VSK sklep Cpg 60/2009

Pritožbi upnika se ugodi in se izpodbijani sklep sodišča prve stopnje z dne 26.1.2009 r a z v e l j a v i .

S sklepom z dne 26.1.2009 je sodišče prve stopnje kot nedovoljeno zavrglo pritožbo upnika zoper sklep z dne 21.1.2009, opr.št. Rzl 1, s katerim je upniku naložilo, da v treh dneh plača predujem v znesku 11.327,00 EUR za kritje stroškov, potrebnih za vzdrževanje posadke.

Upnik je proti navedenemu sklepu po svojem pooblaščencu vložil pritožbo in predlagal njegovo razveljavitev ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. V pritožbi je zoper posamične sklepe navajal sledeče:

Glede prvega izpodbijanega sklepa je napačna odločitev sodišča, da gre pri sklepu o predujmu za sklep, ki se nanaša na vodstvo postopka in da zato zoper njega ni pritožbe. Zakon ne določa, da zoper takšen sklep ni pritožbe. Ni sprejemljiva obrazložitev sodišča, da gre v konkretnem primeru za plačilo stroškov vzdrževanja posadke (hrana in pijača) in da gre pri navedenih stroških za stroške izvršilnih dejanj ter da je posledično sklep o predujmu sklep, ki se nanaša na vodstvo postopka. Plačilo predujma za hrano za posadko ni v neposredni zvezi s tekom samega postopka in ga ne gre enačiti s sklepi za določitev predujma za izvršitelja, izvedenca, začasnega zastopnika..., po katerih plačilo dejansko vpliva na to, ali se bodo določena dejanja v postopku izvedla ali ne in s tem na izid postopka. Sodišče je zagrešilo bistveno kršitev postopka, s tem ko je upniku odvzelo pravico do pravnega sredstva. Navaja, da so višja sodišča o vprašanju pritožbe zoper sklep o predujmu že večkrat razsojala, kar pomeni, da je pritožba dovoljena. Glede tega se je že oblikovala sodna praksa, ki bi jo bilo treba upoštevati. V nadaljevanju našteva odločbe višjih sodišč, za katere meni, da zastopajo enako stališče kot on sam. V zvezi s samo določitvijo višine predujma uveljavlja tudi pritožbeni razlog zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, ker pa to ni predmet izpodbijanega sklepa, ampak sklepa z dne 21.2.2009, ki je obravnavan v nadaljevanju, pritožbeno sodišče teh trditev ni povzelo.

Pritožba upnika ni utemeljena.

V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje s sklepom z dne 31.12.2008 ugodilo predlogu upnika za zavarovanje njegove pomorske denarne terjatve do dolžnika v znesku 63.293,90 USD in 38.985,37 EUR s pp ter stroškov zavarovanja in izdalo začasno odredbo, s katero je zaustavilo ladjo S. Potem, ko je od Uprave RS za pomorstvo dne 20.1.2009 prejelo obvestilo, da je ladja ostala brez vode in živeža ter da od ladjarja nima nobene pomoči, je na temelju 2. odst. 953. čl. Pomorskega zakonika (PZ) upniku naložilo plačilo predujma v znesku 11.327,00 EUR, ki je bil po njegovi oceni potreben za kritje stroškov vzdrževanja posadke. PZ v 2. odst. 838. čl. določa, da če ni v PZ posebnih določb, se za izvršbo in zavarovanje na ladjah smiselno uporabljajo določila zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ). Slednji pa v 2. odst. 38. čl. določa posledice neplačila predujma za stroške izvršilnih dejanj, ki so v tem, da sodišče ustavi izvršbo. Pri stroških za vzdrževanje posadke sicer neposredno ne gre za stroške izvršilnih dejanj, vendar pa gre v vsakem primeru za takšne stroške, ki potencialno vodijo k uspešni izvršbi oziroma k realizaciji zavarovanja, zato prihaja v poštev navedeno določilo tudi za konkreten primer. Po določilu 1. odst. 9. čl. ZIZ je zoper sklep, izdan na prvi stopnji, dovoljena pritožba, razen če zakon ne določa drugače. Glede predujma ZIZ ne vsebuje nobene določbe, ki bi urejala drugače, njegov 15. čl. pa določa, da se v postopku izvršbe in zavarovanja smiselno uporabljajo določbe zakona o pravdnem postopku (ZPP), če ni v tem ali kakšnem drugem zakonu drugače določeno. ZPP v 3. odst. 270. čl. določa, da ni pritožbe zoper odločbe, izdane med pripravami za glavno obravnavo in se nanašajo na vodstvo postopka. Ob tem 1. odst. istega člena našteva sklepe, ki se lahko izdajo med pripravami za glavno obravnavo, v 14. tč. je naveden sklep o položitvi predujma za stroške posameznih pravdnih dejanj. Tudi v konkretnem primeru sicer gre za plačilo predujma za predvidene stroške in bi neposredna uporaba določb ZPP lahko tudi napotovala na zaključek, da zoper sklep o predujmu ni dopustna pritožba. Vendar pa prihaja v konkretnem primeru v poštev le smiselna, ne pa dobesedna uporaba 270. čl. ZPP, ki pa takšnega zaključka po mnenju pritožbenega sodišča ne omogoča. Gre za to, da so pri posledicah neupoštevanja odločitve sodišča o naložitvi plačila predujma pomembne razlike: če v pravdnem postopku predujem ni plačan, se pravdno dejanje (npr. predlagani dokaz) ne izvede, vendar pa se postopek lahko (vsebinsko) vseeno zaključi. Če pa v izvršilnem postopku oz. v postopku zavarovanja predujem za stroške izvršilnih dejanj ni plačan, sodišče ustavi izvršbo (2. odst. 38. čl. ZIZ). Glede na to bi bilo treba v zvezi s sklepom o naložitvi plačila predujma, upoštevati 1. odst. 9. čl. ZIZ; ker pa sodišče prve stopnje tega ni storilo, ampak je pritožbo zoper takšen sklep zavrglo kot neodpustno, je zagrešilo kršitev določb postopka iz 8. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP v zvezi s 15. čl. ZIZ in je moralo pritožbeno sodišče pritožbi upnika ugoditi in (prvi) izpodbijani sklep razveljaviti.

Ker je bil razlog, zaradi katerega je sodišče prve stopnje izdalo tretji izpodbijani sklep ta, da upnik ni ravnal po sklepu z dne 21.1.2009 o plačilu predujma, ta sklep pa je bil razveljavljen in zadeva vrnjena v ponovno odločanje, je s tem odpadla tudi podlaga za odločitev o ustavitvi postopka zavarovanja. Glede na to je moralo pritožbeno sodišče ugoditi tudi pritožbi upnika zoper tretji izpodbijani sklep, ta sklep razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v nadaljnje odločanje (3. tč. 365. čl. ZPP v zvezi s 16. čl. ZIZ).

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi 3. odst. 165. čl. ZPP v zvezi s 15. čl. ZIZ.