VSK sklep I Ip 138/2008

Pritožba se zavrne in
p o t r d i

sklep sodišča prve stopnje.

Upnik nosi sam svoje pritožbene stroške.

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje ugovoru dolžnika z dne 21.2.2007 ugodilo, sklep o izvršbi razveljavilo in predlog za izvršbo zavrnilo. Upniku je naložilo, da mora poravnati dolžnici izvršilne stroške v višini 338,12 EUR, v roku osmih dni.

Zoper sklep se po pooblaščencu pritožuje upnik iz vseh pritožbenih razlogov s predlogom, da se pritožbi ugodi, sklep spremeni, tako da se sklep o izvršbi obdrži v veljavi, podrejeno, sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Navaja, da je v predlogu zahteval, da mu dolžnica plača še 1.797.300,00 SIT preostalega dolga s pp. V odgovoru na dolžničin ugovor je terjatev popravil na znesek 6.340 EUR s pp. To terja na podlagi sodne poravnave z dne 7.12.2004, po kateri se je dolžnica obvezala plačevati vsakega petindvajsetega v mesecu znesek 300 EUR do poplačila celotnega preostalega dolga. Na tak način določena obveznost je določena oz. določljiva. Upnik več ne more terjati, njegova stvar je, če terja manj. Upnik je pojasnil, da dolžnici ni treba plačevati po 300 EUR od 25.2.2005 dalje dokler bo živa, ampak naj plača še 6.340 EUR (cca. 21 obrokov), kolikor mu dejansko dolguje. Če bi sodišče upoštevalo napisano, bi moralo predlogu za izvršbo ugoditi. Sodišče napačno ugotavlja, da „preostanka obveznosti ni mogoče ugotoviti“. Zgolj formalno gledano je v sodni poravnavi določeno, da se dolžnika solidarno obvezujeta, da bosta vsakega petindvajsetega v mesecu za pretekli mesec nakazovala na TRR predlagatelja (upnika) „znesek 300 EUR v tolarski protivrednosti ...“, za primer zamude lahko predlagatelj vloži predlog za izvršbo.... Prvi obrok zapade v plačilo 25.2.2005. Torej neomejeno. Po prepričanju upnika je tak izvršilni naslov dovolj določljiv, lahko bi bil še določljivejši. Upnik ga je zato dopolnil, pri tem od dolžnika ne terja več kot mu izvršilni naslov dopušča. Sodišče nepotrebno povzema ugovorne navedbe dolžnice, da naj bi celotni dolg do upnika znašal toliko, kolikor je navedeno v cenitvi sodnega izvedenca z dne 18.10.2004, ta cenitev je bila pogojna, dogovorjeno je bilo drugače (konkretno znesek 10.800 EUR); dokaza z zaslišanjem sodnice, ki je sodelovala pri konkretni sodni poravnavi, ni izvedlo. Če bi sodišče izvedlo predlagane dokaze, bi ugotovilo, da sodni cenilec v zvezi s cenitvijo, ki jo je izdelal, ni upošteval vse škode oz. odškodnine, ki je v primeru odločanja o solastnini v nepravdnem postopku bila zajeta; zaradi očitne napake pa ni izrecno vpisana v sodni poravnavi. Upnik se je odpovedal solastništvu na celotnem objektu za odškodnino 36x300 EUR (skupaj 10.800 EUR). In ker mu je bilo poplačano le nepolnih 15 obrokov (14x300=4.200 EUR + 260 EUR, skupno 4.460 EUR), bi mu morala dolžnica plačati še 6.340 EUR. Dolžnica torej ni poravnala niti polovice dolga. Ni logike, da bi bil vreden njegov delež na konkretni nepremičnini zgolj plačanih 4.460 EUR. Čeprav gornje ugotovitve niso relevantne za ta postopek, bi sodišče moralo upoštevati vsaj listinske dokaze, s katerimi je razpolagalo. Listine po prepričanju upnika zadostno izkazujejo določljivost konkretne obveznosti.

Pritožba ni utemeljena.

Zakon o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) določa pravila, po katerih postopa sodišče za prisilno izvršitev terjatev na podlagi izvršilnega naslova (1. odst. 1. člena ZIZ). S sklepom o izvršbi je mogoče dovoliti prisilno izvršitev le tiste obveznosti dolžnika, ki izhaja iz izvršilnega naslova (17. in 40. člen ZIZ). Skladno z 21. členom ZIZ je izvršilni naslov primeren za izvršbo, če so v njem navedeni upnik in dolžnik ter predmet, vrsta, obseg in čas izpolnitve. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi izpodbijanega sklepa jasno navedlo, da je v obravnavanem primeru izvršilni naslov sodna poravnava z dne 7.12.2004, ki solidarni dolžnici nalaga, da mora mesečno, vsakega petindvajsetega v mesecu za pretekli mesec, nakazovati na TRR predlagatelja (upnika) znesek 300 EUR v tolarski protivrednosti po srednjem tečaju Banke Slovenije na dan plačila, pri čemer prvi obrok zapade v plačilo 25.2.2005; v primeru zamude s plačilom dveh (ne nujno zaporednih) obrokov lahko upnik vloži predlog za izvršbo za poplačilo celotnega preostalega dolga. Ob takšni dikciji sodne poravnave, se pritožbeno sodišče strinja z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da višina (celotnega) dolga v sodni poravnavi ni navedena, niti ne vsebuje nobenih elementov, na podlagi katerih bi bilo mogoče le tega izračunati, s tem pa ni naveden predmet obveznosti, ki je eden od pogojev, ki morajo biti podani, da je izvršilni naslov primeren za izvršbo. Izvršilno sodišče je na vsebino izvršilnega naslova vezano, zato ga ni mogoče dopolnjevati oz. smiselno vsebinsko razlagati z nobenimi dodatnimi listinami, njegove vsebine pa tudi ni mogoče utemeljevati s predlaganim zaslišanjem (sodnice), za kar se zavzema pritožba. Pritožbenim navedbam, da je bil »dogovor strank v nepravdnem postopku drugačen«, tako ni mogoče slediti. Ker višina celotnega dolga, ki bi ga morala po izvršilnem naslovu plačati solidarna dolžnica, v sodni poravnavi ni navedena, izračun preostalega za upnika spornega dolga (ob nesporno izvršenem plačilu 4.640 EUR), ni mogoč. Izpodbijana odločitev se tako izkaže kot pravilna, saj taka sodna poravnava ni primerna za izvršbo (21. člen ZIZ). Zato je pritožbeno sodišče neutemeljeno pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo, ko tudi ob uradnem preizkusu izpodbijanega sklepa kršitev ni zasledilo ((2. odst. 350. člena v zvezi s 366. členom ZPP in 2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Ker upnik s pritožbo ni uspel, nosi sam svoje pritožbene stroške (1. odst. 165. člena v zvezi s 1. odst. 154. člena ZPP, oba v zvezi s 15. členom ZIZ).