VSK sodba in sklep Cp 246/2009

Pritožbi tožeče stranke se ugodi, izpodbijana sodba se
r a z v e l j a v i

v zavrnilnem delu in v odločbi o stroških postopka in se v tem obsegu vrne zadeva sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba druge tožene stranke se zavrne in se v ugodilnem delu
p o t r d i
sodba sodišča prve stopnje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje naložilo toženima strankama, da sta nerazdelno in solidarno dolžni plačati tožeči stranki odškodnino v višini 7.038,75 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6.4.2005 dalje do plačila. Tožeči stranki je naložilo, da je dolžna povrniti drugi toženi stranki 145,20 EUR pravdnih stroškov v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka tega roka dalje do plačila. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo.

Zoper sodbo sta vložili pritožbo tožeča stranka in druga tožena stranka.

Tožeča stranka uveljavlja vse pritožbene razloge iz 339. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Predlaga razveljavitev sodbe in ponovno odločanje o zadevi, podrejeno spremembo sodbe, da se njenemu zahtevku v celoti ugodi. Tožnika v tem sporu zahtevata odškodnino od prve in druge tožene stranke, to je investitorja in izvajalca gradnje stanovanjskega kompleksa v neposredni bližini M., ki se je v januarju 2004 začela tik ob njuni stanovanjski hiši. Največja razdalja začetka gradbene jame je bila pet do sedem metrov, nekje celo tik ob hiši, čeprav bi po gradbenem dovoljenju moral biti odmik od tožnikove nepremičnine v razdalji najmanj 16 metrov. V nasprotju z gradbenim dovoljenjem se je začelo izkopavati gradbeno jamo in zaradi njenega zavarovanja zabijati v zemljo zagatnice, na katere so bila vezana betonska sidra, ki segajo cca 30 metrov poševno pod teren in so na delu, kjer je stanovanjska hiša tožnikov, prišla pod njuno hišo. Zaradi zabijanja zagatnic in iniciranja betona pod pritiskom je prihajalo do vibracij, pritiska in rahljanja podlage, kar je imelo na lapornatem zemljišču za posledico posedanje stanovanjske stavbe tožnikov. Tožeča stranka je takoj reagirala z zahtevkom za izdajo začasne odredbe, ki je bila tudi izdana, vendar sta jo toženi stranki ignorirali. Vzrok nastanka škode na njuni hiši je posledica delovanja toženk, zato tožeča stranka ne sprejema stališča izpodbijane sodbe, da je samo za 50% škode odgovornost tožene stranke, za 50% vtoževane škode pa naj bi bila tožeča stranka sama odgovorna. Izvajalec bi moral dela prilagoditi tudi lastnostim ogroženih sosednjih objektov in preprečiti nastanek vsake škode na njih. Sodišče je prišlo na podlagi hipotez izvedenca do zaključka, da naj bi se hiša tožeče stranke posedla zaradi nestrokovne gradnje. Te ugotovitve tožeča stranka ne sprejema. Objekt ni bil nič poseden in na njem ni bilo nobenih razpok, dokler se ni začel delati v neposredni bližini stanovanjsko-poslovni objekt. Ugotovitve izvedenca nimajo nobene podlage v podatkih spisa, niti ni o tem nobenih izračunov ali dokazov, ki bi bili preverljivi in ki bi potrjevali ugotovitev, da je bil stanovanjski objekt tožnikov poseden že pred začetkom gradnje tožene stranke in njenih podizvajalcev. Zato je odločitev, da je za 50% odškodninski zahtevek neutemeljen, materialnopravno zmotna. Z odškodnino, ki je tožnikoma priznana, ne moreta popraviti in povrniti že nastale škode, zato ne sprejemata zmanjšanja odškodnine za 50%. Prenizko je priznana odškodnina za nematerialno škodo. Strah, ki sta ga utrpela tožnika in njihovi družinski člani, je priznan v prenizkem znesku, gradnja je trajala več kot leto dni. V vsem tem času se je hiša tresla, stanje je bilo ves čas stresno. Tožeča stranka še opozarja, da prva tožena stranka ni odgovorila na tožbo, oziroma da je odgovorila po poteku 30 dni, zato meni, da bi sodišče moralo glede odškodninske odgovornosti prve tožene stranke upoštevati samo navedbe tožeče stranke in nastalo škodo. Vse drugo je stvar regresne tožbe med pravdnima strankama. Ne strinja se tudi z odločitvijo o stroških postopka.

Druga tožena stranka v pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge iz 339. čl. ZPP in predlaga spremembo sodbe tako, da se tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podrejeno razveljavitev in ponovno obravnavanje zadeve. Iz obrazložitve pritožbe izhaja, da ne sprejema temelja odškodninske odgovornosti, saj se ne strinja, da je izvajala nevarno dejavnost. Stališče izpodbijane sodbe o objektivni odgovornosti je nesmiselno. Namen izdelave zagatne stene je bila prav zaščita gradbene jame, torej je njen namen, da v izkopano investitorjevo gradbeno jamo ne zdrsne zemljišče z objektom tožečih strank. Izdelava zagatne stene je bila v funkciji preprečevanja škode in takšna dejavnost oziroma storitev po sami naravi zadeve z vidika razmerja do predmeta, to je do hiše tožnikov, ne more biti nevarna dejavnost. Tudi sicer je tožeča stranka ves čas v postopku zatrjevala krivdno odgovornost druge tožene stranke, ki naj bi pri izdelavi zagatne stene naredila strokovno napako, tako da naj bi ta popustila, kar naj bi povzročilo drsenje zemljišča in posledično razpoke na objektu tožečih strank. Šele kasneje je začela zatrjevati, da je do poškodb na objektu prišlo tudi zato, ker naj bi pri izvajanju del prišlo do vibracij in naj bi te vibracije povzročile škodo. Glede teh navedb pa je prekludirana in sodišče te dejanske podlage ne bi smelo vzeti kot podlago za izdajo obsodilne sodbe. Zato ni nikakršnih elementov za kakršnokoli objektivno odgovornost. Sodišče je tudi napačno ugotovilo dejansko stanje. V sporu bi se moralo ukvarjati z vprašanjem, ali je tožena stranka zagrešila kakšen civilni delikt, za katerega bi bila lahko krivdno odgovorna. Tega ni storilo, razlogi krivdne odgovornosti na strani druge tožene stranke iz sodbe ne izhajajo.

Pritožba tožene stranke ni utemeljena, utemeljena pa je pritožba tožeče stranke.

Izpodbijana sodba je izdana pred uveljavitvijo Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku – ZPP-D (Ur.l. RS, št. 45/08), to je pred 1. oktobrom 2008, zato je pritožbeno sodišče v pritožbenem postopku po drugem odstavku njegovega 130. čl. upoštevalo še določbe Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur.l. RS, št. 73/07 – uradno prečiščeno besedilo).

Glede temelja odškodninske odgovornosti:

Iz dejanskih ugotovitev izpodbijane sodbe izhaja, da so se 24.1.2004 začela ob južnem delu stanovanjske hiše tožeče stranke dela z zabijanjem zagatnic. Druga tožena stranka je prevzela dela pri gradnji poslovno-stanovanjskega objekta prve tožene stranke z izdelavo zagatne stene pri izkopu globoke gradbene jame. Izvedenec R.S. je ugotovil, da je med zabijanjem zagatne stene in posedanjem objekta tožnikov neposredna povezava. To je ugotovil iz meritev na stanovanjski hiši tožnikov, ki so se izvajala v času teh del. V tem času so bila posedanja hiše največja. Izvedenec jasno pove, da so dela na stanovanjsko-poslovnem objektu, ki so predmet tega odškodninskega spora, negativno vplivala na posedanje stanovanjske hiše tožeče stranke. Sodišče prve stopnje je to izvedeniško mnenje sprejelo kot strokovno in prepričljivo in na podlagi ugotovljenih dejstev zaključilo, da je tožena stranka za škodo objektivno odgovorna. Zavzelo je stališče, da pomeni sidranje jeklenih zagatnic nevarno dejavnost.

Druga tožena stranka v pritožbi ta zaključek utemeljeno napada, saj predstavlja stališče o objektivni odgovornosti tožene stranke neutemeljeno širjenje pojma nevarne dejavnosti iz drugega odstavka 131. čl. Obligacijskega zakonika (OZ). Izdelava zagatne stene se je izvajala zaradi zaščite gradbene jame, torej s ciljem, da se prepreči zdrs zemljišča v gradbeno jamo. Zato po naravi stvari same ta dejavnost ne more biti nevarna dejavnost. Stališče o objektivni odgovornosti tožene stranke je materialnopravno zmotno.

Ni pa se mogoče strinjati s pritožbeno navedbo, da v izpodbijani sodbi ni ugotovitev o krivdni odgovornosti druge tožene stranke. Da je prišlo na hiši tožeče stranke do škode ni sporno. Iz dejanskih ugotovitev, ki jih vsebuje izpodbijana sodba, tudi jasno sledi, da so dela druge tožene stranke pri zabijanju zagatnic na južni strani hiše tožnikov vplivala na posedanje te stanovanjske hiše. Ti razlogi zadostujejo za izkaz vzročne zveze med delovanjem tožene stranke in nastalo škodo s tem, da zabijanje ni mogoče razumeti samo v smislu vibracij, ampak kot izvedbo zagatnic zaradi zavarovanja širokega izkopa (izvedenec R.S., l.št. 135 spisa). Tožeča stranka je odškodninsko odgovornost utemeljevala že v tožbi na izvedbi zagatne stene kot celote, ki naj ne bi bila izvedena strokovno, zato pritožba neutemeljeno navaja, da pa so navedbe glede vibracij prepozne. Do vibracij ob izvajanju zagatne stene prihaja že glede na naravo tega dela, zato so bile tudi vibracije kot vzrok nastanka škode del tožbene podlage. Iz dejanskih ugotovitev o delih, ki so se izvajala in zaradi katerih je prišlo do posedanja hiše, logično sledi, da je druga tožena stranka kot strokovnjak za izvajanje takšnih del, ravnala nedopustno. Po vsem povedanem se tožena stranka tudi krivdne odgovornosti ne more razbremeniti. Zato je njena pritožba zoper odločitev o temelju odškodninske odgovornosti neutemeljena in jo je pritožbeno sodišče iz tega razloga zavrnilo ter v ugodilnem delu, kjer je naloženo plačilo 50% škode, ki jo po višini druga tožena stranka ne napada, potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (člen 353 ZPP).

Glede temelja odškodninske odgovornosti prve tožene stranke pa niso utemeljene niti pritožbene navedbe tožeče stranke. Prva tožena stranka je bila v postopku povsem neaktivna, njen pooblaščenec se je udeležil samo prvega pripravljalnega naroka v tej zadevi, drugih aktivnosti ni bilo. Dejstvo pa je, da je tožeča stranka odgovornost prve tožene stranke utemeljevala samo z odgovornostjo za dela, ki jih je izvajala druga tožena stranka, zato se je sodišče prve stopnje pravilno v obrazložitvi izpodbijane sodbe oprlo na določbo 187. čl. OZ, po kateri je naročiteljeva odgovornost akcesorna odškodninski odgovornosti izvajalca. Prva tožena stranka lahko v tem sporu glede na trditveno podlago tožeče stranke odgovarja samo toliko, kolikor je za škodo odgovorna druga tožena stranka.

Utemeljena je pritožba tožeče stranke v delu, kjer izpodbija odločitev, da je do 50% za nastalo škodo sama kriva. Sodišče prve stopnje to odločitev opira na mnenje izvedenca, ki ga pritožba utemeljeno napada, saj je mnenje izvedenca v tej opredelitvi brez vsake razumne obrazložitve. Tožeča stranka pravilno opozarja, da bi moral izvajalec del prilagoditi gradnjo lastnostim terena in dejstvu, da je na terenu, ob katerem se postavlja zagatna stena, že zgrajen objekt. Vse to so okoliščine, ki spadajo v njegovo sfero. Ob izvajanju svojih del bi moral preprečiti nastanek kakršnekoli škode na objektu, ki je že bil zgrajen na terenu v neposredni bližini novogradnje. Sodišče prve stopnje pa je v tem delu nekritično sledilo izvedencu, ki mnenja o 50% odgovornosti za nastalo škodo, ki jo je pripisal tožeči stranki, ni utemeljil z razlogi, ki bi prepričali, ampak je nasprotno ta ugotovitev v mnenju povsem arbitrarna. Dejansko stanje v tem delu ni popolno ugotovljeno. Ob zanesljivo ugotovljenem dejstvu, da je do škode na objektu tožeče stranke prišlo, ko se je delala zagatna stena globoko izkopane gradbene jame v neposredni bližini hiše tožeče stranke, je dokazno breme, da se tožena stranka lahko delno razbremeni odgovornosti, na njej. Do te delne razbremenitve lahko pride le, če zanesljivo dokaže, da je tudi ravnanje oškodovanca (so)prispevalo k nastanku te škode oziroma k temu, da je škoda večja, kot bi bila, če ravnanja oškodovanca ne bi bilo (člen 171 OZ). Za to ugotovitev torej ne zadošča pojasnilo, ki ga je v dosedanjem postopku dal izvedenec, kot utemeljeno v svoji pritožbi navaja tožeča stranka. Zato je pritožbeno sodišče moralo utemeljeni pritožbi tožeče stranke ugoditi in po 355. čl. ZPP in izpodbijano sodbo v zavrnilnem delu razveljaviti in vrniti zadevo v novo sojenje.

V novem postopku bo moralo sodišče prve stopnje dokazni postopek dopolniti v nakazani smeri tako, da zanesljivo ugotovi, ali in koliko je za nastalo škodo lahko odgovorna sama tožeča stranka. Dokazno breme za delno razbremenitev nosi, kot je pojasnjeno, tožena stranka.

Glede višine odškodnine za nepremoženjsko škodo:

Tožeča stranka utemeljeno opozarja tudi na to, da je višina odškodnine, ki jo je sodišče prve stopnje prisodilo, izjemno nizka, zato bo tudi v tem delu moralo sodišče prve stopnje ponovno presoditi vse okoliščine in o nepremoženjski škodi tudi po višini na novo odločiti.

Odločba o stroških pritožbenega postopka temelji na členu 165 ZPP.