega koša iz leta 1989 je pokazala nekaj peribronhialnih žariščenih brazgotin. Nekaj mrežastih zgostitev, ki so bile vidne na CT posnetku z dne 30.5.2003 je torej tudi lahko v povezavi z bronhitisom, ne glede na to, da tožnica sedaj nima kroničnega bronhitisa. Sicer pa tudi izvedenec govori zgolj o verjetnosti, da so brazgotine na pljučih v povezavi z izpostavljenostjo azbestu. Zato je po mnenju tožene stranke odločitev sodišča prve stopnje v delu, ki zadeva diagnozo azbestoze pljuč sporna. Da ne gre za »okvarjena pljuča« pa se odraža tudi v izvidu spirometrije. Pljučna funkcija tožnice je v mejah normale. Tako ugotavlja tudi izvedenec dr. V.. Normalna pljučna funkcija zato ne more povzročati težav. Po mnenju tožene stranke je sodišče prve stopnje pri odločanju o višini odškodnine premalo vzelo v poštev tudi zaključke izvedenca, ki je jasno opredelil, da je razen kašlja in pogostih prehladov z bronhitisi, nemogoče opredeliti posledica česa so druge zdravstvene težave tožnice, pri čemer je treba opozoriti, da je tožnica že od leta 1991 ocenjena kot invalid prve kategorije in to ne v povezavi z azbestno boleznijo. Z ozirom na navedeno se 10 % zmanjšanje življenjskih aktivnosti, ki naj bi šli na račun azbestne bolezni, preprosto ne izide. Zgolj kašelj in pogosti prehladi, brez izkazane organske okvare pljuč, pa ne moreta biti podlaga za odškodnino iz naslova zmanjšanja življenjskih aktivnosti, še posebej ob dejstvu, da ima tožnica številne druge bolezni in tudi okoliščino starosti, nakar vse je izvedenec izrecno opozoril. Po mnenju tožene stranke tožnici odškodnina iz naslova zmanjšanja življenjskih aktivnosti ne pripada.

Zoper zavrnilni in stroškovni del sodbe se je pritožila tožnica. Meni, da je sodišče prve stopnje zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje in napačno uporabilo materialno pravo, saj prisojena odškodnina za nematerialno škodo, ni v skladu z določbo 200. in 203. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR), ki ga je sodišče uporabilo pri odločanju. Tožnici je bila ugotovljena azbestna bolezen z diagnozo plevropulmonalna azbestoza, torej bolezen plevre in bolezen pljuč (dve bolezni). Prisojena odškodnina v višini 3.500.000,00 SIT po mnenju tožnice ne predstavlja pravične denarne odškodnine za pretrpljene ter bodoče telesne in duševne bolečine zaradi azbestnih bolezni, za katerimi je zbolela zaradi izpostavljenosti azbestnemu prahu na delovnemu mestu pri toženi stranki. Izvedenec je ugotovil, da ima tožnica dve azbestni bolezni in sicer azbestno bolezen pljuč in azbestno bolezen popljučnice (plake parietalne plevre). Tožnica meni, da je sodišče pri odločanju v višini pravične denarne odškodnine navedeno ugotovljeno dejstvo premalo upoštevalo, zaradi česar je tožnici dosodilo prenizko denarno odškodnino. Po mnenju tožnice je sodišče pri odločanju v višini denarne odškodnine premalo upoštevalo tudi ugotovljeno škodo na zdravju tožnice. Tožnica namreč zaradi azbestnih bolezni trpi in bo tudi v prihodnosti trpela posledice obolelosti zaradi izpostavljenosti azbestu. Sodišče je po mnenju tožeče stranke pri odločanju prezrlo predvsem bodočo škodo, ki jo bo tožnica zagotovo trpela. Izvedenec je v svojem izvedenskem mnenju jasno opredelil in ocenil posledice – škodo, ki jih bo tožnica gotovo imela tudi v prihodnosti zaradi svojih azbestnih bolezni. Tožničino zdravstveno stanje je po mnenju izvedenca zaenkrat zadovoljivo le v delu, ki se nanaša na njeno pljučno funkcijo, ki je zaenkrat še v mejah normale. Izvedenec je ocenil, da je mogoče pričakovati, da se bo pljučna funkcija tožnice zaradi kroničnega poteka vnetja poslabšala, prav tako pa tudi bolečine v prsnem košu. Zaradi tožničine izpostavljenosti azbestu, je pri njen podana tudi veliko večja možnost za nastanek pljučnega raka, raka po popljučnice ter raka v grlu in na želodcu. Taka prognoza zagotovo vpliva tudi na strah tožnice, ki je po intenzivnosti zelo močan, saj gre za strah pred smrtjo in ga tožnica občuti stalno (vsakodnevno) in ga bo občutila vse do konca življenja. Kot že sedaj, pa bo tožnica pri ležanju in fizičnih obremenitvah tudi v prihodnje občutila bolečine v prsnem košu, ki bodo v primeru napredovanja bolezni zagotovo še veliko hujše. Prav tako se bo kot posledica njenih azbestnih bolezni tudi v prihodnosti pojavljal kronični dražeči kašelj in občutek težkega dihanja pri naporu, kar bo zagotovo vplivalo na njeno zmanjšanje življenjskih aktivnosti in v zvezi s tem na duševne bolečine tudi v prihodnosti, kar potrjuje izvedenec v svojem mnenju. Tožnica bo še naprej imela težave z večjo občutljivostjo za prehlade ter s težjim in dolgotrajnejšim zdravljenjem le teh. Kot izhaja iz navedb izvedenca, potekajo akutni bronhitisi pri bolnikih s pleuro pulmonalno azbestozo bistveno težje in dalj časa kot pri zdravih ljudeh, poleg tega pa se pri takšnih bolnikih pojavljajo tudi pogosteje – že ob navadnih prehladih, saj imajo bolniki z azbestozo okvarjena pljuča. Sodišče je v veliki meri sledilo izvedenskemu mnenju, vendar pa tožnica meni, da glede na prisojeno odškodnino ni upoštevalo dejstva, ki iz izvedenskega mnenja nedvoumno izhaja, da je azbest vzrok vseh zatrjevanih tožničin telesnih bolečin, nevšečnosti med zdravljenjem, strahu in tudi sovzrok zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Ob upoštevanju vsega navedenega bi po mnenju tožeče stranke sodišče moralo dosoditi višjo odškodnino. Iz izvedenskega mnenja izhaja tudi, da je delež vpliva azbestnih bolezni na tožničino zmanjšanje življenjskih aktivnosti po oceni izvedenca 10 %. Takšen vpliv bolezni tožnice z gotovostjo potrjuje izvedenec v svojem mnenju. Tožnica opozarja, da mora sodišče pri odločanju o višini pravične denarne odškodnine za nematerialno škodo ugotoviti in upoštevati pomen prizadete dobrine in namen odškodnine tako, da ni v nasprotju z njeno naravo in splošnim družbenim pomenom, pri tem pa mora upoštevati tudi specifične individualne okoliščine posameznega primera, držati pa se mora tudi okvirov, ki jih je v podobnih primerih začrtala sodna praksa. Ob tem tožnica opozarja, da so odškodnine, ki jih izplačuje država azbestnim bolnikom iz naslova poklicnega obolenja, kot posledice večletne izpostavljenosti azbestnemu prahu z enakimi diagnozami in podobnimi težavami kot tožnica višje od odškodnine, ki je bila dosojena tožnici z izpodbijano sodbo. Bolnikom z boleznijo plevre – plaki parietalne plevre (J92) priznavajo in izplačujejo odškodnine v višini 2.900.000,00 SIT, bolnikom z azbestozo pljuč (pulmonalno azbestozo – J61) pa odškodnine v višini 3.800.000,00 SIT. Ob tem tožnica ponovno poudarja, da sta pri njej prisotni obe bolezni, ki sta ločeni in se razvijata neodvisno ena od druge. Poleg navedenega pa tožnica opozarja tudi na sodno prakso na področju tako imenovanih »azbestnih sporov«, ki je že kar obsežna. Predvsem na območju Okrožnega sodišča v Novi Gorici je bilo pravnomočno zaključenih že več primerljivih primerov pravd azbestnih bolnikov, od katerih tožnica opozarja le na nekatere in sicer: zadeva z opr. št. P 1, kjer je bila dosojena odškodnina v višini 6.400.000,00 SIT, v zadevi z opr. št. P 2, kjer je bila dosojena odškodnina v višini 4.500.000,00 SIT in v zadevi z opr. št. P 3, kjer je bila dosojena odškodnina v višini 4.500.000,00 SIT. Tožeča stranka se pritožuje tudi zoper stroškovni del izpodbijane sodbe, saj meni, da je sodišče prve stopnje napačno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje in napačno uporabilo materialno pravo, ko je ugotovilo, da je uspeh tožeče stranke v pravdi 44 %, tožene stranke pa 56 % in na podlagi takšne ugotovitve uspeha v pravdi odločilo o stroških postopka. Poleg tega je po mnenju tožeče stranke sodišče pri tem zagrešilo tudi bistveno kršitev določb pravdnega postopka, saj ima izpodbijana sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti. Sodišče v obrazložitvi sodbe – v delu, ki se nanaša na stroške postopka, navaja, da je odločalo o stroških postopka na podlagi 2. odstavka 154. člena ZPP, pri čemer je ugotovilo, da je tožeča stranka v pravdi uspela v višini 44 %, tožena pa v višini 56 %. Ugotovljena deleža predstavlja delež uspeha strank v pravdi le po višini, kar pomeni, da sodišče ni upoštevalo uspeha pravdnih strank po temelju. Takšno ugotovitev deleža uspeha strank po mnenju tožeče stranke ni pravilna in je v nasprotju z drugimi ugotovitvami sodišča v izpodbijani sodbi. Niti iz listin v spisu in niti iz obrazložitve izpodbijane sodbe ni mogoče zaključiti, da je tožena stranka tožbeni zahtevek po temelju pripoznala. Toženka namreč nikoli ni izrecno pripoznala, da je tožnica zaradi izpostavljenosti azbestnemu prahu na delovnem mestu pri toženi strani zbolela za dvema azbestnima boleznima – pleuralnimi plaki in azbestozo pljuč, kar je temelj tožbenega zahtevka. V postopku na prvi stopnji je toženka celo izrecno nasprotovala oceni izvedenca, da je tožnica zbolela ne le za plevralnimi plaki temveč tudi za azbestozo pljuč. Tožena stranka je vložila tudi pritožbo zoper citirano sodbo, v kateri zavajajoče navaja, da je tožbeni zahtevek po temelju pripoznala. Zatrjevane pripoznave zahtevka po temelju pa, kot že navedeno, ni mogoče potrditi z nobenim izvedenim dokazom v predmetni zadevi. Neutemeljenost in nepravilnost toženkine trditve pa izhaja tudi iz njenih nadaljnjih pritožbenih navedb, kjer izrecno nasprotuje potrjeni diagnozi pljučne azbestoze. Glede na navedeno bi sodišče moralo pri ugotavljanju uspeha strah v pravdi upoštevati tudi uspeh strank po temelju tožbenega zahtevka in bi zato moralo upoštevati, da je tožnica v pravdi uspela po temelju 100 %, po višini pa 44 %, kar pomeni, da je njen skupni uspeh v pravdi 72 %. Uspeh tožene stranke pa je bil 28 %. Na podlagi takšne ugotovitve uspeha pravdnih strank, bi sodišče moralo skladno z 2. odstavkom 154. člena ZPP drugače odločati tudi o stroških postopka. Po pobotu zneskov priznanih stroškov obeh pravdnih strank, bi namreč moralo sodišče naložiti toženi stranki v plačilo razliko v višini pobotanih zneskov in ne kot izhaja iz izreka izpodbijane sodbe.

Pritožbi nista utemeljeni.

V nasprotju s pritožbenimi navedbami obeh pritožnic, pritožbeno sodišče ocenjuje, da je sodišče prve stopnje, na podlagi navedb pravdnih strank in na podlagi izvedenih dokazov ter njihove ocene, pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter je na tej podlagi, ob pravilni uporabi materialnega prava, sprejelo pravilno odločitev. Pritožbeno sodišče torej v celoti pritrjuje razlogom izpodbijane sodbe glede prisojne odškodnine za telesne bolečine, za strah in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje imajo oporo v izvedenem dokaznem postopku, predvsem izvedenskem mnenju izvedenca T.V. z dne 19.11.2004 ter dopolnitvi tega mnenja, kot tudi v izpovedbi tožeče stranke zaslišane kot stranka. Tožena stranka v pritožbi ponovno izpostavlja pomisleke, ki jih je imela na ugotovitve izvedenca, da je pri tožnici podana tudi bolezen pljuč. V zvezi s tem je tožena stranka dala pripombe, na katere je izvedenec strokovno in prepričljivo odgovoril, kot je ugotovilo sodišče prve stopnje. Tudi po oceni pritožbenega sodišča je izvedenec argumentirano pojasnil svojo ugotovitev, da je pri tožnici prisotno zmanjšanje življenjskih aktivnosti, kljub temu, da je pljučna funkcija v mejah normale, na kar opozarja tožena stranka v pritožbi. Tožena stranka s pritožbenimi navedbami, da tožnica boluje tudi za drugimi boleznimi, ne more izpodbiti ugotovitev sodišča, ki je sledilo oceni izvedenca, da znaša zmanjšanje na račun poškodb pljuč in deficita prepone 10 %, vpliv zvišanega krvnega tlaka in oslabljenega srca je tudi ovrednotil z 10 %, torej je razmejil obe obolenji (azbestno in pritisk s srcem) in vsako ocenil za 10 %, zmanjšanje življenjskih sposobnosti tožnice pa je skupno ovrednotil z 20 %. Pri tem je izvedenec pojasnil, da če bi upošteval še vpliv starosti, bi bilo zmanjšanje življenjskih sposobnosti še višje. Okoliščina, da azbestne bolezni pljuč ni potrdila interdisciplinarna skupina strokovnjakov, na kar opozarja tožena stranka, še ne pomeni, da ta bolezen pri tožnici ni podana. Nasprotno, izvedenec je prepričljivo pojasnil, da je dolgotrajno vdihavanje azbestnega prahu – vlaken, povzročilo na pljučih tožnice manjše brazgotine, na popljučnici pa bistveno večje naplastitve. Res je, da je izvedenec pri tem uporabil besedo »najverjetneje«, vendar je v nadaljevanju svojega izvedenskega mnenja oz. dopolnitve le tega (list. št. 55) pojasnil, da je spremembam na pljučih in popljučnici skupno to, da obojne ležijo v spodnjih predelih, torej spodnjem predelu pljuč in spodnjem predelu popljučnice, kar kaže na smer potovanja azbestnih vlaken. Ob nadaljnjem dejstvu, da se brazgotinske spremembe na pljučih in popljučnici začnejo pojavljati šele 15 do 20 let po izpostavljenosti azbestu, kar je primer pri tožnici ter dejstvo, da tožnica nima kroničnega bronhitisa, kar je potrjeno z anamnezo in spirometrijo (pljučna funkcija), je na mestu zaključek sodišča prve stopnje, da gre pri tožnici za pleuro pulmonalno azbestozo oz. za azbestno bolezen pljuč in popljučnice. Tožena stranka trdi, da zgolj kašelj in pogosti prehladi, brez izkazane organske okvare pljuč, ne moreta biti podlaga za odškodnino iz naslova zmanjšanja življenjskih aktivnosti, vendar pri tožnici ne gre zgolj za te težave, te trditve tožene stranke so v nasprotju z ugotovitvami izvedenca in ugotovitvami sodišča prve stopnje. Tako je sodišče prve stopnje na podlagi izvedenskega mnenja ugotovilo, da vlaga tožnica povečane napore v običajna gospodinjska opravila in v delo na vrtu (npr. ob sklanjanju, dvigovanju težkih bremen), še posebej to velja ob pogostejših prehladih in bronhitisih. Sama tožnica zaslišana kot stranka je povedala, pri katerih opravilih ima težave in jih težje opravlja, na zmanjšanje življenjskih aktivnosti pa vplivajo tudi težave, ki jih občuti kot težko dihanje ob naporu. Izvedenec je upošteval, da ima tožnica tudi druge zdravstvene težave ter da je že od leta 1991 ocenjena kot invalid prve kategorije, kar ni v povezavi z azbestno boleznijo, zato opozorila tožene stranke v tej zvezi ne morejo spremeniti ugotovitev in zaključkov sodišča prve stopnje.

Tudi tožeča stranka nima prav, ko trdi, da je odškodnina, ki ji jo je sodišče prve stopnje priznalo za nepremoženjsko škodo, prenizka. Izvedenec je opredelil zdravstveno stanje tožnice za zadovoljivo, pri tem je sodišče prve stopnje upoštevalo tudi to, kar je izpovedala sama tožnica, ko je pojasnjevala svoje zdravstvene težave. Povedala je, da ne jemlje nikakršnih zdravil v zvezi z azbestno boleznijo, trenutno niti zdravil proti bolečinam. Pri tožnici gre zaenkrat za začetno obliko bolezni, ki ne omejuje pomembno njenih življenjskih sposobnosti. Kot je povedalo sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi, sicer obstojijo možnosti za poslabšanje zdravstvenega stanja s pojavom hujših oblik obolenj, saj so ljudje zaradi brazgotinjenja pljuč bolj dojemljivi za okužbe, sedemkrat pogosteje obolevajo za rakom na pljučih in rakom popljučnice ter trikrat pogostje za rakom na grlu in rakom na želodcu, vendar je sodišče prve stopnje tudi pojasnilo, da je presojalo zahtevek tožeče stranke na podlagi sedanje azbestne bolezni in je upoštevalo prognozo na to zdravstveno stanje. Tožnico je tudi poučilo, da bo v primeru razvoja drugih bolezni lahko morebitno škodo uveljavljala naknadno. Težave in nevšečnosti, ki jih izpostavlja tožnica v pritožbi, je sodišče pri odmeri odškodnine primerno upoštevalo. Njeno izpoved je pravilno upoštevalo toliko, kolikor je verificirana z objektivnimi ugotovitvami izvedenca. Tožeča stranka nima prav, da sodišče prve stopnje ni izhajalo tudi iz odškodnin, ki se za podobne škode priznavajo v sodni praksi. Nasprotno, pritožbeno sodišče ocenjuje, da je prisojena odškodnina primerno umeščena v okvir ostalih prisojenih odškodnin za tako škodo. Očitek o odstopu od siceršnje sodne prakse na področju odškodnin za nepremoženjsko škodo je pravzaprav pavšalen, čeprav tožeča stranka v pritožbi citira tri sodbe in navaja kolikšna odškodnina je bila tožnikom v teh zadevah priznana. Absolutnih zneskov prisojenih odškodnin ni mogoče primerjati, pritožbeno sodišče tudi ne more preizkusiti pritožbenih navedb, saj, kot že rečeno, tožeča stranka navedb o odstopu od ustaljene sodne prakse ni konkretizirala, niti ni predložila sodnih odločb na katere se sklicuje. Prisojena odškodnina je sestavljena iz več elementov (odškodnina za telesne bolečine, za strah in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti), odmera vsake od teh pa je odvisna od več okoliščin posamičnega primera, razpon odškodnin za posamezno vrsto škodo je zato lahko velik. Ker tožeča stranka pravnomočnih sodb, na katere se sklicuje, ni priložila, pritožbeno sodišče lahko le predvideva, da so bile v tistih primerih višje odškodnine priznane mlajšim oškodovancem, pri katerih je bolezen že bolj napredovala in so trpeli večje težave v vsakdanjem življenju, kot jih trpi tožnica po ugotovitvah izvedenca T.V. Po oceni pritožbenega sodišča tožnica neutemeljeno izpodbija zavrnilni del sodbe, saj so glede na njen primer pri vseh treh odškodninskih postavkah pravilno upoštevani vsi kriteriji iz 200. in 230. člena ZOR, ki ga je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo pri odločanju v tem sporu (1060. člen Obligacijskega zakonika – OZ).

Tudi pritožba tožeče stranke zoper odločbo o stroških ni utemeljena. Ne drži njen očitek, da bi izpodbijana odločitev imela take pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne bi mogla preizkusiti. Nasprotno, sodišče prve stopnje je natančno in po oceni pritožbenega sodišča pravilno obrazložilo svojo odločitev, ki jo je tudi pravilno oprlo na 2. odstavek 154. člena ZPP. Ne drži trditev tožeče stranke, da niti iz listin v spisu, niti iz obrazložitve izpodbijane sodbe, ni mogoče zaključiti, da je tožena stranka tožbeni zahtevek po temelju pripoznala. Kot je povedalo sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe, se podrobneje s temeljem tožbenega zahtevka ni ukvarjalo, saj med strankama ta ni bil sporen. Dejstvo, da tožena stranka ni nikoli izrecno pripoznala, da je tožnica zaradi izpostavljenosti azbestnemu prahu na delovnem mestu pri toženi stranki zbolela za dvema azbestnima boleznima – pleuralnimi plaki in azbestozo pljuč, stroškovno odločitev sodišča prve stopnje ne more spremeniti. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da sta obe stranki deloma zmagali v pravdi, zato je glede na doseženi uspeh sprejelo pravilno odločitev, čeprav je tožena stranka že v postopku pred sodiščem prve stopnje izpodbijala tožbene trditve, da je tožnica utrpela tudi škodo iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti.

Ker torej pritožbeni razlogi niso podani, niti ni pritožbeno sodišče ugotovilo kršitev, na katere mora po 2. odstavku 350. člena ZPP paziti po uradni dolžnosti, je obe pritožbi zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP). Ker pravdni stranki nista uspeli s pritožbo nosita sami svoje stroške pritožbenega postopka (1. odstavek 165. člena ZPP).