VSK sodba PRp 159/2009

Pritožba obdolženega R.H. se kot neutemeljena zavrne in p o t r d i

sodba sodišča prve stopnje.

Obdolženi mora kot stroške pritožbenega postopka plačati sodno takso.

Okrajno sodišče v Kopru je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je obdolženi R.H. odgovoren za prekršek po določbi d. tč. sedmega odstavka 32. čl. ZVCP-1. Izrečena mu je bila globa 510,00 EUR, pet kazenskih točk za prekršek, storjen z motornim vozilom A kategorije in prepoved vožnje motornih vozil A kategorije za čas enega meseca. Sodišče prve stopnje je še sklenilo, da mora obdolženec kot stroške postopka plačati sodno takso, ki bo odmerjena po pravnomočnosti sodbe s posebnim plačilnim nalogom.

Proti takšni sodbi se je obdolženi pritožil. Kot razloge za izpodbijanje navaja 3., 15., 22., 23., 24., 26., 27., 29., 35., 127. in 153. čl. Ustave Republike Slovenije, 7., 8., 68., 69. čl., četrti odstavek 154. čl. in 3. alineo prvega odstavka 155. čl. Zakona o prekrških ter 6. in 13. čl. Evropske konvencije o človekovih pravicah. Predlaga, da se izpodbijana sodba spremeni v delu, kjer mu je izrečena sankcija. Zahteva ustavitev postopka, ali pa obnovitev in izvedbo postopka tako kot ga veleva ustava.

Pritožba ni utemeljena.

Višje sodišče je ob preizkusu izpodbijane sodbe, ki ga je opravilo v okviru pritožbenih navedb, ugotovilo, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo vsa odločilna dejstva. Dokazno oceno je sprejelo v skladu z določbami 133. čl. Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1), kar pomeni, da je vestno pretehtalo vsak dokaz posebej in v zvezi z drugimi dokazi ter na podlagi takšne presoje sprejelo pravilne zaključke. Iz obdolženčevih pritožbenih navedb je razvidno, da izpodbija dejansko stanje prekrška, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje. Vendar pa zgolj z neargumentiranim izražanjem dvoma v pravilnost opravljene meritve hitrosti vozila, ki ga je vozil, odločitve sodišča prve stopnje ne more izpodbiti. Zgolj namigi, da se je policist, ki je izmeril hitrost, lahko zmotil in izmeril hitrost drugega vozila, brez konkretnih navedb in dokazov zanje, namreč niso dovolj. Obdolžencu predlagatelj postopka o prekršku prekršek dokazuje z neposredno ugotovitvijo policistov ter evidenčno knjižico laserskega merilnika. Iz slednje je razvidno, da je meritev opravil policist, ki ima opravljeno strokovno šolanje za delo s tem laserskim merilnikom, pred opravljeno meritvijo pa je bil opravljen tudi preizkus merilnika glede pravilnosti delovanja (test merilnika, nastavitev iskala in vzporednosti merilnega žarka in test meritve hitrosti mirujočega cilja). Glede na navedeno višje sodišče nima nikakršnih razlogov, da bi dvomilo v pravilnost izmerjene hitrosti obdolženčevega vozila. Policist, ki je usposobljen za opravljanje meritev hitrosti z laserskim merilnikom znamke Traffi Patrol namreč ve, kakšni pogoji morajo biti izpolnjeni, da se izmerjena hitrost nanaša prav na določeno vozilo. Obdolženčevi pomisleki, da bi lahko v času od izmerjene hitrosti vozila pred njim bila izmerjena hitrost kakšnega druga vozila, ki ga policisti ne bi ustavili pa ne vzdržijo kritične presoje. Da bi policisti hitrost, ki je bila izmerjena drugemu vozilu namerno pripisali obdolžencu višje sodišče ne verjame, pa tudi obdolženi sam ne navaja nobenega utemeljenega razloga v tej smeri. Na podlagi navedenega senat višjega sodišča ugotavlja, da obdolženčeva pritožba ni utemeljena.

Pač pa je pritožbeni senat ob preizkusu izpodbijane sodbe ugotovil, da je sodišče prve stopnje kršilo materialne določbe zakona o sankcijah. Obdolžencu je, kljub temu, da od 30. aprila 2008 velja ZVCP-1, ki za prekršek po d točki 7. odstavka 32. čl. predpisuje globo najmanj 1.000,00 EUR (do 5.000,00 EUR- 2. odst. 17. čl. ZP-1),devet kazenskih točk in prepoved vožnje motornega vozila (za času od enega meseca do enega leta -2. odst. 23. čl. ZP-1), izreklo globo in število kazenskih točk pod mejo predpisanih sankcij. Razlogov za omilitev sankcij ni navedlo. Ker pa se je zoper sodbo pritožil zgolj obdolženi, v takšnem primeru pa v skladu z določbo desetega odstavka 163. čl. ZP-1 sodbe ni mogoče spremeniti v njegovo škodo, višje sodišče v odločitev o sankcijah ni posegalo.

Ker pritožba ni utemeljena, zagrešene pa tudi niso bile kršitve, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti (159. čl. ZP-1), jo je senat višjega sodišča zavrnil in potrdil sodbo sodišča prve stopnje (tretji odstavek 163. čl. ZP-1).

Ker obdolženi s pritožbo ni uspel, mora v skladu z določbo prvega odstavka 147. čl. ZP-1 kot stroške pritožbenega postopka plačati sodno takso, ki se odmeri po tarifnih št. 8111, 8114 in 8132 Zakona o sodnih taksah (ZST-1).