VSK sodba Cp 891/2008

Pritožba se zavrne in se p o t r d i

izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Z izpodbijano sodbo je Okrajno sodišče v Kopru odločilo, da mora tožena stranka prvi tožnici izročiti nepremičnine s parc. št. 801/1, 801/2, 801/3, 853, 847/2 in 844/2, vse k.o. G. ter tožnicama povrniti pravdne stroške v znesku 1.127,41 EUR. Pri tem je odločalo o zahtevku, ki ga je tožeča stranka v zvezi z navodili iz sklepa o razveljavitvi prve sodbe popravila, tako da je postal določen. Toženčev ugovor pridržne pravice je neutemeljen.

Zoper sodbo se zaradi kršitve določb postopka pritožuje tožena stranka. Prvotni tožbeni zahtevek je bil nedoločen in zato je bila tožba nesklepčna. Že pritožbeno sodišče bi zato ob prvem obravnavanju toženčeve pritožbe moralo tožbeni zahtevek zavrniti. Kljub napaki pritožbenega sodišča pa sodišče v ponovljenem postopku ne bi smelo dopustiti tožeči stranki, da zahtevek popravi tako, da je postal sklepčen, ampak bi moralo obravnavati nesklepčen zahtevek. S tem ko je sodišče dovolilo spremembo tožbe, je kršilo pravila postopka. Odločitev je tudi sicer preuranjena, saj ima toženec pravico pridržati posest nepremičnin, dokler ni poplačana njegova terjatev iz naslova neupravičene obogatitve.

Pritožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi je bil prvotni zahtevek nedoločen. Nedoločenost zahtevka je vprašanje dopustnosti tožbe in ne materialnopravne utemeljenosti („sklepčnosti“), kot to napačno navaja pritožba. Tožba, pri kateri je tožbeni zahtevek nedoločen, je namreč nepopolna. Posledično tudi tožbe z nedoločenim zahtevkom ni mogoče zavrniti, saj je popolnost tožbe procesna predpostavka in do odločanja o utemeljenosti zahtevka niti ne more priti. Pri nepopolni tožbi mora sodišče ravnati v skladu z določbo 108. člena Zakona o pravdnem postopku in tožbo poslati tožeči stranki v dopolnitev. Stranka mora imeti možnost, da zagotovi določenost zahtevka in s tem popolnost tožbe, sicer je kršena njena pravica do sodnega varstva. Ravnanje sodišča prve stopnje, ki je tožečo stranko pozvalo na ustrezno popravo tožbe in nato tako popravljeni zahtevek obravnavalo, je bilo tako pravilno in v skladu z določbami ZPP. Očitana kršitev postopka zato ni podana.

Sodišče prve stopnje je tudi pravilno zavrnilo ugovor pridržne pravice, ki ga je podala tožena stranka, čeprav iz drugačnih materialnopravnih razlogov. Pritožbene navedbe, da tožnici njegovo terjatev iz naslova neupravičene obogatitve priznavata, so v nasprotju s podatki spisa. Iz razlogov sodbe izhaja, da ima toženec nepremičnino v posesti, kljub temu, da ve, da je nepremičnino podedovala N.G. in da je njena last ter da je skupaj z nepremičnino podedovala tudi oljke (kot sestavni del nepremičnine), toženec pa na tej nepremičnini nima pravice do posesti. Povedano pomeni, da svoje posesti ne izvaja v dobri veri, zato nima pridržne pravice po določbah 95. člena Stvarnopravnega zakonika, ki ureja pridržno pravico pri vindikacijski tožbi, za kar v obravnavani zadevi gre. Odločitev sodišča prve stopnje, ki je ugovor pridržne pravice zavrnilo kot neutemeljen, je torej pravilna.

Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo preverilo še glede kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Ker teh ni našlo, je na podlagi povedanega pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).