VSM sklep in sodba I Cp 805/2009

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v zavrnilnem delu za znesek 10.015,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16.3.2006 dalje do plačila ter v odločitvi o pravdnih stroških razveljavi in v tem obsegu vrne zadeva sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V ostalem se pritožba zavrne in se v nerazveljavljenem delu (v zavrnilnem delu za znesek 420,17 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28.2.2006 dalje do plačila) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnica od toženke terjala plačilo 10.435,19 EUR (prej 2,500.688,00 SIT) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneskov 420,17 EUR (prej 100.688,00 SIT) od 28.2.2006 dalje do plačila ter od zneska 10.015,00 EUR (prej 2,400.000,00 SIT) od 16.3.2006 dalje do plačila (prvi odstavek izreka). Tožnici je sodišče prve stopnje naložilo, da je dolžna plačati toženki njene pravdne stroške v višini 64,20 EUR v roku 15 dni brez obresti, po preteku izpolnitvenega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi do prenehanja obveznosti (drugi odstavek izreka).

Zoper tako odločitev se po svojem pooblaščencu iz vseh pritožbenih razlogov pravočasno pritožuje tožnica. Bistveno kršitev določb pravdnega postopka naj bi prvostopno sodišče zagrešilo s tem, ko je zavrnilo tožničin dokaz s predlagano ustno dopolnitvijo izvedenskega mnenja, čeprav je tožnica konkretizirala, s katerim delom tega izvedenskega mnenja se ne strinja, in ustno dopolnitev izrecno predlagala. Sodišče prve stopnje je zato zmotno navedlo, da nobena pravdna stranka ni predlagala izvedbe nadaljnjih dokazov. Izvedba predlaganega dokaza z ustno dopolnitvijo izvedenskega mnenja bi po prepričanju tožnice pripomogla k dodatni razjasnitvi dejanskega stanja, na podlagi katerega bi sodišče prve stopnje sprejelo za tožnico ugodnejšo sodbo. V okviru pritožbene graje zmotne uporabe materialnega prava graja prenizko odmerjeno odškodnino za pretrpljen strah, pri prisoji katere po prepričanju pritožnice sodišče prve stopnje ni dalo ustrezne teže izvedenskemu mnenju dr. B, premalo pa je ovrednotilo tudi tožničino izpovedbo. Zlasti pa sodišče prve stopnje po mnenju tožnice ni v zadostni meri upoštevalo njenega zdravljenja, saj naj bi zmotno zaključilo, da je bilo zdravljenje in s tem tudi trajanje sekundarnega strahu končano z zaključkom bolniškega staleža, čeprav je zdravljenje trajalo več kot 4 mesece vse do 23.8.2006 (pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja). Pri prisoji odškodnine za prestane in bodoče telesne bolečine in neugodnosti naj bi sodišče prve stopnje premalo upoštevalo dejstvo, da je tožnica utrpela hudo poškodbo vratu s premikom vretenc (kar izkazuje tudi njena zdravstvena dokumentacija) ter da je zdravljenje tožnice trajalo skupaj več kot 4 mesece. Preveč se je oprlo na trajanje bolniškega staleža, ki ne odraža trajanja in intenzivnosti prestanih telesnih bolečin. Premalo težo pa naj bi dalo izpovedbi tožnice o intenziteti telesnih bolečin, ki se pri tožnici še vedno pojavljajo in se ji bodo pojavljale tudi v bodoče še vse življenje, pri čemer poudarja, da je stara komaj 27 let. Pri prisoji denarne odškodnine iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti je sodišče prve stopnje po prepričanju tožnice pripisalo premajhno težo dejstvu, da ima tožnica premaknjena vretenca ter da so pri njej funkcionalno še vedno ostale posledice poškodbe, ker jo pri določenih gibih še zaboli vrat, polni delovni čas opravlja z bistveno povečanim naporom, ovirana pa je tudi pri vsakodnevnih opravilih in pri nadaljevanju magistrskega študija. Ker med postopkom opravljeno delno plačilo iz naslova nepremoženjske škode ne zajema tudi zakonskih zamudnih obresti iz tega naslova, naj bi sodišče prve stopnje zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje, ko je štelo, da je toženka s tem plačilom tožnico iz naslova nepremoženjske škode v celoti poplačala. Graja tudi odločitev o pravdnih stroških, v okviru katere naj bi sodišče prve stopnje zmotno zaključilo, da tožnica z zahtevkom ni uspela. Primarno predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša pritožbene stroške.

Toženka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba je utemeljena.

Sodišče druge stopnje ob uradnem preizkusu zadeve po drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP ter v okviru v pritožbi uveljavljanih pritožbenih razlogov ugotavlja in zaključuje, da je sodišče prve stopnje z zavrnitvijo tožničinega dokaza po dopolnitvi izvedenskega mnenja izvedenca medicinske stroke zagrešilo v pritožbi uveljavljano bistveno kršitev določb pravdnega postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP, ki bi lahko vplivala na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe v delu, v katerem je zajeta odločitev o odškodnini za tožničino nepremoženjsko škodo.

V obravnavani zadevi je tožnica od toženke terjala plačilo odškodnine za premoženjsko in nepremoženjsko škodo, ki jo je utrpela v prometni nesreči dne 19.4.2005, glede katere med pravdnima strankama ni bilo sporno, da je bil njen izključni povzročitelj zavarovanec toženke. Z namenom ugotovitve obsega nepremoženjske škode, ki jo je tožnica v posledici škodnega dogodka utrpela, je bil med postopkom postavljen izvedenec medicinske stroke dr. B, ki je izdelal pisno izvedensko mnenje. Pisne pripombe na izvedensko mnenje je tožnica najprej podala v pripravljalni vlogi z dne 13.5.2008, v kateri se je z mnenjem načeloma strinjala ter hkrati navedla, s katerimi zaključki izvedenca se ne strinja. Te tožničine pripombe je sodišče prve stopnje pravilno povzelo v tretjem odstavku obrazložitve prvostopne sodbe na strani 3. Na prvem naslednjem naroku za glavno obravnavo po izdelavi pisnega izvedenskega mnenja (dne 12.9.2008) je tožnica vložila še eno pripravljalno vlogo, v kateri je natančneje pojasnila, v katerem delu izvedensko mnenje sprejema (v delu, ki se nanaša na potek zdravljenja in neprijetnosti med zdravljenjem) ter v katerem delu ga ne sprejema (v delu, ki se nanaša na trajanje bolečinskega obdobja in intenziteto bolečin, na prestani primarni in sekundarni strah in v delu, ki se nanaša na zmanjšanje splošne življenjske aktivnosti). Ob tem je glede slednjega pomisleka zoper izvedensko mnenje navedla, da „izvedenec pri oceni zmanjšanja splošne življenjske aktivnosti ne more kar ignorirati mnenja specialista fiziatra, ki pri tožnici ugotavlja povečan tonus vratne muskulature in občutljivost le-te proti prehodu vratne v prsno hrbtenico, zlasti pa ne more mimo ugotovitve fiziatra, da gre pri tožnici za minimalni, vendar evidentni pomik vretenc, vsled česar ne moremo govoriti, da gre za povprečno poškodbo vratne hrbtenice s povprečnimi posledicami“ (navedba tožnice v pripravljalni vlogi na list. št. 55). Tožnica je zato predlagala ustno dopolnitev izvedenskega mnenja in soočenje izvedenca s specialistom fiziatrom dr. Š. Pozvana na naroku, da izrazi svoje pripombe, je tožnica navedla, da bo moral izvedenec podrobneje pojasniti, zakaj ni upošteval s strani fiziatra ugotovljenega in evidentiranega pomika vretenc, saj bi prav ta okoliščina po prepričanju tožnice nedvomno vplivala tako na opredelitev teže poškodbe, kakor tudi na ugotovitev trajnega zmanjšanja življenjske aktivnosti ter stopnjo intenzitete in trajanja bolečin in strahu (list. št. 58 spisa).

Medtem ko je sodišče prve stopnje predlog po soočenju izvedenca s fiziatrom, ki med postopkom ni bil zaslišan kot priča, povsem utemeljeno zavrnilo iz razloga, ker ZPP takega soočenja z osebo, ki ni bila zaslišana kot stranka, priča oz. izvedenec, ne predvideva (kar niti ni predmet pritožbene graje), pa je utemeljen pritožničin dvom v pravilnost prvostopne odločitve, da se dokaz po ustni dopolnitvi oz. ustnem zaslišanju izvedenca B. ne izvede. Iz obrazložitve tega dela prvostopne odločitve (tretji odstavek na strani 4 prvostopne sodbe) je mogoče razbrati, da le-ta temelji na dveh skupinah razlogov: tožnica po prepričanju sodišča prve stopnje ni določno pojasnila, v katerem delu naj bi bilo pisno mnenje nejasno, nepopolno ali v nasprotju s samim seboj ali z raziskanimi okoliščinami, pri čemer je sodišče prve stopnje podano mnenje ocenilo kot povsem objektivno. Poleg tega bi lahko po mnenju prvostopnega sodišča tožnica, na kateri je dokazno breme, dokaz z zaslišanjem izvedenca podala ne samo v roku, ki ga je določilo sodišče v sklepu z dne 23.4.2008, temveč vsaj skupaj s predlogom z dne 25.8.2008, v katerem je zaprosila za preložitev obravnave. Navedeni argumenti za zavrnitev dokaza z ustno dopolnitvijo izvedenskega mnenja izvedenca B. oz. z njegovim ustnim zaslišanjem po mnenju sodišča druge stopnje niso prepričljivi. Kolikor je iz njih mogoče razbrati, da sodišče prve stopnje predlog za zaslišanje izvedenca, podan šele v pripravljalni vlogi, vloženi na glavni obravnavi z dne 12.9.2008, šteje kot prepozen, sodišče druge stopnje dodaja, da je tako prvostopno stališče prestrogo. Tožnica je imela namreč v skladu z določili ZPP pred novelo ZPP-D (slednja je v skladu s 133. členom ZPP-D začela veljati šele 1.oktobra 2008, torej po izdaji izpodbijane sodbe dne 12.9.2008) možnost navajati nova dejstva in predlagati nove dokaze tudi po prvem naroku za glavno obravnavo, v kolikor jih brez svoje krivde ni mogla navesti na prvem naroku za glavno obravnavo. Upoštevaje, da je bilo izvedensko mnenje izdelano šele po prvem naroku za glavno obravnavo, po tožnici podane pisne in ustne pripombe na naroku za glavno obravnavo, ki je neposredno sledil izdelanemu izvedenskemu mnenju, kakor tudi njen predlog po ustni dopolnitvi izvedenskega mnenja, ni bil prepozen. Slednje velja ne glede na to, da je sodišče prve stopnje na prošnjo tožnice narok enkrat preložilo, ker je očitno štelo njene razloge za preložitev glavne obravnave za utemeljene. Čeprav je prvostopno sodišče pravdni stranki hkrati z vročitvijo izdelanega izvedenskega mnenja s sklepom z dne 23.4.2008 izrecno pozvalo, da pisne pripombe na izvedensko mnenje podata v roku 15 dni, sicer bo sodišče štelo, da nanj nimata pripomb, tožničine sicer zunaj tega roka podane pripombe na izvedensko mnenje niso bile prepozne, saj sodišče prve stopnje upoštevaje določila ZPP pred novelo ZPP-D za tako omejevanje strankine pravice do izjave ni imelo pravne podlage. Kršitev tega sodnega roka, ki ga je strankama postavilo prvostopno sodišče, tako ne more imeti tako daljnosežnih posledic, kot jih je smiselno razbrati iz navedenega dela prvostopne obrazložitve (prekluzija tožničinih pripomb na podano izvedensko mnenje). Ob tem sodišče druge stopnje le še dodaja, da po prevladujočem stališču predlog za dodatno zaslišanje izvedenca (glede iste dokazne teme) ni nov dokazni predlog, ampak le predlog za nadaljnje izvajanje dokaza, ki je bil že (delno) izveden.

Tožničinih zgoraj povzetih pisnih in ustnih pripomb na podano izvedensko mnenje tudi ni mogoče šteti kot pavšalnih oz. premalo konkretiziranih, kot je to mogoče razbrati iz prvostopnega zaključka, da „tožnica ni določno pojasnila, v katerem delu naj bi bilo pisno mnenje nejasno, nepopolno ali v nasprotju s samim seboj ali z raziskanimi okoliščinami“, pri čemer je „sodišče prve stopnje podano mnenje ocenilo kot povsem objektivno“. V skladu s tretjim odstavkom 254. člena ZPP sodišče v primeru, če so v mnenju enega ali več izvedencev nasprotja ali pomanjkljivosti ali če nastane utemeljen dvom o pravilnosti podanega mnenja, te pomanjkljivosti ali dvom pa se ne dajo odpraviti z novim zaslišanjem, zahteva mnenje drugih izvedencev. Zaslišanje izvedenca torej navedeno določilo ZPP določa kot primarni način za odpravo „nasprotij, pomanjkljivosti ali utemeljenega dvoma o pravilnosti podanega mnenja“. Čeprav je sodišče prve stopnje navedeno mnenje „ocenilo kot povsem objektivno“, pa ni mogoče spregledati, da mu tožnica sicer ni oporekala nejasnosti in nepopolnosti ali mu očitala nasprotij, vendar pa je v drugi pripravljalni vlogi, vloženi na glavni obravnavi z dne 12.9.2008 in v takrat podanih ustnih pripombah izpostavila svoj dvom v pravilnost izvedenskega mnenja, ki naj bi izviral zlasti iz v mnenju neupoštevanih ugotovitev fiziatra o minimalnem, vendar evidentnem pomiku vretenc. Slednje pa po prepričanju tožnice nakazuje na težjo od povprečne poškodbe vratne hrbtenice s povprečnimi posledicami, kot jo je pri tožnici ugotovil izvedenec medicinske stroke. Iz izvedenskega mnenja, povzetega v obrazložitvi prvostopne sodbe, je mogoče razbrati, da je izvedenec na podlagi zaključka o povprečni obliki poškodbe ocenjeval obseg tožničine nepremoženjske škode (bolečinsko obdobje, intenzivnost strahu, kakor tudi obseg zmanjšanja življenjske aktivnosti). Razumljivo je zato, da je tožnica v obravnavani zadevi pričakovala odpravo svojega dvoma v pravilnost izvedenskega mnenja, kar ji je sodišče prve stopnje z odločitvijo, da se ustno zaslišanje izvedenca ne izvede, onemogočilo. Kljub stališču, da izvedensko mnenje ocenjuje kot povsem objektivno, bi moralo prvostopno sodišče na tožničine dovolj konkretizirane pomisleke zoper pravilnost mnenja vsaj določno in izčrpno odgovoriti, če se je že odločilo, da ne bo izvajalo postopka, ki ga predvideva tretji odstavek 254. člena ZPP. Tega pa sodišče prve stopnje ni storilo. Iz obrazložitve prvostopne sodbe v četrtem odstavku na strani 4 je namreč mogoče razbrati, da je odgovorilo predvsem na tožničine pomisleke zoper izvedensko mnenje, izražene zgolj v prvi pripravljalni vlogi z dne 13.5.2008, ne pa tudi na nadaljnje pripombe v zvezi z neupoštevanjem fiziatričnega izvida o hujših posledicah, ki naj bi jih pri tožnici zapustila njena poškodba, kot le-te izhajajo iz pripravljalne vloge, vložene na glavni obravnavi dne 12.9.2008 in takrat hkrati s predlogom za ustno dopolnitev izvedenskega mnenja podanih tožničinih navedb.

Zgoraj opisana nepravilna uporaba določb ZPP, ki se nanašajo na izvedbo dokaza z izvedenci (zlasti 253. in 254. člena ZPP), katera je utegnila vplivati na pravilnost ugotovitev o obsegu nepremoženjske škode tožnice in posledično na pravilnost in zakonitost prvostopne odločitve o odškodnini za tožničino nepremoženjsko škodo, je v skladu s prvim odstavkom 354. člena ZPP narekovala razveljavitev prvostopne sodbe v delu, ki se nanaša na zahtevano odškodnino iz tega naslova (zahtevek na plačilo 10.015,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16.3.2006 dalje do plačila) ter v tem obsegu vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. V novem sojenju naj sodišče prve stopnje ponovno presodi utemeljenost vseh tožničinih pomislekov zoper pravilnost izvedenskega mnenja, jih v skladu s tretjim odstavkom 254. člena ZPP poskusi odpraviti z ustnim zaslišanjem izvedenca ali pa se do njih, v kolikor bo ocenilo, da je izvedenec na take pomisleke tožnice v svojem mnenju že prepričljivo odgovoril, v obrazložitvi svoje odločitve vsaj jasno in izčrpno opredeli. Šele ob taki uporabi procesnih določb bo mogoče ponovno odločiti o odškodnini, ki tožnici pripada po posameznih postavkah nepremoženjske škode, pri čemer naj sodišče prve stopnje pazljivo premotri tudi pritožbeno grajo zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava v zvezi z odmero odškodnine za posamezne oblike nepremoženjske škode, na katero sodišču druge stopnje zaradi razveljavitve tega dela prvostopne sodbe in vrnitve zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje ni bilo potrebno odgovarjati. V novem sojenju naj sodišče prve stopnje tudi ne spregleda, da tožnica od zahtevane odškodnine za nepremoženjsko škodo terja tudi zakonske zamudne obresti od 16.3.2006 dalje do plačila. Zahtevane zakonske zamudne obresti naj sodišče prve stopnje upošteva tudi pri ponovni presoji, ali je z med pravdo opravljenim delnim plačilom iz tega naslova toženka tožnico poplačala tudi v obrestnem delu, s čimer se v izpodbijani odločitvi ni ukvarjalo.

Čeprav je iz v pritožbi navedenega obsega pritožbene graje mogoče razbrati, da pritožnica prvostopno sodbo izpodbija v celoti, pa iz vsebine pritožbe ne izhaja, v čem vidi nepravilnosti prvostopne odločitve v zvezi z zahtevano odškodnino za premoženjsko škodo (zavrnjen zahtevek na plačilo 420,17 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28.2.2006 dalje do plačila). V tem delu je moralo zato sodišče druge stopnje prvostopno sodbo preizkusiti zgolj v okviru po uradni dolžnosti upoštevnih pritožbenih razlogov, pri čemer pa ni ugotovilo uradoma upoštevne bistvene kršitve določb pravdnega postopka niti zmotne uporabe materialnega prava. Sodišče prve stopnje je namreč pravilno ugotovilo, da je tožnica z med postopkom opravljenim delnim plačilom že prejela celotno odškodnino za premoženjsko škodo skupaj z zahtevanimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (obrazložitev prvostopne sodbe na strani 8), čemur tožnica v pritožbi tudi ne oporeka. V tem delu je zato sodišče druge stopnje prvostopno sodbo v skladu s 353. členom ZPP potrdilo.

Razveljavitev pretežnega dela prvostopne sodbe je narekovala tudi razveljavitev prvostopne stroškovne odločitve. V novem sojenju bo potrebno tako ob upoštevanju pravdnega uspeha v novem postopku o pravdnih stroških ponovno odločiti.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se v skladu s tretjim odstavkom 165. člena ZPP v zvezi s četrtim odstavkom istega člena pridrži za končno odločbo.

V obravnavani zadevi so bila v skladu z drugim odstavkom 130. člena ZPP-D (Uradni list RS, št. 45/08 z dne 9.5.2008) uporabljena določila ZPP brez novele ZPP-D.